Zakaj človek išče stike z drugimi, ogiba pa se stiku s seboj?
ŠIFRA: Rešitev

Temu je vzrok iskanje rešitev za vse težave zunaj sebe in ne v sebi, torej tam, kjer že obstaja rešitev za kar koli. Človekov um je naravnan tako, da vidi rešitve za kar koli zunaj sebe, torej tam, kjer jih v resnici ni. Dokler bo tako naravnan, se bo iz dneva v dan srečeval s težavami, z nalogami, ki jih ne bo mogel dokončno razrešiti. Delna rešitev je samo kazalnik, da se je lotil reševanja težave neprimerno, neustrezno. Vse, na kar človek naleti v življenju, je navzoče v njem samem, zato naj bi se lotil razreševanja česar koli pri sebi oziroma v sebi. Svet, ki ga vidi, samo odraža tisto, kar nosi v sebi. Med različnimi vsebinami, s katerimi se človek srečuje, je veliko takih, ki jih ne odobrava in odklanja, zato je razumljivo, da se zaradi slepe zaverovanosti v prepričanje, da je sam dober človek, ni pripravljen pri sebi spoprijeti s slabostmi, ki jih opaža pri drugih. Ne zaveda se, da mu drugi s svojim ravnanjem samo zrcalijo vsebine, ki jih je projiciral vanje. To zrcaljenje naj bi mu pomagalo obrniti se vase in v sebi poiskati odgovore na številna vprašanja, ki jih je skušal dotlej rešiti s tujo pomočjo. Ta pomoč je dobra samo toliko, kolikor ga privede do tega, da bo začel iskati stik s seboj.

Človek je sebi dolgo časa pravi tujec in to zato, ker se ne zaveda, ne ve, da ima v svojem domu, v svoji biti vse, kar potrebuje za to, da bi z večjim zavedanjem usmerjal življenjski korak in uspešno rešil vse naloge, zaradi katerih se je utelesil. V utelešenje vstopi s kopico neznank, iz njega pa izstopi s spoznanji, do katerih ga privedejo prav uspešno rešene naloge. Reševanje pa bo uspešno le, če bo zbral dovolj poguma za spoprijem z vsebinami, za katere je doslej mislil, da pripadajo samo drugim. Bolj ko človek vidi sebe čistega, neomadeževanega, več je možnosti, da so njegove neprimerne vsebine tako globoko zakoreninjene v njem, da bo potreboval veliko moči in zaupanja vase, če bo hotel obelodaniti vsebine, za katere je dotlej mislil, da pripadajo le drugim.

O teh vsebinah rad razpravlja z drugimi, če le najde stik z njimi. Iskanje stikov z drugimi je pravzaprav znamenje, da bo prej ali slej spoznal, da mora navezati stik s seboj, če hoče dokončno rešiti neko nalogo. Do tega spoznanja bo prišel potem, ko bo dokončno doumel, da mu je stik z drugimi pomagal osvetliti neko težavo, ni pa je rešil, čeprav je upal, da se bo zgodilo prav to. Ko človek doživi več takih neuspehov, samo delno reši neko nalogo, se obrne vase, ker doume, da je težavo ustvaril sam. In če je tako, je razumljivo, da bo težavo lahko sam tudi razrešil, razgradil.

Človek išče stike z drugimi, ker živi v prepričanju, da vse dogajanje poteka zunaj njega, in da imajo drugi moč, da dogajanje usmerjajo kot marionete. To prepričanje ga oddaljuje od lastnega notranjega sveta, ki v resnici ustvarja zunanji svet. S tem ustvarjanjem pa ni nič narobe, ker je povezano s človekovo nalogo, zaradi katere se je utelesil. Človek bo vedno poustvarjal takšen svet, takšne okoliščine, ki mu bodo omogočale uresničiti poslanstvo. Poslanstvo vsakega posameznika pa je spoznati sebe, spoznati, kdo v resnici je. Pota, ki vodijo v to spoznanje ali domov vase, pa so zelo različna in enkratna, kot je tudi vsak posameznik enkraten. Zato ne moremo trditi, da so ene poti boljše od drugih. Vse poti so prave, saj vodijo človeka domov oziroma vase, in to je tudi njihov namen. Pomemben je namen in ne oblika. Oblika samo omogoča, da človek na svoji življenjski poti spozna to, česar še ni ozavestil. Včasih so te oblike in z njimi povezane vsebine zares zahtevne, lahko bi rekli celo krute. Če je to tisto, kar bo pripomoglo, da bo človek pridobil nova spoznanja, se bo to tudi zgodilo.

Vsako spoznanje pomeni korak bližje domu ali rešitvi težav, ki jih človek ima. Človek ravna v skladu s prepričanji, ki ga oddaljujejo od lastnega bistva. To ga privede do tega, da je brezdomec, čeprav ima ves čas dom v sebi. Iskanje tega doma se začne z iskanjem stikov z drugimi, konča pa se z iskanjem stika s seboj.

Iskanje stika s seboj je sprva lahko zelo boleče. Bolečina morda privede človeka do tega, da to iskanje opusti. Ker pa je stik s seboj edina možnost, da se človek osvobodi vseh težav, vseh bremen, se vsakdo vrne prav na svojo pot iskanja, ker preprosto ve, da razrešitve težav ne bo dosegel z iskanjem stika z drugimi. Stik z drugimi je le vmesna faza razvoja, ki jo mora vsak posameznik preseči in se oprijeti poti, ki pelje v dokončno razrešitev, to pa je stoodstotni stik s seboj.

Še veliko bi lahko rekli o iskanju stika s seboj in navedli veliko načinov, kako naj poteka. Vendar to ni bistveno. Pomembno je samo to, da so mogoče najrazličnejše poti, ki peljejo človeka domov. Kot svobodno bitje pa bo vsak izbral pot, na kateri bo lahko izpeljal vsa tista dejanja, ki mu bodo omogočila, da bo nazadnje le navezal popolni stik s seboj, in to je naloga vsakega človeka. Ne bojte se poti! Zavedajte se, da je pot k sebi vaša odrešitev. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 313, oktober 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com