Kako naj premagam hromeči strah?

Šifra: SONČEK

Strah, strah, strah! Le kdo se ga ne boji, ko ga obišče, velikokrat celo brez opaznega razloga!

Strah kot negativno čustvo hromi nešteto ljudi. Nekateri se ga zavedajo, drugi ne. Ti drugi ga sproščajo z nasiljem, ki ima nešteto oblik. Lahko je besedno, čustveno ali telesno. Telesno nasilje je najopaznejše. Z obsojanjem mu samo še dodamo razdiralno moč in tako postane še bolj uničujoč. O strahu bi lahko razpredali še in še, a tako ga ni mogoče ne omiliti ne odpraviti. Tudi iskanje njegovega vzroka nam pri tem ne pomaga, saj tudi vzrok izvira iz strahu. Strah je povsod tam, kjer ni ljubezni.

Tudi ti ne čutiš ljubezni do sebe, še zlasti v trenutkih, ko te hromeči strah zajame tako silovito, da bi lahko celo položila roko nase v upanju, da se boš tako za vselej odrešila tega nepopisnega bremena – to pa pozna samo tisti, ki si strah upa priznati. Toda ti si iskreno upaš priznati, da te to čustvo, ki je temelj vseh negativnih čustev, občasno obvladuje do onemoglosti, in to je že velik napredek. Na poti odpravljanja te težave, ki je grozljiva, a hkrati odrešujoča, si naredila že prvi korak. Samo spopasti se je treba s tem razdiralnim čustvom in tako doseči, da ne bo več gospodaril nad teboj, temveč boš ti nad njim.

Strah boš obvladala preprosto − z OPAZOVANJEM. Opazovanje pa je mogoče samo tedaj, ko je človek v vsakem trenutku zavestno navzoč. V zavestni navzočnosti, ko se ne boš umikala v namišljeno stanje, da te ni strah, boš lahko zbrano opazovala, kaj se dogaja v tebi, ko si prestrašena, kaj počne strah s teboj. Opazuj ga kot gosta, ki te je obiskal s povsem določenim namenom, in to je, da bi ti znova dokazal, da v njegovi navzočnosti ne zmoreš storiti ničesar, kar ni v skladu z njegovimi potrebami. Opazuj, katera čustva se porajajo v tebi, katere misli te obiščejo v njegovi navzočnosti in kako tedaj ravnaš. Kadar se s strahom enačiš, te ta obvlada. Včasih je videti, da si v njegovih krempljih postala povsem drug človek, in prav to je cilj strahu. Tvoj cilj, cilj tvoje duše pa je prebuditi v tebi zavest, da nisi strah, temveč tisti človek z veliko začetnico, ki je sposoben strah opazovati in se ga z opazovanjem tudi znebiti.

Strah je treba premagati z zavestnim opazovanjem in ne z iluzornimi slepili, ker ta vedno pomagajo samo navidezno. Dokler slepila trajajo, je vse na videz prav, ko pa se izčrpajo, se znova znajdemo v še večji zmedi strahu. In strah nas res lahko tako zmede, da ne vidimo izhoda iz tega stanja. Izhod je in vsakdo ga bo našel v trenutku, ko si prizna, da ga je strah. S tem priznanjem pa naloga še ni rešena, temveč se šele začne reševati. Prišla si do tiste točke na svoji razvojni poti, ki ti omogoča to razrešitev.

Pogoj razrešitve pa je »BITI NAVZOČ v ZDAJ«. V »zdaj« ni zaskrbljenosti, nobenega strahu, saj je vse v redu tako, kot je. Zaskrbljenost in z njo strah se pojavita vedno, kadar se v mislih podamo v preteklost in premlevamo zlasti strašljiva negativna doživetja. Iz »ZDAJ«, iz trenutka, v katerem resnično poteka življenje, smo se umaknili v preteklost. Življenje pa poteka vedno v »ZDAJ« in nikoli v preteklosti, ki nam krati življenje. Prav tako nas ropa življenja tudi namišljena prihodnost, po kateri navadno blodimo s svojimi strahovi iz preteklosti in jih s tem samo krepimo. Prav je, da smo preudarni, ko sprejemamo odločitve za prihodnost, ni pa jih treba sprejemati pod pokroviteljstvom strahu, ki nas bo vselej samo oviral na poti domov ali do spoznanja, kdo v resnici smo. Nismo strah, nismo ego, ki je vedno prestrašen. Strah je njegova gonila sila v svetu, ki ga pozna. To pa ni svet našega bistva in zato je prav, da strah premagamo. Ne dovolimo si biti prestrašeni, bodimo pa previdni povsod tam, kjer je to potrebno.

Opazuj napade strahu, ki se porodijo največkrat kar tako. Opazuj, kako se odzivaš nanj, in to iz zdajšnjega trenutka, v odsotnosti preteklosti in prihodnosti. Skušaj biti zavestno navzoča v »ZDAJ« in odganjaj misli, ki te vlečejo bodisi v preteklost ali v prihodnost. Vedi, da človek vse naloge vedno rešuje zgolj v »ZDAJ« in tako boš tudi ti svojo nalogo lahko reševala samo v »ZDAJ«. Le v »ZDAJ« je navzoče življenje z vso svojo močjo. Srečno! S spoštovanjem

Marija

Objavljeno v reviji AURA, januar 2014, št. 293