Kako lahko človek pomaga sočloveku, ki se bojuje proti svojim slabostim s prikrivanjem in lažjo?

ŠIFRA: ISKRENOST

Vprašanje je smiselno ali pa tudi ne, in sicer zato, ker je pretirana želja in s tem potreba, da bi pomagali sočloveku in mu tako olajšali pot spoznanja, lahko huda ovira. Želja, da bi nekomu olajšali pot soočanja z lastnimi vsebinami, med katere sodijo tudi številne slabosti, lahko namreč onemogoča popolno soočanje. Takoj ko sočloveku odvzamemo samo malce truda, potrebnega za soočenje, ki ga terja spoznanje, preložimo spoznanje in s tem preseganje svoje slabosti na poznejši čas. Človek, ki se še vedno bojuje proti neki svoji slabosti tako, da jo na vse mogoče načine prikriva in se za to prikrivanje zateka tudi k laži, se še ne zaveda, kako resna je njegova težava. Je pa že dosegel neko stopnjo zavedanja o tem, da z njim le ni tako, kot bi moralo biti, ne glede na pričakovanja, s katerimi drugi pritiskajo nanj. Prav to pritiskanje ga potiska v igro prikrivanja. Pri tem misli, da bo s to igro, prikrivanjem, pomiril ljudi okoli sebe, izpolnil njihova pričakovanja in sočasno pomiril razdvojenost v sebi, ki je posledica nepriznavanja lastne slabosti. S tovrstnim delovanjem bo zunanje potrebe ali potrebe soljudi večinoma potešil, ne bo pa potešil notranjega opozorila, da težav s tem ni razrešil. To ga bo gnalo v vedno večjo čustveno napetost in to tako silovito, da bo iz dneva v dan nestrpnejši. Postajal bo sumničav in nezaupljiv in bo v vsakomer videl potencialnega sovražnika, ki vsak trenutek lahko odkrije njegovo igro, igro premagovanja lastnih slabosti s prikrivanjem. Vsak dan lahko prikrije veliko stvari. Prikrivanje ali igranje vloge človeka, kakršen si želi biti, a se zaveda da ni, terja veliko energije, to ga izčrpava in mu onemogoča, da bi vsaj delno živel polno življenje, ki ga omogoča samo iskrenost, in to predvsem v odnosu do sebe in tudi do drugih. Človek, ki zmore biti iskren do sebe, je posledično prav tak tudi do drugih. Če srečamo človeka in po njegovem ravnanju spoznamo, da ni iskren, vedimo, da izvira ta neiskrenost iz njegove neiskrenosti do sebe. Kdor še ne zmore biti iskren do sebe, je prikrajšan za številna spoznanja, do katerih se lahko prebije samo z iskrenostjo. Edina pot, ki pelje v spoznanje, je pot iskrenosti. Hoja po tej poti pa ni lahka, ker od človeka terja, da spozna vse svoje zablode ali slabosti, ki so mu dolgo časa krojile življenje, mu omogočale živeti v temi in s tem onemogočale, da bi se srečal z lučjo še tako zožene zavesti in se tudi spoprijel s slabostmi. Preden se človek zavestno poda na pot preraščanja lastnih slabosti, spoznava, da slabosti obstajajo in jih ima tudi on. V tem obdobju jih vidi pri drugih, jih kritizira in obsoja ter sebi in drugim prisega, da sicer ima nekaj slabosti, da pa te vsekakor niso tako grozne, kot jih imajo drugi. To opažanje slabosti pri drugih pa sodi v prelomno obdobje, ki omogoča človeku preboj v spoznanje, da so tako dobre kot slabe lastnosti značilne za vse človeštvo in ne samo za nekatere ljudi. Uporaba slabosti pa je pri posamezniku odvisna od njegove zavesti. Kolikor ožja je človekova zavest, toliko bolj bo uporabljal slabosti za doseganje ciljev, to pa je vsekakor posledica ožje zavesti.

