Kdaj se bodo ljudje začeli zavedati, da smo v resnici duše in ne telesa?

ŠIFRA: TRPINKA

V vsakdanjem življenju prihajamo v stik z ljudmi, s katerimi se poznamo in tudi s tistimi, s katerimi se ne. V navadi je, da se predstavimo. Vedno se predstavimo kot osebnosti in nikomur še na misel ne pride, da bi se predstavil kot duša. Zavest, da smo v resnici duše, ki bolj ali manj uspešno delujejo skozi osebnost, je še premalo prebujena in še to le pri redkih posameznikih. Če pa hočemo rešiti svet iz težav, v katere je zabredlo človeštvo, je nujno, da se v čim večjem številu posameznikov prebudi prav zavest, da nismo osebnosti, temveč duše. Vsaka osebnost je le orodje duše, ki naj bi omogočalo uresničevati poslanstvo duše, to je služenje na najrazličnejših področjih človekovega delovanja in to v vsesplošno dobro, ki naj bi podpiralo in omogočalo človekov razvoj.

Zavest, da smo duše, je odločilnega pomena na tem odseku evolucije človeštva. Prek obstoječe zavesti je nemogoče preseči pohlep, slo po obvladovanju drugih, sebičnost in vse tisto, kar je tako značilno za osebnost in pravo nasprotje lastnostim duše. Lastnosti duše so božanske kvalitete in zato temelj ljubezni značilne zanjo. Samo ljubezen, ki jo vsaka duša resnično premore, je tista sila, v kateri se bodo razkrojile vse sebične ali negativne lastnosti osebnosti, s katerimi vsak človek bije svoje zasebne boje. Kot osebnost ne bo tega boja nikoli izbojeval, saj osebnost brez pomoči duše ne more izkoreniniti nekaj, kar osebnost sama je, in sicer skrajno sebična struktura, ki s svojimi značilnostmi tekmuje in se bojuje z značilnostmi, ki opredeljujejo bistvo človeka, kar je duša.

Za osebnost je značilno, da skuša raznovrstne dobrine pridobiti in obdržati zase. Zakon delitve zanjo ne obstaja, saj deluje v materialni dimenziji, kjer pomeni nekaj dati, to za vselej izgubiti. Osebnost pa noče izgubiti, ampak hoče čim več pridobiti in tudi zadržati zase, kajti le tako lahko poteši svoje sebične potrebe. Osebnost vidi le sebe in lastne dejanske in predvsem namišljene potrebe, ki jo ženejo, da pohlepno kopiči raznovrstne dobrine ter dopušča, da rajši propadejo, kot pa da bi jih podelila. Delitev ne sodi v njeno področje delovanja. Delitev pa sodi v področje delovanja duše, ki se zaveda, da z dajanjem preprosto prejema, saj dati in prejeti je v resnici eno. To je duhovni zakon, ki bo vplival tudi na to, da bo človek lahko razrešil nastali položaj, v katerega je zabredlo človeštvo zaradi prepričanja osebnosti, da mu bodo nakopičene materialne dobrine zagotovile varnost. Nekateri celo verjamejo, da jih bodo le-te rešile pred lastno minljivostjo. Osebnost se tako močno enači s pridobljenim materialnim bogastvom, da se vidi v njem, v njem vidi tudi svojo neminljivost.

Duša pa ubira drugačno pot zavedanja, ki temelji na zavedanju lastne duhovne vsebine in s tem tudi zakonov, ki vladajo duhovnemu svetu. Prav zato spoštuje in uporablja zakon delitve, ki zmore preseči vse zmote, v katerih se je znašel človek kot osebnost zavarovana le v materialni svet in zakonitosti, ki mu vladajo. Rešitev je v presvetlitvi osebnosti z lučjo duha, ki bo vsakomur omogočila prebiti se v spoznanje, da je človeštvo v resnici velika duša. Presevanje duše skozi osebnost in s tem zavest, da je vsak izmed nas duša, bo prebudilo v vsakem posamezniku takšno delovanje, ki bo služilo posamezniku in celotnemu človeštvu. Delovanje človeštva ne bo temeljilo na materialnih zakonih, ki jih bo sicer še naprej upoštevalo tam, kjer bo to še vedno potrebno, ampak predvsem na duhovnih zakonih, ki jih bo človek lahko upošteval in uporabljal, ker bo sprejel resnico o sebi, da je duša. Zavest, da je duša, bo vsekakor spremenila človekov način delovanja, saj bo v to delovanje vključena duša z drugačno zavestjo od tiste, s katero je opremljena gola osebnost. Presevanje duše skozi osebnost bo omogočilo, da bo osebnost postala voljno orodje v rokah duše in opravljala naloge, zaradi katerih se je duša inkarnirala in si nadela človeško oblačilo. Evolucija je v tisočletjih človeka pripeljala do take stopnje zavesti, da se v današnjih tako kritičnih časih, ki imajo vse možne pogoje za to, da se človek lahko prebudi v višjo zavest, v zavest duše, temu odpre in opusti zmote, ki so ga doslej vztrajno zavajale prav zaradi odsotnosti te zavesti. Rešitev tiči v zavesti, da smo duše. Srečno!

S spoštovanjem

Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com