Vse življenje me spremljajo trpljenje, neuspeh, razočaranje. Kako naprej?

Šifra: BOLEČINA

 

Trpljenje je stanje, ki ga človek lahko spremeni, a šele tedaj, ko dodobra doume, kaj ga sestavlja, katere sestavine oblikujejo njegovo nastajanje. Ni človeka, ki ne bi poznal in končno tudi prepoznal, kaj v resnici trpljenje je in čemu rabi. Čeprav si nihče ne želi trpeti, potrebuje to stanje muke, s pomočjo katere spozna, kako bogat spekter spoznanj mu ponuja prav trpljenje. Kdor v svojem življenju ni nikoli trpel, ostaja mlačen in nesočuten do vseh in vsega, kar se v življenju dogaja. Prav to dogajanje, ki se velikokrat pojavlja kot trpljenje, nosi v sebi neizmerno bogastvo in s tem modrost, kakršno človek potrebuje na svoji razvojni poti, ki mu omogoča prehod iz teme neznanja v luč vedenja. Nobena stvar v življenju vsakega posameznika ni pomembna toliko, kot prav pot spoznavanja ali prebujanja, ki pelje človeka iz iluzornega sveta v svet resnice. Trpljenje, ki se v nekaterih okoliščinah poraja v človeku, je dragocen učitelj, učitelj ozaveščanja, ki je edina dragocenost, zaradi katere se je človek podal v inkarnacijo. Bogastvo ozaveščenosti je tisto, ki ima neminljivo vrednost, to pa odnese človek s seboj, ko pride ura prehoda.

Vem, da ti je zelo hudo, ko se oziraš naokrog in vidiš ljudi, ki so v zunanjem svetu dosegli viden uspeh. Jezna se včasih sprašuješ, zakaj je tako, a odgovora na to vprašanje še nisi našla in ga tudi ne boš, dokler se ne boš začela ozirati po notranjem uspehu, ki si ga dosegla prav zato, ker si doživela toliko neprijetnih stvari. Ta notranji uspeh se kaže kot sprememba osebnosti, skozi katero se človekova duša laže manifestira. Obrni se vase in začni proučevati svoje duhovno srce. To ti bo odgovorilo na številna vprašanja, s katerimi si se doslej še dodatno merila. Če boš dovolj iskrena in ponižna, to pa ne pomeni biti manj vredna, boš začela prejemati vse potrebne odgovore. Ti te bodo pomirili in utrdili v veri, da tvoje življenje ni zavoženo zato, ker navzven ne blestiš, ker se ne moreš postavljati z zunanjimi uspehi. Notranje bogastvo, ki si ga prebudila, oživila prav s pomočjo trpljenja in z odpovedovanjem raznim posvetnim užitkom, te bo modro vodilo skozi življenje in vse tiste preizkušnje, ki so še pred teboj. Ne boj se jih ter zaupaj v moč tega notranjega bogastva, ki ti ga ne more odvzeti nobena sila tega sveta. Zaslužila si si ga, zato ga modro uporabljaj v vsakem trenutku odločanja o tem, kako si boš lahko krojila svoje življenje. Spreminjaj vse, kar se spremeniti da in z močjo tega bogastva sprejmi vse, česar ne boš mogla spremeniti.

