Ali je mogoče, da se človek maščuje zato, ker se ogiba lastni maščevalnosti?

ŠIFRA: ISKRENOST

Maščevanje je ena izmed slabih človekovih lastnosti, ki živi zmeraj tam, kjer ni ljubezni. Tam, kjer ni ljubezni se rojeva in deluje zlo v najrazličnejših oblikah. Nekatere od teh oblik so samo na videz prikupne in prijazne, to pa prav lahko naivnega človeka zavede in ga pripravi, da deluje tako, kot mu te narekujejo. Človek, ki se jim pusti omrežiti, je prepričan, da ravna dobro, da njegov način delovanja ni zloben, temveč dobronameren in zato dober. Ob tem se lahko spomnimo pregovora, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Ta pregovor še kako drži in potrjuje, da se človek zares lahko začne vmešavati v stvari, z dobrimi nameni. Žal pa se navadno pred takšnim vmešavanjem ne vpraša, komu resnično služijo ti dobri nameni oziroma čigave potrebe in nagnjenja bodo zadovoljevali. Šele razplet dogodkov nam lahko jasno pokaže, kakšni so bili ti nameni v resnici in komu so resnično rabili.

Ob tem razpletu pa se prav lahko porodijo hude zamere in hkrati sla po maščevanju nad tistim, ki nas je zapeljal v dodatne težave, v zahtevne življenjske izzive. Teh izzivov pa ne bi bilo, če jim ne bi v svoji nevednosti ali lahkomiselnosti prižgali zelene luči. Polni zamere pa nastalih težav po navadi ne začnemo reševati, se z njimi ne spoprimemo, čeprav bi lahko z njihovo pomočjo prejeli spoznanje in se zahvalili zanj. Izziv ni nekaj naključnega in tudi ne brez določenega namena. Zgodi se zato, da nam na poti zorenja podari dar, za katerega smo s svojim dotedanjim delovanjem dozoreli. Kljub tej zrelosti pa lahko to priložnost zamudimo in pademo na tem izpitu in to zato, ker smo dovolili, da nas je zamera potegnila v vode maščevanja. Zaslepljeni zaradi premočnega čustvovanja, ki nas popolnoma obvladuje, ne uvidimo, da nas maščevanje ne bo rešilo iz nastalega položaja, temveč nam ga bo samo še bolj zapletlo. Prepričani, da nas bo sladkost maščevanja odrešila, se posvetimo maščevalnemu načrtu in opustimo zdravo zamisel za rešitev nastalega problema, ki bi jo lahko dosegli, če bi se maščevanju zavestno odpovedali.

Bili so časi, ko je človeštvo delovalo tako, da je upoštevalo zakon, ki pravi: Zob za zob, glavo za glavo. Tako delovanje je bilo v tistih davnih časih potrebno za ohranitev človeškega rodu in v skladu s stopnjo razvoja, ki jo je človeštvo dotlej doseglo. Danes pa so drugačni časi, časi, ko naj bi se človek odprl ljubezni in opustil maščevalnost v vseh primerih in celo tedaj, ko meni, da bi bila ta upravičena. Četudi se mu zdijo okoliščine in upravičenost do maščevanja še tako utemeljene, ravna modro, če se jim ogne v prepričanju, da zlo, ki je ločeno od ljubezni, vedno prinaša samo zlo, in nikoli dobrega, saj se dobro lahko rodi samo iz ljubezni.

Najbolj zaslepljeni tega še zmeraj ne dojamejo, saj verjamejo, da trda roka in ostrina ter z njo maščevalnost lahko rodijo dobre stvari, zato se tega še vedno poslužujejo. Vendar tudi ti k sreči prej ali slej spoznajo, da doseženi dobri izidi, ki jih dosežejo s tovrstnim delovanjem, nimajo trajne vrednosti. Vse dobro, ki se rodi s pomočjo negativnih prijemov, ostaja negativno, čeprav je navidez pozitivno. Vendar ne more biti pozitivno, saj ni izšlo iz pozitivnega. Izvira iz negativnega in zato ostaja negativno. Negativni prijemi so slepilo, človeka ovirajo pri preboju v spoznanje, da dobro vedno rodi dobro, slabo pa zmeraj samo slabo. Seveda pa je pri tem vedno treba natančno razlikovati, kaj je res dobro in kaj slabo. So stvari, za katere človek meni, da so dobre, vendar niso, in takšne, ki jih ima za slabe, a se pozneje izkaže, da so v resnici dobre. Te zmote se dogajajo zato, ker človek nima pravega vpogleda v to, kaj je kaj. To se mu dogaja tudi zato, ker si prizadeva predvsem za telesno in tudi duhovno ugodje. In zato je zanj vse, kar mu ugodje prinaša, dobro, kar mu tega ne daje, pa slabo. Prav zato marsikdo verjame, da je maščevanje, ki mu prinaša neko začasno zadoščenje – užitek, dobro. Če bi to zadoščenje za vselej spremljalo človeka in ne bi nikoli minilo, bi bilo dobro, saj bi izviralo iz resnice. Ker pa mine, ne izvira iz resnice in kar ni resnično tudi dobro ni.

