Šifra: IZ ŽIVLJENJA V ŽIVLJENJE

Življenje je kakor reka, ki hiti k svojemu cilju. Na poti se srečuje s številnimi ovirami, ki ji preprečujejo, da bi ta cilj dosegla. Tudi človek sledi cilju, to pa je dom ali izvir, iz katerega je izšel. Pod domov ni lahka, kot ni bil lahek niti odhod od doma in oddaljevanje od njega. Človeka na tej poti ustavljajo ovire, ki mu onemogočajo prebuditev iz pozabe, kdo v svojem bistvu je. Če ne bi pozabil, se človek ne bi podal v neznano, ki mu podaja lažno podobo o sebi. To, da je pozabil, kdo v resnici je, mu je omogočilo pot skozi številna življenja. Potovanje je naporno in še napornejše bi bilo, ali celo neizvedljivo, če bi se spominjal vsega, kar je na teh poteh doživel prijetnega in neprijetnega. Neprijetnega je veliko več zato, ker se človek neprijetnemu neznansko upira in ne dopusti, da bi energije izkušnje mirno, z manj truda stekle skozenj. Energija izkušnje, ki prinaša spoznanje, pa mora prežeti človeka, da mu lahko podari odrešitev kot spoznanje. Ko človek enkrat doume, kaj mu tako imenovane hude preizkušnje prinašajo, se jim postopno neha silovito upirati in tako jih preživi z manj upiranja in muk. Hudih preizkušenj se začne celo veseliti in jih sprejme kot dobro, saj se zaveda, kaj mu v resnici prinašajo. Dogodke več ne ločuje na dobre in slabe, temveč vse sprejema enako, tako, kot prihaja. Da se preneha upirati pa ne pomeni predaje v negativnem pomenu, temveč samo globoko razumevanje, da bolj, ko se človek upira pretoku energije kakršne koli preizkušnje, več težav si ustvari. Delitev na dobre in slabe dogodke je temelj človekovega trpljenja, ki posledično podaljšuje njegovo pot vrnitve domov, kjer postane vse jasno kot beli dan.

Vsak je že večkrat slišal in tudi doživel, da vse lepe stvari minejo hitreje kakor grde. To pa zato, ker se človek tistemu, kar je zanj lepo, ne upira. Lepemu se odpre in dopusti, da energije lepega nemoteno stečejo skozenj. Ker ne naletijo na nobeno oviro, ne povzročajo nikakršne bolečine. Poleg tega je tudi čas trajanja tega pretoka krajši, saj ga ne podaljšuje nobena ovira, nobeno upiranje. Ko se nam dogaja nekaj dobrega, se dobremu prepustimo, v njem uživamo in želimo, da bi trajalo čim dlje. To pa se zgodi zato, ker smo se odprli vsebini sporočila energije, se ji prepustili in jo sprejeli. Ko je bila vsebina sprejeta, pa ni razloga, da bi to stanje še trajalo. Naloga je bila opravljena in na vrsti so druge naloge, ki čakajo na ugodno razrešitev.

Razreševanje nalog, ki so povezane z upiranjem, ki je največkrat nezavedno, prinašajo človeku veliko gorja. To ga spremlja iz življenja v življenje, in če bi se tega človek spominjal, bi vsekakor začel obupavati, prepričan, da nalogi ni kos. To pa bi mu onemogočilo rešiti stvari, ki jih mora rešiti na svoji poti vrnitve domov. Katere naloge bo razrešil v posameznem življenju pa odloči, preden vstopi v novo življenje, ali kot radi rečemo, pred utelešenjem. Kako bo potekalo to razreševanje nalog pa ni odvisno samo od prejšnje odločitve, temveč tudi od sprotnih življenjskih položajev, v katerih se človek znajde na podlagi prejšnjih odločitev. In tako se lahko tudi zgodi, da človek ne razreši vseh nalog, ki jih je nameraval razrešiti v neki inkarnaciji. Človek kot osebnost se zato lahko vznemirja in si očita neuspešnost, njegova duša pa tega ne počne, ker ve, da ima na voljo prav toliko življenj, kot je potrebno, da se človek prebudi in spozna, kdo v resnici je. To kar osebnost misli o sebi, da je, je samo utvara, ena izmed ovir, v katere se je človek zapletel.

Vsakokrat, ko človek vstopi v novo življenje kot osebnost, pozabi, kdo v resnici je. Duša pa tega ne pozabi in ga usmerja po poteh, ki mu nudijo najboljše možnosti za prebuditev v spoznanje lastne biti. S to prebuditvijo pa se postopno prebuja tudi spomin na prejšnja življenja, kar danes ni več redkost. So ljudje, ki se spominjajo posameznih delov prejšnjih življenj. Bolj kot v budnem stanju, se tega spominjajo v sanjah. To je zelo dobrodošlo zato, ker se jim širi pogled na življenje, na njegovo vrednost, in jim omogoča, da koristno uporabljajo spoznanja, ki so si jih pridobili iz različnih življenjskih lekcij. To so pravi biseri življenja ali modrosti življenja, ki jih kot spoznanja ne uporabljajo sami, temveč jih podarjajo tudi tistim, ki so že dosegli tisto stopnjo razvoja, ki jim bo prinesla določeno izkušnjo, skozi katero se bodo s pomočjo določene informacije prebili z večjim zavedanjem, to pomeni, da se bodo, glede na to, kolikor bodo zmogli, prepustili preizkušnji ali pretoku energije odrešitve. Več ko bo ljudi, ki bodo bolj zavestno sprejemali preizkušnje, uspešnejše bo prebujanje iz nepoznavanja resnice, ki edina resnično osvobaja, saj je resnica.

Spominjanje prejšnjih življenj bi oviralo človekov duhovni in tudi osebnostni razvoj. Ko človek s pomočjo tega razvoja dozori do stopnje, ko ga spominjanje prejšnjih življenj ne ogroža več, se spomin nanje povrne, in ga samo še podpira na poti domov, na poti v lastno sebstvo. Srečno! S spoštovanjem Marija

Članek je bil objavljen v reviji AURA, april 2015, št. 307