Če boš zvesto sodelovala in modrovala s svojim srcem, v katerem se rojevajo vse misli, ki so duhovna stvaritev, boš kmalu spoznala, da na številna vprašanja, ki ti zdaj še dodatno grenijo življenje, sploh ne potrebuješ več odgovora in to zato, ker ti bodo posamezni odgovori srca nudili odgovore tudi na številna podvprašanja, ki jih danes še ne ločiš od glavnih vprašanj. Iz tega mučnega stanja, ki je polno samoobtoževanja, se boš rešila samo s proučevanjem sebe, svojega duhovnega srca ali lastnega bistva, ki se trudi, da bi se končno prebudila v zavest, kdo v resnici si in zakaj potrebuješ takšno šolanje s pomočjo zahtevnih preizkušenj, za katere si se odločila pred rojstvom zore – novega dne. Prav tako je tudi človekova pot najtemnejša ali najzahtevnejša prav pred vsako močnejšo razširitvijo zavesti. Veseli se vseh spoznanj, ki si jih prejela oziroma do katerih si prišla v tem, tako zahtevnem življenju. Uporabi vsa ta spoznanja na svoji nadaljnji poti ter jih podeli še s kom, ki te bo iskreno poprosil za pomoč. Nikar pa jih ne vsiljuj nikomur, ker boš s tem izzvala samo še dodatno zlo. Zakon razvoja temelji na svobodni človekovi volji in ne odobrava nobene prisile. Ljubezen ne uporablja prisile, ki je tako značilna za delovanje negativnih sil. Kar koli se doseže s prisilo, je omejeno le na določen čas, čeprav je lahko na začetku videti, da bodo tako doseženi uspehi obstali za vedno. Si dobronamerno bitje, ki nikakor ne more doumeti, kako se vse dobro, ki ga ponujaš oziroma vsiljuješ drugim, spreobrne v slabo. Sprašuješ se, zakaj se podira vse, kar tako dobronamerno gradiš. Očitno še nisi spoznala, da ne smeš posegati v ravnanje drugih, čeprav so zmote le-teh več kot očitne. Te zmote, te napake imajo neki namen in so za človeka, ki jih dela, zelo pomembne zato, ker mu bodo podarile spoznanje, če jih bo izpeljal do konca. Tvoj poseg, ki je sicer dobronameren, saj skušaš preprečiti hudo, ki ga bo zmota pri človeku povzročila, je neutemeljen. Pusti, da poteka življenjsko učenje tako, kot učenec potrebuje. Pomagaj samo tedaj, ko te kdo za pomoč zaprosi, in še tedaj dobro razmisli, zakaj te prosi pomoči. Morda te prosi samo zato, da bo v boju s sočlovekom, ker odnosi šepajo, močnejši in bo tako nekoga obvladoval in izrabljal. Teh stvari naj človek ne bi počel. In če jih že počne, naj v ta boj ne pritegne še drugih. Vsi, ki ga pri tem podprejo, mu dajo del svoje energije. In če je bila energija uporabljena za slabo dejanje, bodo prejeli slabo plačilo vsi, ki so pri tem dejanju kakor koli sodelovali, in to celo, če so samo v mislih to dejanje podpirali. Zaman se potem čudimo in sprašujemo, zakaj se nam tako malokdaj dogajajo dobre stvari. Pri vsaki misli, pri vsakem dejanju je namen tisti, ki določa, kako se bodo stvari razpletle. Naj so nekatere stvari po zemeljskih zakonih ali zakonih, ki jih je postavil človek, še tako upravičene, niso vedno v skladu s kozmičnimi ali univerzalnimi zakoni, ki narekujejo človekovo ravnanje in ohranjajo kozmični red. Nekaj je lahko med ljudmi zakonito, ni pa vedno etično. In kjer je tako, človekovo ravnanje ne podpira kozmičnega reda, temveč ga skuša rušiti, čeprav se v svoji omejenosti in s sklicevanjem na zakone tega ne zaveda.

Vse to se dogaja in se bo še dogajalo. Prav tako ravnanje ljudi namreč ustvarja možnosti za učenje vseh, ki se še niso prebili v toliko razširjeno zavest, omogoča jim delovanje po kozmičnih zakonih, ki so jih sprejela vsa verstva sveta in jih tudi širijo, a žal jih ne upoštevajo vedno, saj so to samo ljudje, ki se na poti s pomočjo zemeljske šole prebujajo v skladno delovanje z božanskim v sebi. V zvezi s tem dogajanjem je bilo že veliko obsojanja. Če bi obsojanje lahko resnično pomagalo, se te stvari ne bi dogajale več. Ker pa ni tako, se to še vedno dogaja. Rešitev tega problema ne prinaša obsojanja in še zlasti ne obsojanja človeka, temveč spoznanje, ki se rojeva lahko samo s pomočjo izkušnje. In zato naj bi bil vsak hvaležen za vsako izkušnjo, ki ni nikakršna kazen, temveč preprosto izziv in s tem možnost, da se z njeno pomočjo znebi napačnega delovanja, ki ga je doslej vodilo skozi življenje. Vsakdo prej ali slej poravna dolg, ki ga je izzval s svojim načinom delovanja v številnih življenjih, ki se jih navadno ne spominja. Dolg bi bilo še teže izravnati – poravnati, če bi se spominjal vseh napak, ki jih je napravil v preteklih življenjih. Hvaležni smo lahko, ker je tako, kajti drugače bi bila poravnava dolgov zares težka in za marsikoga neizvedljiva.

Ko se v življenju srečujemo z najhujšimi izzivi, bi se bilo modro vprašati, koliko smo s svojim načinom delovanja (odločanja) pripomogli, da so naloge pred nami tako težke. Marsikdaj človek stvari po nepotrebnem zaplete, in to zato, ker se jim začne trmoglavo upirati, namesto da bi jih po presoji sprejel, če jih ne more spremeniti. Vsako upiranje stvari samo še otežuje. Ko človek primerno dozori, se odpre sprejemanju in potem vse teče laže, ker energijo, ki jo je prej uporabil za upiranje, uporabi za reševanje naloge. Posveti se sebi, proučuj svoje srce in deluj v skladu z njim. Vedi tudi, in tega nikoli ne pozabi, da ti je z nalogo dana tudi moč za njeno razrešitev. Nikar je ne porabljaj več za upiranje. Vedi, da si močna in da boš zmogla še marsikaj postoriti v skladu s svojim poslanstvom. Prišla si reševat sebe. Srečno!

S spoštovanjem

Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 231, november 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com