PISMA MARIJI – KAKO NAJTI NOVE IZZIVE IN POGNATI KRI PO ŽILAH

Kako najti nove izzive in znova pognati kri po žilah? 

ŠIFRA: ŠTIRIDESETA LETA

Življenje samo je velikanski izziv, ki nam vsak dan prinaša drobne, večje in tudi največje izzive, ki se pojavljajo zato, da preoblikujejo človekovo življenje. Vsak dan nas sproti sooča z izzivi, ki tvorijo življenje. Kdor teh izzivov ne opazi ali pa jih odrine od sebe, ker jih ima za nepomembne, očitno ni doumel globine, pomena življenja, ki nenehno opozarja nase prav z množico drobnih izzivov. Človek, ki se nanje ne odziva, je slep za vse, kar mu življenje ponuja z drobnimi izzivi. In ker je tako, utegne življenje nekoč postaviti človeka pred večji izziv, ki ga bo pretresel in mu tudi pognal kri po žilah.

Ozri se okoli sebe in sprejmi še tako neznaten in za svoje pojme nepomemben izziv. Ne odrini ga z mislijo, da to ni to, kar potrebuješ, da bi polneje živela svoje življenje. Vedi, da so najdragocenejše stvari v življenju prav v drobnih stvareh, ki s svojo pisano vsebino zmorejo še kako obogatiti in oplemenititi človekovo življenje. Sprejmi še tako neznaten izziv in ga skušaj polno doživeti – se z njim pomeriti.

Pri tem se ne prenagli in ne bodi površna, kajti tako lahko zapraviš pogled v dragocenost, ki ti jo ponuja. Četudi je izziv na videz še tako nepomemben, vedi, da ni takšen, in to zato ne, ker ti ga samo življenje prinaša kot možnost, ki ti bo odprla pot do novega spoznanja. Vsak izziv je uvod v spoznanje. In če izzive zavračamo, z njimi zavračamo bogastvo spoznanj in s tem modrost, ki edina hrani v sebi trajno vrednost, vrednost, ki usmerja človeka po pravi poti skozi življenje. Kjer ni modrosti, je veliko zablod in s tem napak, in za vsako od teh plača človek določen davek.

Ne išči izzivov kot sredstva za začasne užitke. Takih izzivov je današnji svet poln, ponujajo se na vsakem koraku. Zanje je značilno, da samo za krajši čas potešijo človekove strasti. Po tej potešenosti se pojavi v človeku kmalu še večja praznina in s tem še večje hrepenenje po potešitvi tovrstne lakote, ki je tako značilna za fizično, čustveno in mentalno telo. Več ko si človek lahko nudi za potešitev tovrstne lakote, bolj nenasiten postaja. Tako se znajde v začaranem krogu. Iz tega ga lahko reši samo spoznanje, da je z njim tako zato, ker ne prepoznava duhovnih izzivov in se nanje ne odziva. Duhovni primanjkljaj budi v človeku občutek pomanjkanja nečesa, kar ga dela izpopolnjenega v še tako skromnih in navidez nepomembnih vsakdanjih razmerah. Krvi po žilah ne požene zunanji blišč, temveč duhovno kraljestvo, kar je v svojem bistvu v vsakem posamezniku. Pot v to kraljestvo pa tlakujejo drobni izzivi, ki obdarijo vsakogar, če se jim odpre in preda.