Skozi to prelomno obdobje gre vsak človek. Pomembno pa je zanj zato, ker prav v tem času doseže dno, od tam pa pelje pot samo navzgor. In ko se človek začne vzpenjati, če je res dozorel, se lahko povzpne še više. V tem obdobju rasti ali dviganja smo človeku lahko v oporo, a ne tako, da bi njegova bremena vzpona preložili na svoja ramena. To bi pomenilo zastoj pri njegovem ozaveščanju lastnih pomanjkljivosti in načina delovanja, ki izhaja iz njih. Pomagamo mu lahko z izpovedjo svoje izkušnje in drugimi informacijami, ki jih najdemo v tovrstni literaturi in tudi z opogumljanjem ter vero v to, da če je uspelo prehoditi to pot ljudem pred njim, jo bo lahko prehodil tudi sam. Ta vera pa prinaša tudi sporočilo, ki pravi, da če je dana človeku preizkušnja, mu je dana tudi moč, ki jo ta preizkušnja terja v zameno za dragoceno spoznanje. Spoznanje pa govori o tem, da človek ne bo premagal svojih slabosti s prikrivanjem in lažjo, temveč s priznanjem, da jih ima, in iskrenim soočanjem z njimi, kar pelje v njihovo odpravljanje.

Dokler pa človek živi v prepričanju, da bo lahko s prikrivanjem svojih slabosti, preslepil druge, bo vsako še tako dobronamerno pomoč zavračal. Odgovornosti za svoje slabosti še ni pripravljen sprejeti. Prepričan je, da jih bo premagal ali prerasel s prikrivanjem. Vse črne misli, ki mu rojijo po glavi, so po njegovem mnenju njegova stvar, ki jo sam sicer vidi oziroma ve zanjo, drugi pa tega ne vedo in zato zanje zadeva ne obstaja. Misel, da ga bo prikrivanje osvobodilo in mu pomagalo razrešiti pomembno življenjsko nalogo, je zmota, ki ga bo spremljala vse dotlej, dokler ne bo treščil na dno. Šele če bo ta udarec dovolj močan, bo doumel, da mora nekaj pri sebi spremeniti. Če ni dovolj močan, bo lahko ostajal na dnu dlje časa, se tam kujal in sovražil ter obsojal vsakogar in ves svet, da ga ne razume in da ga ni pripravljen sprejeti in imeti rad, kot si to zasluži. V tem stanju se žal ne zaveda, da zunanjih sovražnikov ni, in da vse, kar doživlja, ni nič drugega kot lastno sovraštvo do sebe; vidi se grešnega in nikakor ne popolnega, kot je prav vsako božansko bitje.

Človeku, ki tako gleda na vse okrog sebe in tudi nase, lahko pomaga iz tega stanja samo ta pretresljiva preizkušnja, ki mu je bila dana prav zato, da bi dozorel v prepotrebno spoznanje, da doživlja samo tisto, za kar se je odločil, da bo na nekem odseku poti doživel in po svoji volji tudi razrešil. Brez te lastne odločitve, ki zahteva njegovo voljo in moč, ne more uspešno skozi preizkušnjo, ki ga bo nagradila s prepotrebnim spoznanjem. Spoznanje ga bo odrešilo, saj ga bo osvobodilo starih vzorcev ravnanja in vseh tistih prepričanj, ki so vodila njegov način delovanja ter ga pripeljala na dno, ki ima moč odreševanja. Če človek ne doseže dna, ne more doseči spoznanja, ki mu ga to omogoča.

Do človeka, ki se s prikrivanjem, z lažjo in še s čim bojuje proti svojim slabostim, naj bi bili razumevajoči, sočutni in polni vere v to, da mu je hudo, da pa mu tega hudega, ki v sebi nosi zanj biser spoznanja, ne moremo odvzeti. Človeško je, da se nam zasmili, vendar pa ne dovolimo tem čustvom, da bi nas povlekla v čustveni svet, kajti tako bi zagotovo storili kaj, kar ne bi podprlo njegove rasti, temveč bi jo zavrlo. Sočustvovanje in dobri nameni, ki izhajajo iz tega, tlakujejo pot v pekel. Sočutje in pravilno videnje tega, kar se dogaja, pa nam omogoča, da podpremo človeka samo tedaj in samo toliko, kolikor je potrebno, da ne omaga na poti. Zdrava mera pomoči, ki ni prevzemanje bremena, je zdravilo, ki ga človek potrebuje v kakršni koli stiski. Pomoč pa naj ne bo nikoli vsiljena. Srečno!

 

S spoštovanjem Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 223, marec 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com