Zakaj človek čuti tolikšno potrebo po obrekovanju.

ŠIFRA: Konjiček

Obrekovanje je staro kot človeštvo in človeka podpira pri ozaveščanju lastnih slabosti. Vsakdo naj bi slabosti, ki so značilnost človeštva, postopno premagal. Premagovanje teh pa se začne z dnem, ko človek to in katero od drugih slabosti najprej opazi pri drugem človeku in je prepričan, da jih on nima. V resnici pa je tako, da so te lastnosti pri človeku, pri katerem jih jasno opaža, le močnejše in očitnejše, pri njem samem pa nekoliko manj vidne. Prav zato jih pri sebi ne vidi, in četudi ga notranji glas neslišno opozarja nanje, ga skuša utišati s priseganjem, da sam res ni takšen. O tem je lahko prepričan tudi zato, ker pri izražanju svojih slabosti ni drzen, ni odkrit in tako napadalen kot drugi, temveč delujejo v njem bolj prikrito in pretanjeno; to mu omogoča, da v očeh drugih blesti kot človek, ki mu ne morejo pripisati človeških slabosti ali vsaj hujših ne. Tak človek v resnici še ni prerasel svojih slabosti, kajti če bi jih, ga slabosti drugih ne bi tako motile in se ne bi udeleževal »pojedin«, kjer je poglavitna hrana obiranje drugih ljudi do kosti. Kdor se udeležuje obrekovanja, še ni čist; to pomeni, da se svojih slabosti, ki so vsesplošno človeške, še ni zavedel in tudi prerasel jih še ni.

Čas ozaveščanja in preraščanja slabosti je strukturiran, v njem se mora človek seznaniti z vsemi deli struktur, zaradi katerih je takšen, kot je na tej stopnji rasti. To je zelo zahtevno obdobje razvoja, skozi katero gre vsakdo. Človeka pripravi, da se ozre vase, se spoprime s slabostmi, ki ga delajo ranljivega. To spoprijemanje pa je za vsakogar pravi blagoslov, ker ga pripelje do spoznanja, da je mogoče živeti tudi brez opiranja na slabosti; to pomeni opuščanje le teh in odpuščanje sebi, ker doslej ni ravnal tako.

Ko človek zmore videti svoje slabosti in jih več ne izraža, je na pravi poti, da jih bo zagledal v pravi luči tudi pri drugih, in jim ne bo zameril, če jih bodo še izražali. Spoznanje mu omogoča videti in vedeti, zakaj jih še izraža. Ve, da bodo drugi prehodili pot do ustreznega spoznanja, da bodo tudi drugi svoje slabosti opustili in s tem odpustili sebi in drugim, saj so v nevednosti ravnali tako, kot odslej ne bodo več. Nevednost je slepota, v kateri se znajde vsako človeško bitje. V njej ravna v skladu z njo in dela dan za dnem vse tiste korake, ki so potrebni za to, da bo nekega dne spregledal. Spregleda pa vsakdo tedaj, ko se prebudi v spoznanje. Preden pa to doseže, doživi veliko padcev in prav tako majhnih vzponov, ki so potrebni, da se iz nevednosti povzpne v vednost – to pa je posledica spoznanja.

Vednost človeka osvobodi raznovrstnih zmot in s tem tudi mnenja, da ne dela nič slabega, če človeka potem, ko je imel z njim slabo izkušnjo, začne obrekovati. Z obrekovanjem se mu v resnici maščuje za prestano bolečino, ki jo je v njem sprožila negativna preskušnja. Ko obrekuje, pa ustvarja možnosti za nastanek nove bolečine. In tako se človek z obrekovanjem v resnici znajde v začaranem krogu bolečin. Komaj neozaveščeno prestane eno, že se pojavi druga, ki jo je na nevidni ravni sprožil prav z brezobzirnim obrekovanjem.

Obrekovanje je vsekakor negativno početje, ki lahko prizadene drugega, a prej ali slej najkrepkeje udari prav obrekovalca. Kako močan bo udarec, je odvisno od tega, koliko negativne energije je obrekovalec vložil v svoje početje. Žalostno pri vsem tem je tudi to, da se vsi obrekovalci v resnici predstavijo tako ožjemu kakor širšemu krogu ljudi. In kdor hoče nekoga resnično spoznati, naj samo prisluhne, kaj ima ta kljub uglajenemu vedenju povedati o drugih. Če bi človek na vse to pomislil, se prav gotovo ne bi tako pogosto udeleževal obrekovalskih »turnirjev«. Ljudje pa se jih v svoji nevednosti prav radi udeležujejo tudi zato, da si z obrekovanjem vsaj nekoliko zaližejo vse tiste rane, ki jih skrbijo tudi zato, ker ne zmorejo spregovoriti in se spoprijeti z vzroki tam, kjer v resnici izvirajo. S prstom človek rad pokaže na slabosti drugega zato, da bi s tem odvzel moč svojim slabostim ali okoliščinam, v katerih se je znašel.

Bolečina je učiteljica, ki pelje v razrešitev, v spoznanje. Brez spoznanja ni osvoboditve. Ker pa si bolečine ne želimo doživeti, ko se z njo srečamo, si s tem samo podaljšujemo pot v spoznanje. Kolikor daljša postaja pot, toliko ostrejše bolečine se porajajo na njej. Ko je bolečina dovolj močna, klonemo, se predamo, si dovolimo, da se z njeno pomočjo prečistimo in prebudimo v spoznanje, ki nam ga je ves čas vztrajno ponujala. Novo se vedno rojeva v bolečini. Včasih pa se zgodi, da v danem trenutku ni tako in pride novo brez bolečine. To je mogoče tedaj, ko je človek prej bolečine že izkusil in je šele z zadnjo, ki je bila neznatna, spoznanje sprejel. Tedaj se lahko človek počuti nagrajenega za nekaj, česar si ni zaslužil.

Bodite brez skrbi in vedite, da je prav vse, kar človek prejme, še kako zasluženo in da se pri tem ne zgodi prav nobena krivica, čeprav je včasih videti, da se godijo tudi te.

Med ljudmi so tudi taki, ki strahovito obsojajo tako obrekovanje kot tudi obrekovalce. To so ljudje, ki so še vedno ujeti v primež obrekovanja in se ga skušajo umsko osvoboditi. Za takšno osvoboditev pa ni dovolj, če nam samo um narekuje, česa naj ne bi počeli. Za to je potrebna tudi podpora srca. Dokler pa nosi človek v sebi zamere, še ni pripravljen odpreti vrat srca in tako omogočiti, da bi se skoznje zlila ljubezen − čista energija, ki je sposobna odvrniti človeka od nečednega početja. Vsi, ki se jim to dogaja, naj vedo, da se približujemo stanju, ki jim bo omogočalo odpuščanje vseh zamer in s tem tudi vsakršne še tako majhne potrebe po obrekovanju. Vse to bo za vselej ostalo le del razvojne poti. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi za odrešitev vsakogar! Srečno!

S spoštovanjem
Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 254, oktober 2010

Fotografija: Bigstockphoto.com