Zakaj imamo ljudje večinoma šibko voljo in kako jo okrepiti?

Šifra: SLABIČ

Kako čudovito je uresničevati svojo voljo, ki priča, da je človek svoboden! Dokler človek ne uresničuje svoje volje, ne moremo govoriti o tem, da je svoboden, pa naj se ima še za takega svobodnjaka. Človeka in njegovo voljo omejujejo različne navezanosti. Te mu narekujejo, kako naj ravna, usmerja svoj vsakdanji korak. V ozadju vseh teh navezanosti je navadno strah, ki človeka omejuje, ga odvrača od tega, da bi pogumno prisluhnil sebi, svojim občutkom, ki mu nakazujejo, kako naj ravna. Človekovo ravnanje je lahko podkrepljeno z njegovo voljo ali pa voljo drugih, ki z upravljanjem človeka ali manipuliranjem z njegovo voljo, strežejo svojim ozkosrčnim potrebam. Vse potrebe, ki so odraz srčne volje, so zlahka uresničljive, če le človek prisluhne sebi in si s tem upa živeti – udejanjiti svojo voljo, ki je namenjena iskrenemu služenju in nikakor ne zlorabljanju. Vsako poseganje v voljo drugega človeka je nedopustna zloraba, saj krati svobodo drugemu človeku, do katere je vsak upravičen.

Človek, ki je vezan na različna prepričanja, ni svoboden. Ta vezanost slabi njegovo voljo. V vseh takšnih primerih govorimo o šibki volji. Zaradi nje človeka življenje, ki je stkano iz različnih vzorcev, premetava sem in tja in mu jemlje svobodo odločanja, ki je tako pomembna za krepitev volje.

Volja se krepi z izidi sprejetih odločitev. Če je bila sprejeta odločitev usklajena s človekovo srčno voljo, bodo izidi odločitve potrjevali, da človek ubira pravo smer na svoji življenjski poti. Ko pa človek ravna v skladu z voljo drugih, kar pomeni, da to ni njegova srčna volja, se bo izkazalo, da izidi nikakor ne bodo uglašeni z notranjo človekovo potrebo. Tedaj se bo človek spraševal, zakaj ga doseženi uspehi ne izpolnjujejo, zakaj prebujajo v njem občutek, da je grešil. In res je grešil, saj s svojo odločitvijo ni omogočil svoji volji, da bi se izrazila, in tako zablestela kot ustvarjalka novega življenjskega razpoloženja, ki edino omogoča krepitev človekove volje.

Vsak človek ima popolno – vsemogočno voljo. Zavedanje tega pa je zelo omejeno, in temu navadno rečemo šibka volja. Volja ni šibka, le njena uporaba je zelo omejena. Dokler se človek ne zaveda te omejitve, voljo neustrezno uporablja. Šele zavedanje, da je njegova volja v resnici neomejena, mu omogoča, da jo bo začel zavestneje uporabljati. Šele zavestnejša uporaba mu bo postopno odpirala vrata svobode. Čim bolj se bo zavedal lastne svobode in s tem tega, da ni dolžan služiti volji ljudi, ki s svojo voljo ne uresničujejo božanskega poslanstva, laže bo odkrival moč svoje volje, in se s svojimi preudarnimi odločitvami poslavljal od nekdaj samo na videz šibke volje.

Človek z lastno voljo doseže vse, kar je prišel uresničit s svojim življenjem. Da pa to lahko uresniči, ne sme pri tem posnemati drugih ljudi, ki imajo drugačne naloge kot on. Zavedati se mora, da je njegova naloga, njegovo poslanstvo nekaj posebnega, in ga zato ne more uresničevati na način, ki ustreza drugim ljudem. Lahko pozorno spremlja njihov način uresničevanja njihovega poslanstva in se iz tega kaj tudi nauči, vendar ga posnemati ne sme, ker s tem ne bi dosegel zastavljenih ciljev, ki se največkrat razkrijejo šele, ko so uresničeni.

Človek naj se vsakega dela loti z dobro voljo, in to bo že zmanjšalo šibkost njegove volje, ki si jo v svoji nevednosti pripisuje. Nobena volja oziroma nikogaršnja volja ni šibka, je le neozaveščena. Z ozaveščanjem se njena šibkost začne razkrajati. Ozaveščanje moči lastne volje se širi z zaupanjem vase, z vero v to, da je človeku z dano nalogo dana tudi moč volje, da nalogo uspešno reši. Ker pa ima človek svobodno voljo, lahko neko nalogo, ki mu jo življenje postavi na pot, tudi zavrne. Zavrnitev naloge pa ne pomeni zavrnitve življenja. Ne pomeni, da je človek rekel »ne« življenju, temveč se je, največkrat nezavedno, odločil, da bo rešil zahtevnejšo nalogo, ki mu jo bo življenje prav gotovo naložilo. Prav zaradi tega naj se človek ne bi bal posledic zavrnitve, kajti vsaka zavrnitev pomeni »da« nečemu, kar bo terjalo od njega še več volje za uresničitev.

Svobodnejši kot je človek, čim manj iluzornih predstav o življenju ga obvladuje, večja je moč njegove volje, ki se vedno krepi samo ob sprejemanju odločitev za življenje resnice. Resnica krepi moč človekove volje, iluzija pa jo slabi. Ko se človek v življenju zavzema za resnico, se njegova moč toliko okrepi, da bi lahko rekli, da je zmožen premikati gore. Resnica in moč volje hodita z roko v roki in zmagujeta vsepovsod. Tako kot je resnica neminljiva, je neminljiva tudi moč volje.

Človekova volja se krepi z odkrivanjem, s spoznavanjem resnice, spoznavanje resnice pa se poglablja z ozaveščanjem tega, kaj je v življenju resnično pomembno in tako neminljivo, in kaj je minljivo in zato nepomembno. S posvečanjem svoje volje nepomembnim stvarem, se volja ne bo krepila, saj minljivo nima v sebi večne življenjske moči, ki bi ga ohranjala pri življenju in ga krepila.

Išči resnico, a ne v iluzornem svetu, in vedi, da ti bo prav to iskanje razkrivalo moči volje, s katerimi boš lahko podrl bregove vseh iluzij. Iluzija ne bo krepila, razkrivala moči tvoje volje. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Objavljeno v reviji AURA št. 309, maj 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com