PISMA MARIJI – KAKO PREMAGATI JEZO

Kako naj premagam jezo in njeno energijo usmerim v pozitivna dejanja? ŠIFRA: SLUŽENJE

Vprašanje je primerno prav za ta čas, ko se toliko ljudi odziva na življenjske izzive z nestrpnostjo, začinjeno z obiljem jeze. Jeza se porodi navadno tedaj, ko človek ne more uveljaviti kake svoje zamisli, uresničiti neke svoje želje, ki temelji na veliko sebičnosti. Z jezo se človek odziva vselej tudi takrat, ko ga je strah. Strah ga žene v obrambo pred neznanim. Da ne bi pokazal svoje šibkosti, navadno uporabi jezo.

Jeza je zelo močna energija. Ko jo človek začuti, je prav, da jo loči od domnevnega povzročitelja, od dejanja, od okoliščin, v katerih nastane. Če jo povezujemo s človekom, bomo z njeno močjo hranili svoj um, svoj ego. Ta živi od te moči in ne bo odmiral. Zato je prav, da jezo ločimo od človeka, za katerega zmotno mislimo, da jo je povzročil.

Jeza je v človeku in se v nekaterih okoliščinah samo sproži v tisti količini, kolikor je je človek zmožen kot energijsko moč prenesti. Če se je sproži več, ima to lahko zanj hude posledice: pokažejo se kot negativne posledice človekovih nasilnih dejanj ali kot poslabšanje zdravstvenega stanja. Zdravje se poslabša zlasti ljudem, ki se ne znajo spoprijeti s svojo jezo in jo ustrezno sproščati. Izbruh jeze vsakokrat večinoma preprosto potlačijo, saj pomeni jeza nekaj slabega in se je zato sramujejo. S potlačevanjem si skušajo med ljudmi ohranjati ugled. Videz ostaja lahko res neoporečen, a človekova notranjost iz dneva v dan bolj propada. Človekovo notranje ravnotežje se zaradi učinka potlačene moči jeze nekega dne poruši. Sesuje se človekovo zdravstveno stanje, in to se lahko izrazi tudi s psihičnimi motnjami. S sesutjem se v resnici sprosti moč potlačene jeze in človekovo vedenje se lahko popolnoma spremeni. Prej miren in uglajen se prelevi v brezobzirnega robustneža, ki ga okolica ne prepozna. Tako vedenje postane za okolico moteče, posamezniku pa koristi. Koristi zato, ker si je človek končno omogočil, da se spozna, se sooči s svojim čustvenim stanjem, ki ga je dotlej potlačeval samo zato, da si ne bi zapravil ugleda. Zdaj mu je vseeno – za ugled in za to, kaj si bodo ljudje mislili o njem. Zanj je edino pomembno vsakokratno srečanje z jezo, in to z namenom, da bi jo temeljito spoznal in nato tudi obvladal, celo usmerjal njeno energijo zlasti v tista dela, ki jih ne opravlja rad, a so v življenju potrebna.

Ko spozna, da lahko moč jeze uporabi za koristna opravila, lahko rečemo, da je na pravi poti preseganja moči jeze. Jeza bo še vedno močna, a ne več tako, da bi ga zlahka obvladovala. Človek bo tisti, ki bo s svojim spoznanjem, s svojo modrostjo obvladoval moč jeze. In če bo to zavestno počel dalj časa, bo dosegel, da bo vsak naslednji naval jeze šibkejši. Sčasoma bo premoč zaradi takšnega ravnanja prešla na človekovo stran in osvobojen bo vpliva tega čustva, ki ga je lahko obremenjevalo veliko življenj in gnalo v dejanja, v katera se popolnoma ozaveščen in imun na navale jeze ne bi podal.

Vsak hodi svojo pot osvobajanja iz ujetosti v navale čustvenih stanj, ki jih sproži sila jeze. Vsak se z njo sooča sam. In ko pride čas soočanja, sreča ljudi, sreča učitelja, ki pozna takšne težave in mu bo lahko v veliko oporo pri spopadanju s tem izzivom. Usmerjal ga bo po potrebah, ki jih bo učenec izrazil sam in tudi zaprosil za pomoč. Pomoč pride vedno tedaj, ko človek dozori za soočanje z nekim problemom.

Nihče se ne bi smel sramovati svojih čustev. Pri tem mu lahko pomaga zavest, da so v vsakem posamezniku vse lastnosti, značilne za človeštvo. Kar vidi človek zunaj, je tudi v njem. Res pa je, da človeške lastnosti niso navzoče pri vseh ljudeh v enakih količinah, nekatere so izražene, druge pa ne. S tem ko niso izražene, ni rečeno, da se ne bodo nekega dne prebudile iz latentnega stanja in terjale od človeka, da jih spozna in se nato ustrezno spoprime z njimi. Ustrezno pa se bo človek soočal z njimi samo tedaj, ko si jih bo priznal in jih ne bo potlačeval, prepričan, da tako onemogoča njihov obstoj. S priznanjem, ki ne zahteva, da bi zadevo obešal na veliki zvon, si bo odprl pot v soočanje z neko vsebino, z nekaterimi lastnostmi in si omogočil rešitev, ki poteka s preraščanjem, s preseganjem negativnih lastnosti neke vsebine.

Soočanje z lastno jezo je težavno vse do trenutka, dokler se človek ne preneha obsojati, da je zaradi jeze manjvredno bitje. Ko je sposoben sprejeti jezo ljubeče kot enega izmed svojih porednih otrok, se zgodi v človeku premik v odpuščanju sebi in posledično tudi drugim. Poslej bo milosten tako do sebe kot tudi do drugih, in ne bo obsojal nikogar več, ki ima opraviti bodisi z jezo ali s katerimi drugimi negativnimi čustvi. Soočanje z jezo bo laže, ker že čuti in ve, da ta nima več oblasti nad njim. Ko se bo jeza pojavila, ga bo morda prvi naval nekoliko iztiril. S prebujeno zavestjo o tem, da se je spet srečal z valom jeze, si ne bo dovolil, da bi zaradi te energije ravnal neodgovorno. Z zavedanjem, kaj se v resnici dogaja, ji bo preprosto odvzel moč in onemogočil, da bi se z njo hranil njegov ego. Ta zavest mu bo tudi pomagala, da bo moč napetosti, ki se bo ob navalu jeze porodila v njem, načrtno preusmeril v zavestno in koristno opravilo. Načrtno bo uporabil moč jeze za služenje dobremu, ki ga človeštvo v zdajšnjem obdobju zares potrebuje. Iz teme, v kateri se človeštvo nahaja, pelje v luč samo pot služenja dobremu. Po tej poti pa lahko človeka usmerja in vodi samo širša zavest in mu omogoča, da se spoprime s še tako zahtevnimi življenjskimi izzivi. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA, julij 2009, št. 239

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...