Ali je odpuščanje res ključ do sreče?

ŠIFRA: NESREČNICA

Kolikokrat smo že slišali, da je odpuščanje ključ do sreče. Kako preprosta in hkrati težko doumljiva je ta trditev! Stežka si predstavljamo, da bi nas odpuščanje lahko osvobodilo in hkrati osrečilo. Odpuščanje navadno povezujemo z dejanji, ki so nas močno čustveno ali tudi drugače prizadela, ne pa z delovanjem, ki bi ga lahko opustili in tako postali svobodnejši. Človek v svoji bolečini še pomisliti ne more, da bi odpustil nekomu, ki ga je močno prizadel, kaj šele, da bi to tudi v resnici storil. Bolečina ga tako močno priklepa na zamero, da je nikakor ne more odpustiti ali opustiti kot dokaz, ki priča o storjeni krivici. Oklepa se te zamere, oklepa se bolečine kot dokaza, ki priča o njegovi poštenosti, v veri, da se krivice dogajajo le poštenjakom.

Človeka lahko bremeni zamera večji del življenja ali pa celo vse življenje. Zaradi tega bremena je prikrajšan za svobodo, za veliko olajšanje, s katerim bi lahko živel, če bi zamero opustil ali preprosto rečeno opustil način delovanja, v katerem imajo zamere pomembno vlogo pri določanju kakovosti življenja. Kdor nekaj odpusti ali opusti, se v resnici razbremeni, osvobodi. Čim svobodnejši postaja človek zaradi opuščanja nekega načina delovanja ali odpuščanja, tem srečnejši bo v vsakdanjem življenju.

Z opuščanjem vsega, kar deluje nanj in tudi na druge negativno, si v resnici odpira vrata sreče. Z zamero lahko priklepa nase veliko negativne energije, ki prihaja od človeka, povezanega s to zamero. Tako trpita oba ali trpi celo več ljudi zaradi nečesa, česar nista znala rešiti s skupnimi močmi. Bremena se bosta lahko osvobodila samo z odpuščanjem, in sicer šele tedaj, ko bosta takšen način delovanja opustila. Opustitev pa terja spoznanje, ki ga lahko dosežeta samo po številnih življenjskih izkušnjah, da je pravzaprav takšno ravnanje nesmiselno. Šele zelo globoko spoznanje lahko pomaga človeku preseči vzorec, po katerem je doslej deloval v prepričanju, da je njegovo ravnanje ne smo pravilno, ampak celo zelo pošteno, pa čeprav je v resnici nesmiselno. Kako boleče in hkrati odrešujoče je to spoznanje! To ve samo tisti, ki se je že prebil skozi neko zmoto. Zmota lahko zadržuje človeka v nekem načinu delovanja vse dotlej, dokler jo ne prepozna kot zmoto. Veliko je vzorcev, po katerih človek deluje in usmerja svoje življenje v prepričanju, da je njegov način delovanja nekaj posebnega in hkrati najboljšega, kar lahko uporabi za doseganje svojih ciljev. In res bo držalo, da so lastni vzorci najboljši učni pripomočki za prebujanje v različna spoznanja. Prav je, da se jih človek drži in se ob lastnih zmotah uči. Le tako bo lahko na podlagi izkušnje odpustil vse, kar bo s pomočjo spoznanja doumel, da je zmotno.

V povsem drugačne težave pa lahko zabrede potem, ko začne s svojimi spoznanji pritiskati na druge z namenom, da bi jim olajšal pot, jih rešil muk, ki jih je sam pretrpel na poti do spoznanja. S spoznanjem je lahko opustil nekaj, kar je bilo zmotno. Zmotno je bilo zanj, ni pa nujno, da je še za koga drugega, ki se mora prebiti do spoznanja po svoji poti, da bo lahko svojo zmoto opustil. Svoje poti izkušenj ne moremo podariti nikomur, saj ostaja za vselej samo naša.

Vsakdo mora prehoditi svojo pot izkušenj in se v lastnem potu prebiti do spoznanj. Pot izkušenj je nekaj posebnega zato, ker hrani in podarja spoznanja samo tistemu, ki jo prehodi. Njena vsebina ni prenosljiva in pripada samo hodcu, ki se poda nanjo. In zato je nesmiselno vsiljevati svoje izkušnje drugemu. S tem ko mu jih vsiljujemo, dokazujemo, da nismo povsem doumeli poti razvoja oziroma prebujanja v spoznanja. Kdor bo to pot dovolj dobro doumel, bo lahko seznanil sočloveka s svojimi izkušnjami, če ga bo ta zaprosil. Kar mu bo predal, pa za sočloveka zgolj informacija, ki mu bo lahko osvetlila nekatere odseke njegove poti. Nikakor pa ne bo nadomestilo hoje po tej poti – to mora prehoditi vsak sam, če se hoče prebiti do spoznanja.

Spoznanja so v človekovem življenju silno pomembna in so pravzaprav dosežek prebujanja. Tako pomembna so predvsem zato, ker nam omogočajo odpuščanje ali opuščanje vsega, kar nas na podlagi vzorcev priklepa na nekaj ter nam onemogoča, da bi bili svobodni in zato tudi srečni. Dokler se človek ne prebije do nekih spoznanj, je razumljivo, da ostaja ujetnik določenega načina delovanja, ki mu ga narekujejo vzorci, ki jih še ni ozavestil in zato tudi ne opustil. Odpustimo ali opustimo nekaj šele potem, ko spoznamo, da nas to veže za nekaj, kar našega prebujanja ne podpira, temveč ga lahko samo zadržuje v začaranem krogu ali ujetosti, ki nam onemogoča, da bi bili svobodnejši. Odpuščanje je v resnici osvobajanje in to osvobajanje s pomočjo spoznanja. Ljudje večkrat rečejo: »Odpustil bom, pozabil pa ne!« K temu naj dodam kot pojasnilo le: Ne pozabimo, kaj smo se iz tega naučili, in to spoznanje pridno uporabimo povsod tam, kjer je potrebno. Odpuščanje nosi v sebi moč osvobajanja. Uporabljajmo ga! Srečno!

S spoštovanjem

Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 235, marec 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com