Le redki posamezniki so maščevanje presegli. Vedo, od kod izvira, vedo, čemu rabi, zato so ga lahko tudi opustili, ga prerasli kot človeško negativno lastnost, ki vsekakor ne izhaja iz ljubezni, temveč iz jeze in strahu, ki hodita z roko v roki in podžigata negativne človekove strasti. Veliko pa je tudi takih ljudi, ki se svoje maščevalnosti zavedajo in jo skušajo z vso močjo tudi obvladovati. Taki ljudje se navadno ogibajo maščevanju in si ga včasih privoščijo v obliki, ki navzven ni vidna. Ko se ponudi priložnost za maščevanje, na katero so dolgo čakali, pa se ne maščujejo. Včasih sicer rečejo kakšno pikro na račun človeka, ki bi se mu le radi maščevali, vendar se mu ne maščujejo zgolj zato, da ne bi zgubili ugleda. Ugled jim pomeni več kot čisto srce, ki odpove tedaj, ko bi moralo pomagati človeku v stiski. Kadar koli se lahko nad kom maščujemo, je ta vedno v stiski. In tedaj ta človek res ne potrebuje maščevanja, temveč sočutje, to pa se lahko porodi le v čistem srcu. Dokler človek popolnoma ne prečisti svojega srca, nosi v sebi tudi slo po maščevanju. Tovrstno čiščenje poteka postopno, zato se človek tudi maščevalnosti osvobaja postopno. Z lastno maščevalnostjo se ni lahko spoprijeti tudi zaradi pomanjkanja ljubezni, ki se zaradi nekaterih blokad v človeku ne more prosto pretakati. Maščevalnost pojenjuje v skladu s pretokom ljubezni, ta pa je vselej odvisen od odprtosti človekovega srca. Pretok ljubezni, njena navzočnost in z njo moč podpirajo človeka pri soočanju z lastno maščevalnostjo. Z odpiranjem tega pretoka se ustvarijo možnosti za zavestnejšo odločitev o tem, ali naj človek to negativno silo – maščevanje uporabi ali naj se ji zavestno odpove. Odzivi na to vprašanje niso vedno enaki in nihajo od primera do primera. In tako se kljub zavesti, da maščevanje ne prinaša nič dobrega, človek lahko odloči zanj. Posledice take odločitve pa ga pripeljejo do tega, da se bo za kaj takšnega odločal vse bolj poredko. Ker pa nagnjenja do maščevanja ne premaga ob prvem poskusu, se odpre za tiho in nevidno obliko maščevanja – privoščljivost. Nič takega ne stori, kar bi kazalo na odkrito maščevanje, a kljub temu ne more reči, da je presegel to lastnost. Dokler sočutje ne prežene privoščljivosti, ostaja človek še vedno maščevalen. To je slepilo, ki se ga zaveda. In čeprav se je maščevalnost prelevila v tiho privoščljivost, ki jo je mogoče pred ljudmi prikriti, se človek še kako zaveda, da maščevalnosti še zmeraj ni presegel. Pride dan, ko začne prositi vesolje, naj mu pošlje take izkušnje, ki mu bodo pomagale, da bo to lastnost premagal. Da bo lahko maščevalnost izživel in jo za vselej presegel. Delež notranjega miru, ki bo nadomestil nemir maščevalnosti, bo tiha priča, da je nalogo dobro opravil. Četudi si človek še tako dopoveduje, da ni maščevalen, ostaja tak vse dotlej, dokler se v njem ne porodi mir kot odraz popolnejšega pretoka ljubezni. Pot od maščevalnosti do nemaščevalnosti je dolga in naporna, a hkrati pomembna, saj človeka osvobaja. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 233, januar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com