Delo je pogoj za vsakršen razvoj in zato tudi najdragocenejši življenjski dar. Zakaj ga marsikdo odklanja in hrepeni po brezdelju?

Šifra: Delo

Brez muje se še čevelj ne obuje, pravi znani pregovor. Marsikdo ga lahko velikokrat uporablja, ne da bi se zavedal njegovega globokega pomena. Največkrat se uporablja, da bi koga ponižali, in ne z namenom, da bi ga spodbudili k delovanju. Ironično izgovorjene besede lahko hudo prizadenejo, lahko pa koga tudi spodbudijo k delovanju prav zato, ker je bil čustveno prizadet. V  takem pomenu človek aktivira vse svoje sposobnosti in zmogljivosti, da bi drugim in predvsem sebi dokazal, kolikšna je njegova storilnost in v zvezi s tem tudi vrednost. Te vrednosti pa mu ne bo dala zgolj storilnost, temveč jo bo dosegel predvsem z dosežki, ki jih bo s to storilnostjo ali delom uresničil.

Vrednota dela postane razvidna, ko so z delom doseženi konkretni uspehi. Nekdo je lahko zelo delaven, vendar nima ustreznih dosežkov, saj ni upošteval vseh parametrov, ki  jih je treba tudi pri delu upoštevati. Takega človeka bo delo izčrpavalo in v ničimer bogatilo, saj ga je zasnoval tako, da mu želenega načrtovanega uspeha ne približuje, temveč ga celo oddaljuje. Zabrede lahko celo tako daleč, da nad delom obupa, ga opusti in se preda brezdelju v upanju, da bo to potešilo njegove želje in potrebe. Tak človek se prav gotovo ni lotil dela z jasnim načrtom in pozitivnimi mislimi, zato ga delo ni izpolnjevalo in bogatilo. Propadel je na vsej črti. Sočustvovanje in pomoč soljudi, ki sta v takšnih primerih pogosta, dodasta svoje. Pomoč je sicer marsikdaj potrebna, vendar ne takšna, ki podpira brezdelje  − ta je škodljiva za tistega, ki jo prejema, in tistega, ki jo daje.

Človek, ki pri delu ni uspešen, potrebuje pomoč, ta pa naj bi mu dala ustrezen poduk, ki mu bo omogočil, da bo njegovo delo obrodilo sadove. Če pa ga bo dana pomoč zadrževala v brezdelju, bo oropan ustvarjalne radosti, ki jo lahko da ustrezno delo. Poleg tega se bo lahko v njem izoblikoval močan občutek manjvrednosti, ta mu bo grenil življenje in pogoltnil še zadnji del veselja, ki ga je imel do dela.

Ko sočloveku ponudimo pomoč, moramo vedeti, kaj naj bi z njo dosegli. Pomoč pogosto delimo iz usmiljenja. Zaslepljeni  s čustvenim doživljanjem – podoživljanjem tega, kar se dogaja drugemu, ne uvidimo, da mu povzročamo veliko škodo. Kjer je usmiljenje, je tudi močno prizadevanje, da bi človeka odrešili trpljenja, stiske, v kateri je. Ne pomislimo pa, da mu bo prav ta stiska podarila globoko spoznanje, da ravna napačno in je zato neuspešen. Vsekakor je prav, da človeku v stiski pomagamo, toda brez pretiranega čustvovanja, ki težave ne razreši, temveč jo lahko samo poglobi. Pomagajmo mu tako, da bo lahko stisko prebrodil in se obenem dokopal do spoznanja. Spoznanje je zlato, je dragocenost, ki lahko ohrani in oplemeniti svojo vrednost samo tedaj,  ko je zajeto v nadaljnje delovanje.

Največ da sočloveku tisti, ki je sočuten. S sočutjem prepozna potrebo, človekovo stisko, in če je dovolj prenikav in ozaveščen, lahko ustrezno pomaga. Pomoč človeka lahko obdari ali pa ga oropa, prikrajša za napredovanje, ki bi mu ga neka stiska omogočila. Premagovanje stiske je najzahtevnejše, najtrše delo, tega pa se navadno vsi ljudje otepajo.

