Ali bo po mojem odhodu iz tega življenja sin uspešno premagal navezanost na očeta in normalno zaživel?

ŠIFRA: METOD 86

Sin je že dovolj star in zato tudi povsem odgovoren za svoje izbire, za svoje odločitve. Tvoje skrbi v zvezi z njegovimi izbirami so torej neutemeljene in nepotrebne. Skrbi te zato, ker sin ne ravna tako, kot pričakuješ. Meniš, da bi bilo prav, če bi prerasel navezanost na očeta, pri tem pa se ne vprašaš, zakaj se je tako zelo navezal nanj. Če bi malo razmislila o tem, bi spoznala, da nekaterih stvari, s katerimi se srečujemo v življenju, ne moremo razložiti razumsko. In kadar je tako, je najbolj smiselno, da stvari sprejmemo, in sicer potem, ko smo jih s skupnimi močmi skušali rešiti. Pri tem reševanju pa nismo zmeraj uspešni, zato nam ne preostane drugega, kot da dejstva modro sprejmemo in z njimi ne grenimo življenja ne sebi ne drugim.

Pogosto imajo povsem navadni življenjski položaji vzroke, ki jih ne moremo doumeti. Si se morda kdaj vprašala, ali nima morda sinova navezanost na očeta karmični vzrok, z njo naj bi premagal odvisnost od navezanosti na kogar koli ali na kar koli. Človek, ki je na kar koli navezan, potrebuje takšne življenjske položaje, ki mu bodo pomagali, da se izkušenjsko dokoplje do spoznanja, kaj je v resnici navezanost in čemu je namenjena, dokler je navzoča.

Že ves čas se bojuješ proti tej navezanosti v prepričanju, da delaš dobro − v sinovo korist. V resnici pa ni tako. Tvoj boj proti tej navezanosti samo krepi to navezanost, ker sin in mož menita, da izvira tvoj boj iz tvoje ozkosrčnosti, iz tvojega ljubosumja, ker v tem razmerju nimaš vodilnega položaja. Rada bi razbila nekaj, za kar meniš, da ni zdravo in normalno, onadva pa menita, da je ta navezanost normalna tudi zato, ker morata sin in oče zmeraj delovati enotno, zlasti tedaj, ko se ženska temu upira. Z upiranjem ne boš odvrnila sina od očeta. Več boš storila za sina, če boš dopustila, da potekajo stvari spontano in da boš posegla v njun odnos samo tedaj, ko boš povabljena, da to storiš. In še tedaj bodi zelo pozorna na to, kaj boš rekla, da ne boš ranila njunih razrahljanih čustev, zlasti sinovih. Sinovih čustvenih težav ne moreš reševati, to lahko stori le on sam.

In življenje mu z navezanostjo na očeta ponuja prav to možnost. Vem, da ti ni vseeno, ko vidiš, kako sin v tem nekoliko bolečem odnosu trpi, ker od očeta ne dobi vedno tega, kar pričakuje. Njegova prizadevanja, da bi ob očetu izpolnil svoja pričakovanja, so pogosto poteptana na način, ki mu je še zmeraj nedoumljiv. To se bo še dogajalo in to vse dotlej, dokler se z izkušnjami ne bo prebil do potrebnega spoznanja, ki ga bo odrešilo te navezanosti. To je osvobajanja iz ujetosti v navezanost, proces skozi katerega gre vsakdo, ki še ni premagal navezanosti. Premaga pa jo vsakdo le s svojimi močmi, ki ga z izkušnjami pripeljejo do uvida, kaj se mu dogaja in zakaj. Samo takšna pot je prava, in z vmešavanjem vanjo jo lahko samo otežimo. Tvoja želja, da bi sinu pomagala, ne more biti učinkovita, če te za pomoč ni prosil. Kar koli boš storila zanj, ne da bi te prosil za to, mu ne bo koristilo, tebi pa bo škodovalo, ker nepovabljena posegaš v nekaj, za kar nisi naprošena. Enkrat za vselej si zapomni, da lahko drugemu po svojih močeh pomagaš samo tedaj, ko te prosi za pomoč. Vedi, da je pot v pekel zmeraj tlakovana z najboljšimi nameni! Ne vmešavaj se v stvari, če nisi zaprošena, da jih pomagaj rešiti.

Ne obremenjuj se več z vprašanjem, ali bo sin uspešno premagal navezanost na očeta in normalno zaživel. To, kar je zate normalno, je lahko za drugega ali zanj nenormalno. Ne smemo biti tako domišljavi in si jemati pravice do odločanja, kaj je normalno. Prav je vse, tako tisto, čemur pravimo normalno, kot tudi tisto, za kar menimo, da ni, kajti drugače se vse to ne bi dogajalo.

Vsak človek opazuje dogajanje s svojega zornega kota torej razumsko, um pa v resnici ni tako bister, da bi prav določil, kaj je normalno in kaj ne. Pri tem opredeljevanju se opira na raznovrstne vzorce človekovega ravnanja. Vzorci so različni v različnih predelih sveta. In kaj je zdaj prav ali normalno? O tem bi lahko razpravljali v neskončnost in prav gotovo se ne bi poenotili pri postavljanju pravila o normalnosti, če bi pri tem sodelovalo vse človeštvo.

Ko boš odšla iz tega življenja, bo sin nadaljeval svojo življenjsko pot v skladu s svojim poslanstvom. Inkarniral se ni zato, da bi živel življenje po tvojih pričakovanjih, ki so kljub tvoji dobronamernosti nekoliko sebična, temveč zato, da bi premagal nekatere slabosti. Ko bo odšel iz tega življenja, bo odnesel s seboj samo to, kar je globoko ozavestil. In to bo edini uspeh, ki ga je vredno proslavljati. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Objavljeno v reviji AURA, februar 2014, št. 294