Nekateri svarijo, da je vedeževanje slabo za vedeževalce in tudi za njihove stranke. Ali to drži?

ŠIFRA: USODA

 

Vedeževanje je stara obrt, ki poskuša posegati v človekovo usodo, mu napovedati, kaj ga čaka v življenju. Različni poskusi napovedovanja prihodnjih dogodkov so bolj ali manj neuspešni, kajti dogodki so odvisni od človekove lastne odločitve o tem, kako bo šel skozi neko obdobje svojega življenja. Človek odločitve ne sprejema v času vedeževanja, temveč v času, ko je postavljen v neki življenjski položaj ali se znajde v njem. Dani položaj pa ne more biti odvisen od vedeževalca ali njegove napovedi, temveč od vseh odločitev, ki jih je človek že pred tem sprejel. Če je vedeževalec dober psiholog se s svojim znanjem in spoznanji lahko približa načinu človekovega ravnanja in lahko predvidi, kako bo stranka delovala v nekaterih položajih, ki mu jih stranka opiše oziroma pove, kje jo čevelj žuli. Vedeževalske napovedi so pogostokrat plod ugibanja na podlagi pridobljenih informacij in ne toliko posledica uvida v to, kaj se bo v nekaterih okoliščinah dejansko zgodilo, saj je razplet dogajanja zmeraj odvisen od sprotnih odločitev vseh, ki sodelujejo v nekem dogajanju, zato je silno težko, če ne celo nemogoče napovedati dogajanje in njegov končni razplet.

Po navadi človek svojemu vedeževalcu zaupa vse svoje tegobe in išče pri njem pomoč za njihovo rešitev. Pri tem se navadno ne zaveda, da poskuša nalogo, ki mu je namenjena kot pomoč pri njegovi duhovni rasti, preložiti na nekoga drugega. Ker ga breme naloge pritiska k tlom, poišče vedeževalca zato, da bi se razbremenil, išče pot, ki naj bi ga odpeljala iz naložene mu preskušnje, ki je zmeraj usklajena s predinkarnacijskim načrtom o njegovi osebnostni in duhovni rasti. Za uresničevanje nalog tega načrta mu je dana tudi moč v skladu z zahtevnostjo nalog. Ko poskuša s svojim neozaveščenim ravnanjem preložiti neko nalogo na drugega, se v resnici skuša osvoboditi vseh energij, ki so navzoče in potrebne za rešitev naloge. Navzoče energije pa ne delujejo samo nanj, temveč na vse, ki so zanje dovzetni. Glede na to bi lahko rekli, da so škodljive tudi za vedeževalca, če se pred njihovimi vplivi ne zna zavarovati.

Za stranko je vedeževanje slabo, ker pod vplivom dobljenih napotkov ne ravna v skladu s seboj in svojimi dejanskimi potrebami, ki se lahko uresničijo le z rešitvijo naloge v skladu s strankino notranjo bitjo. Pri reševanju nalog človek lahko poišče dober nasvet, a končno odločitev mora vedno sprejeti sam. Nihče ne more pravilno odločiti namesto njega in zato naj bi se zmeraj ogibal tujih odločitev, saj mu problema ne bodo rešile, temveč ga samo poglobile do stopnje, ki mu bo končno odprla oči oziroma mu podarila spoznanje, da človek samo s poslušanjem lastne biti ugotovi, kaj je zanj najboljše.

V kriznem obdobju življenja in v kriznih časih se ljudje po pomoč zatekajo tudi k vedeževalcem. Tisti vedeževalci, ki jim ni mar samo zaslužek, temveč resnično želijo človeku pomagati, to lahko storijo z modrimi nasveti, ki bodo v človeku okrepili pogum in zaupanje, da bo zmogel uspešno rešiti dano mu nalogo. Oborožen z novim upanjem in zaupanjem, da mu je naloga bila dana zato, ker je tudi zmore rešiti, jo bo začel reševati manj obremenjen z raznovrstnimi pomisleki, ki so ga prej dodatno bremenili. Vedeževalčeve lepe ali zastrašujoče besede človeku ne nudijo nobene opore. Lepe besede ga lahko zapeljejo v lahkomiselno ravnanje, zastrašujoče pa potisnejo v strah, ki ga ohromi in ne zmore ravnati tako, kot bi, če jih ne bi slišal. Nenehno bo razmišljal o slabem izidu in bo nazadnje vrgel puško v koruzo in ne bo storil tistega, kar bi bil sicer zmožen storiti za uspešno rešitev še tako težke naloge. Ker je vsaka misel energija, se ta kopiči tam, kamor tečejo misli. Če misli niso skoncentrirane, tudi energija ni skoncentrirana, ampak razpršena, in je zato manj učinkovita ali celo neučinkovita. Če hočemo neko nalogo uspešno rešiti, moramo pri njej sodelovati z dušo in telesom. Misli kot sestavni del duha pa igrajo pri tem pomembno vlogo. Prav zato naj bi bili pozorni na misli in gledali nanje kot na zelo pomembno ustvarjalno silo, ki ustvarja in dobro in slabo. Če pa si z mislimi ustvarimo nekaj slabega, je očitno, da to slabo potrebujemo za preboj v novo spoznanje. Samo spoznanja lahko prebudijo človeka in ga povežejo z lastno bitjo, z zavestjo, da je bit tista, ki ga lahko povede iz ujetosti v svet iluzij. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Objavljeno v reviji AURA, september 2014, št. 300