Pred teboj je pot, obogatena s številnimi drobnimi izzivi. Lahko jih sprejmeš ali zavrneš. Kolikor bolj jih boš zavračala, toliko večji bo tvoj občutek praznine in s tem tudi vere, da te je življenje zavrglo in pozabilo nate. Življenje ne zavrže nikogar, temveč preprosto dopusti, da si določen čas človek ogleduje dogajanje v njem, ga presoja in končno tudi odloči, kateremu dogajanju se bo pridružil. Vsakomur pa priskoči na pomoč tedaj, ko z neko odločitvijo ali izbiro zavlačuje predolgo. Postavi ga pred dejstvo, ki je tolikšen izziv, kolikšen je potreben za premik človeka z mrtve točke, od zavlačevanja do odločitve. V vseh teh primerih ima človek občutek, da je bil potisnjen v neko dogajanje, ki ga ni izbral prostovoljno. Ta občutek pa ga prežema zato, ker je pozabil na odločitve, ki jih je za to življenje sprejel pred inkarnacijo. Naloga življenja pa je tudi, da pripelje človeka v takšne položaje, ki omogočajo uresničitev sprejetega načrta. Načrt je pozabljen, ni pa mrtev. Tak tudi biti ne more, ker je kot naloga vtkan v tkanino življenja. Kolikor težje so naloge, ki jih je človek sklenil opraviti v življenju, toliko bolj pritiska življenje nanj, da bi vse sprejeto uresničil. Temu pritisku se človek navadno upira in tako za upiranje zapravi veliko energije, ki bi jo lahko uporabil za uspešnejše reševanje zelo pomembnih nalog. Če ne bi bilo tako, življenje ne bi prinašalo hudih izzivov, ki hranijo najdragocenejša spoznanja za vsakogar, ki ne klone pred njimi. Spoznanja so dragocena tudi zato, ker krepijo v človeku pogum in moč, ki je potrebna pri še tako na videz nepomembnem soočanju z izzivom. Videz pogosto vara in ne zrcali vedno vsebine, ki se skriva za njim. Človek lahko spozna pravo vsebino izziva le, če ga ne odrine, temveč ga pogumno sprejme, ne glede na njegov videz. Samo soočanje bo odprlo pot do vsebine, ki jo izziv nosi s seboj. Vsak, ki izziv po preudarnem premisleku sprejme, sprejme tudi njegovo vsebino. To pa je lahko dobro ali pa tudi slabo. Človeka naj ta negativni predznak ne bi motil, ker sta dobro in slabo stalna spremljevalca, ki spremljata in usmerjata človeka po razvojni poti tako, kot je zanj najustreznejše. Iz negativnega se rojeva pozitivno in nasprotno. To prepletanje, to dopolnjevanje, je potrebno zato, da si človek pridobi tisto spoznanje, ki mu ga lahko da samo svet dvojnosti. Brez poznavanja obojega spoznanje in z njim širjenje zavesti ni mogoče. Širjenje zavesti pa je cilj človekove razvojne poti, ki jo življenje s svojo vsebino podpira in tudi omogoča, da se program tega razvoja uresničuje. Življenje ne bi bilo to, kar je, če ne bi opravljalo te naloge. Prav zaradi te naloge je tako skrivnostno in nas iz dneva v dan preseneča z vedno novimi izzivi, ki jih vsak posameznik potrebuje za svojo duhovno in tudi osebnostno rast.

Ko prihaja človek v zrelejša leta, začuti, da se je treba ozreti na prehojeno pot, pregledati, kaj je že postoril v svojem življenju. Skuša tudi intuitivno zaznati, ali je bilo delo pravo in dobro opravljeno. Če se dotlej ni preveč opiral nase, na svojo notranjo bit, temveč je bolj upošteval navodila sveta, kako naj deluje, bo zaznal, da mu nekaj manjka. Prav ta občutek pomanjkanja, ki je posledica neskladnega delovanja s seboj, ga bo gnal v iskanje izzivov, ki naj bi potešili ta občutek. Če še naprej išče navodila za svoj način delovanja zunaj sebe, ne more upati na uspeh. Iz zunanjega sveta naj bi se obrnil k svojemu notranjemu svetu, kjer je navzoče vse, kar potrebuje za svoje nadaljnje delovanje, ki bo vsekakor zadostilo vsem njegovim potrebam. Ko pride človek do te točke svoje razvojne poti, je prav, da si poišče tak krog ljudi, ki so vsaj korak pred njim. Ti mu bodo s svojim izkušenjskim znanjem v oporo. Pri njih bo lahko dobil tudi dragocene informacije o tem, kako naj se spoprime s posameznimi izzivi. Informacija ni rešitev in tudi ni recept, saj poteka posameznikov razvoj samo v skladu z zase značilnim receptom, ki ga ni mogoče posnemati in se mu tudi ne prilagajati. Kljub temu pa je informacija dragocen pripomoček, saj omogoča, da človek med iskanjem resnice ne tava v popolni temi.

Doslej si tavala v precejšnji temi, poslej pa se ti bodo odprle številne možnosti – drobni izzivi, ki ti bodo pomagali doumeti, kakšen je pravzaprav namen tvojega življenja. Nikar mu ne obrni hrbta in se mu ne odpovej z iskanjem tistih izzivov, ki bi ti po tvoji zamisli lahko znova pognali kri po žilah. Zamisel je sicer tudi izziv, ni pa rečeno, da se bo uresničila. Prav zato raje prisluhni življenju in si pozorno ogleduj vse mogoče izzive, ki ti jih vsak dan ponuja. Prisluhni sebi in se v tišini miru vprašaj, kateri izmed izzivov bo najbolj ustrezal tvojim notranjim potrebam. Nato se polna zaupanja v pravo izbiro, odloči zanj. Ta izbor bo lahko marsikoga hudo motil in ga obremenil z občutkom izdanosti. Ne meni se za to in ne popuščaj pod pritiski. Dovoli končno, da se bo tvoje življenje začelo uresničevati na podlagi notranjih potreb, ter se odpovej zunanjim potrebam, ki so te doslej samo izčrpavale. Če boš storila ta korak, to pomeni, da te je takšno izčrpavanje naučilo nekaj dobrega. Srečno!

S spoštovanjem

Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 232, december 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...