Sem nezakonski otrok in že petdeset let iščem stik z očetom, ta pa me še vedno zavrača. Kaj naj storim?

ŠIFRA: ISKANJE

 Očetovstvo ni lahka naloga, tako kot tudi ni lahko materinstvo. Vendar pa je že po naravni danosti tako, da sprejmejo matere to svoje poslanstvo z bolj odprtim srcem, kot ga zmorejo očetje. Prav zato je med nami kar preveč otrok, ki jih očetje niso sprejeli. Sprejeli pa jih niso zato, ker jih v spolni akt ni gnala ljubezen, temveč le sla po fiziološki sprostitvi.

Vzrok pomanjkanja zavesti o tem, v kaj se človek resnično podaja, pa je v pomanjkanju odgovornosti. Povsod tam, kjer človek ni dozorel za določeno stopnjo odgovornosti, so posledice njegovega delovanja lahko zelo travmatične za vse, ki pridejo v stik s takim človekom. Kdor doživi kaj takega, si lahko z izkušnjo pridobi spoznanje, kaj odgovornost v resnici je in kako jo uporabljati v dobro sebi in drugim.

Praviš, da iščeš stik z očetom že od otroštva in da ti to doslej še ni uspelo. Zaman upaš, da boš očeta omehčala na stare dni. To se pri nekaterih lahko zgodi, a v tvojem primeru se ne bo. Nekateri trdno vztrajajo pri svojem sklepu do poslednjih dni. Trmasto vztrajajo pri svoji odločitvi v prepričanju, da sta jih življenje in splet okoliščin ogoljufala. Kljub tej zanje težki preskušnji se ne morejo premakniti zato, ker so še vedno prepričani, da niso odgovorni za to, kar se jim je zgodilo, odgovornost prelagajo na drugega, ki je sodeloval pri tem dejanju.

Prelaganje odgovornosti na drugega je značilno za vse nezrele osebnosti. V življenju imajo sicer nešteto možnosti za zorenje, da bi postali odgovorni za svoja dejanja, a žal je tako, da na tej bogato obloženi poti eni napredujejo hitreje, drugi počasneje, nekateri pa se vse življenje ne premaknejo z mrtve točke.

Glede na izkušnje, ki jih imaš z očetom, lahko sama ugotoviš, v katero skupino ljudi sodi tvoj oče. Če boš modro presodila, boš v resnici doumela stisko svojega očeta in s tem njegovo nemoč, da bi lahko v življenju sprejel nekaj, kar presega zmožnosti njegovega sprejemanja. V resnici je to prestrašen človek, ki je šel skozi šolo ustrahovanja in zanikanja, v kateri ves čas razvoja – rasti v odraslega človeka – ni bil deležen brezpogojne ljubezni. Zakaj je bilo tako, je vprašanje, ki je povezano z njegovim življenjskim poslanstvom in hkrati odplačevanjem karmičnih dolgov. Je že tako, da se v življenju srečujejo vedno tisti ljudje, ki drug drugemu nekaj dolgujejo. Novo življenje jim daje izjemne priložnosti za poravnavo dolga s pomočjo spoznanj, ki jim jih ponudijo prav takšne priložnosti. Če človek eno priložnost zamudi, se mu prav kmalu ponudi druga. Nikoli pa se mu ne vsiljuje, kajti nobena vsiljena stvar ni prava, ker ni doumljena in prostovoljno sprejeta. Nekaj, kar je bilo vsiljeno, sicer lahko da trenutno dobre dosežke, vendar se bo prej ali slej izkazalo, da ti nikakor niso ustrezni. Življenje človeka nikoli ne posiljuje s svojimi vsebinami, temveč mu zmeraj ponudi to, kar resnično potrebuje in kar je popolnoma v skladu s posameznikovim razvojnim načrtom. Življenje je modrec, ki vsakomur ponuja zgolj svoje modre vsebine. Človek pa velikokrat te modre vsebine zavrne in življenju poskuša obrniti hrbet ter živeti po svojih zamislih, ki v opisanem primeru niso v skladu z njegovim poslanstvom.

Razumljivo je, da se po tem, kar si doživela od očeta, počutiš nezaželeno in neljubljeno. Vedi pa, da si vse to doživela zgolj zato, da bi spoznala, da si kot božansko bitje prva in edina, ki lahko da sebi vso tisto ljubezen in z njo sprejetost, ki jo pričakuješ od drugih. Sama se odpoveduješ tej ljubezni in dokler se ji ne boš odprla in dovolila, da te z vso močjo prežame, boš zaman hrepenela po njej in si prizadevala, da bi ti jo dali drugi. Sama se ji odpri, sama si jo podari in kot po čudežu ti jo bodo brez priprošnje podarjali tudi drugi. Zaman moleduješ in prosiš ljudi, naj te sprejmejo in ljubijo, sama pa tega ne počneš. Imaš ključ do svojega srca. Odkleni ga s tem ključem, ki je v resnici ključ milosti, in prejela boš obilo ljubezni, miru in tihe radosti. To si prišla iskat v zdajšnje življenje. In zdaj je že skrajni čas, da to poiščeš na pravem kraju, in sicer v sebi, kjer ta zaklad je. Ko boš odklenila duri svojega srca, se bo slap ljubezni razlil čezte in preplavil vse, ki so že dovolj odprti za sprejemanje resnične ljubezni. Kdor pa še vedno išče namišljeno ljubezen in jo terja od drugih, ne bo deležen tega bogastva, ki ga je v vesolju obilo, saj je to stanje njegovega Stvarnika. Poglabljaj se vase, trkaj na svoja notranja vrata potrpežljivo in vztrajno in prenehaj trkati na tuja vrata, ki se ti ne bodo odprla nikoli, kot se ti tudi doslej niso. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA, januar 2010, št. 245

Fotografija: Bigstockphoto.com