Kaj človeku preprečuje, da bi takoj naredil tisto, kar bi bilo najbolj smotrno?

ŠIFRA: JUTRI BOM DRUGAČEN

Vzrokov za prelaganje nalog na poznejši čas je nešteto. Odvisno je od potreb vsakega posameznika in njegovega prepričanja, da ga prav te naloge omejujejo pri tem, da bi bolj sproščeno, srečno živel svoj vsakdan. Potrebe posameznika so različne. Nekatere od teh so družbeno priznane, druge pa celo nesprejemljive. Vzorec o tem kaj je sprejemljivo in kaj nesprejemljivo ali celo nezaslišano, je bolj ali manj navzoč pri vsakem človeku in zelo vpliva na njegovo ravnanje, predvsem na odnos, ki ga ima do sebe. Nerazčiščen odnos do sebe vodi človeka do nespoštljivega odnosa do sebe. Posledice takšnega odnosa ga navadno pahnejo v ravnanje, ki ni prav nič ljubeče. Neljubeče ravnanje do sebe pa znajo mojstrsko izrabljati sebični ljudje, ki pripravijo drugega človeka do tega, da stori zanje to, kar bi v resnici moral najprej storiti zase. Z razdajanjem meni, da opravlja dobra dela in se pri tem ne zaveda, da v resnici služi le potrebam sebičnih ljudi. Ti pa si veselo manejo roke in uživajo misleč, da so boljši od drugih, da so večvredni in zato upravičeni, da jim manj vredni ljudje strežejo. Takšno zgrešeno razmišljanje je navzoče na vseh področjih človekovega delovanja. Je pa hkrati poučno in zato koristno, saj vsakega posameznika prej ali slej privede do spoznanja, da je njegovo ravnanje neustrezno in zato tudi neupravičeno.

Spoznanja so tista, ki človeka odrešijo ravnanja, za katero ne moremo reči, da podpira kakršen koli razvoj. Prav zato je neustrezno ravnanje, na katerega gledamo kot na nekaj nespametnega, tisti pripomoček, ki zmeraj privede človeka do ustreznejšega ravnanja. Vsak namreč zmeraj ravna v skladu s svojimi spoznanji. Če so ta zmotna, bo takšno tudi njegovo ravnanje. Zmote pa prej ali slej privedejo človeka do spoznanja, ki mu bo omogočilo, da bo svojo zmoto prepoznal in jo nato tudi presegel in dokončno opustil.

Kaj vse zadržuje človeka v zmotah pa je obsežno vprašanje. Nanj ni lahko odgovoriti s preprostim odgovorom, da je to neznanje ali nezmožnost doseganja in uporabe resničnega znanja, ki je navzoče v vesolju in na voljo vsem. Samo razvoj in z njim nešteta spoznanja bodo privedla človeka v stik s tem svetim znanjem, ki bo človeka odrešilo. Zato naj se človek ne graja in ne obsoja, ko spoznava, da nedosledno opravlja, razrešuje svoje naloge, naloge, ki mu bodo razrešene omogočile pristnejši stik z lastno bitjo in s tem tudi dostop do radosti, ki preplavi človeka vsakokrat, ko ugotovi, da je nalogo kljub številnim prejšnjim oviram dobro opravil. Prejšnje ovire so pogosto le miselni konstrukt in tako orodje ega, s katerim ta poskuša odvrniti človeka od tega, da bi deloval skladno z vestjo, skladno z notranjo bitjo, ki poskuša zmeraj nevsiljivo usmerjati človeka po njemu lastni poti.

Ni vsaka pot za vsakega človeka. Človek se lahko osvobaja ali odrešuje samo, če stopa po njemu lastni življenjski poti, ki je tlakovana s tistimi ovirami, ki ga bodo popeljale v življenje brez ovir, ko jih bo enkrat prepoznal, doumel in presegel. Vsaka ovira na življenjski poti je kot kamen na cesti, ki skriva pod seboj dragulj. Pogumni bodo presegli oviro, dvignili kamen in pobrali dragulj, ki bi mu lahko rekli tudi spoznanje. Spoznanja so dragulji, ki imajo to danost, da usmerjajo človeka k takšnemu ravnanju, ki je samo zanj najustreznejše. Brez spoznanj ni rešitve. Spoznanja nas vodijo v pravilno razreševanje malih in tudi velikih ali zahtevnejših nalog. Prav zato je treba vse graditi na izkustvenih spoznanjih in ne zgolj na informacijah, ki so spoznanja nekoga drugega, ki hodi po drugačni življenjski poti, kot je naša. Delovanje zgolj po informacijah vodi v posnemanje, in to nas oddaljuje od naše izvirne poti. S takim ravnanjem oviramo pot razvoja.

Vsako preprečevanje izpričuje samo to, da še nismo doumeli pomena naloge, ki naj bi jo opravili. Vsak pomen ima svoj namen in namembnost je tista gonilna sila, ki vodi človeka v najustreznejše delovanje, in sicer takšno, ki mu omogoča kontinuirano prebujanje ali ozaveščanje nalog svojega poslanstva. Poslanstvo navadno spoznava človek postopno in to s sprotnim razreševanjem nalog, ki so drobci odseva prav tega poslanstva. Naj je naloga še tako majhna in samo na videz nepomembna, je sestavni del procesa, ki nam skozi izkušnje razkriva pomen poslanstva za človekov celostni razvoj.

Dokler se človek otepa nekaterih nalog ali pa jih prelaga na poznejši čas z izgovorom, da trenutno zares nima časa, ne doumeva pomena tega, kar naj bi razrešil. Z odlašanjem izpričuje svojo nepripravljenost, da bi se spoprijemal in tudi razrešil neko nalogo, ki že dolgo trka na vrata njegove zavesti in ga tako pripravlja, da bi ozavestil to, česar doslej še ni dovolj ozavestil, da bi spremenil odnos do naloge. Razrešena naloga ga bo samo nagradila s spoznanjem, da zmore storiti vse, česar se s popolno predanostjo loti. Predanost odpira pot uspešnemu razreševanju nalog, ki nas osvobajajo. Srečno! S spoštovanjem Marija

Objavljeno v reviji AURA, avgust 2015, št. 311

Fotografija: Bigstockphoto.com