Živimo v času, ko se človeštvo spoprijema z različnimi stiskami. O teh se veliko govori in piše. Precej pa je takšnih, o katerih človek še ni pripravljen spregovoriti, ker ga drugi ne bi razumeli in bi se mu celo posmehovali, ga razglasili za norega. Nihče, ki še ni prebujen v širše zavedanje, si tega ne želi doživeti.

Ozaveščen človek je svoboden, ker se je osvobodil mnenja drugih. Osvobodilo pa ga je DELO, in sicer delo s seboj. Omogočilo mu je preseči številne vzorce, ki so mu narekovali, kako naj deluje. Nenehno zaskrbljen, češ, kaj si bodo mislili o njem drugi, se je trudil in delal to, kar so mu brez besed narekovali drugi. Delo s seboj je najpomembnejše delo, ki ga je prišel vsak človek opravit v materialno razsežnost. Ni pomembno, koliko je vidno navzven, pomembni so samo dosežki, ki jih s tem delom uresniči. Pogosto je na videz nedelaven človek najmarljivejši. To velja za vse tiste ljudi, ki tiho delajo na sebi in napredujejo, se osvobajajo iz ujetništva vzorcev in prepričanj, ki več življenj spremljajo in določajo človekovo življenje. Zato ni treba soditi človeka po zunanji dejavnosti. Njegova notranja dejavnost je lahko tako močna, da bi pogosto lahko gore premikala. Prav ta moč notranje dejavnosti je potrebna, da postavi pod vprašaj vsa prepričanja in vzorce ravnanja, ko pride čas za to, da odmrejo in jih človek preprosto preseže. Presegati določena prepričanja pa pomeni premakniti se z mrtve točke ustaljenega delovanja na višjo raven zavedanja, ki edina lahko spremeni način delovanja. Delo s seboj je najplemenitejše in sočasno najkoristnejše, kar človek v svojem življenju lahko opravlja.

Za preživetje v fizični razsežnosti pa je potrebno tudi drugačno delo in sicer takšno, ki omogoča pridobivanje gmotnih dobrin, potrebnih za preživetje in zadostitev drugih potreb − kulturnih in drugih duhovnih vsebin. Delo nam omogoča, da si uredimo življenje tako, kot nam najbolj ustreza. Dogaja pa se, da vsi ljudje le nimajo dela ali pa nimajo ustreznega dela, ki bi jim poleg zaslužka dajalo tudi zadoščenje, ker ga opravljajo. Tako so nekateri brez dela in se na vso moč trudijo, da bi ga dobili. Če niso preveč izbirčni, se bo to prej ali slej tudi zgodilo, iskali bodo vse dotlej, dokler ne bodo našli takega, ki jim bo poleg zaslužka omogočalo vsaj nekaj zadoščenja.

So pa tudi ljudje, ki se za to niso pripravljeni dovolj potruditi in živijo na račun drugih. Vzrokov za tako ravnanje je lahko več, vse pa bi lahko strnili v dve besedi: neodgovornost in brezobzirnost. Takšno ravnanje je povezano s človekovo stopnjo zavesti. Kolikor nižja je, toliko bolj izkoriščevalski je tak človek. Pri tem pa se še hvali, da je celo iznajdljivejši, inteligentnejši od drugih, ki nasedajo njegovi stiski in mu dobrohotno pomagajo. Tak človek lahko živi na račun drugih samo v okolju, v katerem živijo ljudje usmiljenega srca, ljudje, ki močno čustvujejo. Poleg tega so prepričani, da s tovrstno pomočjo širijo o sebi glas dobrotnika. Veliko jim pomeni vedeti, koliko so vredni v očeh drugih. Ne da bi se tega zavedali, iščejo priznanje, iščejo ljubezen, ki si je sami še ne zmorejo dati, ker se ji še niso odprli. Namen je očiten, prinesel pa bo samo dosežke, ki jih druščina, zajeta v ta proces, potrebuje. Tudi to je svojevrstno delo, o katerem ne moremo reči niti da je dobro niti da je slabo. Je pač delo, potrebno na neki človekovi razvojni stopnji. In če ga človek zavzeto opravlja, mu bo podarilo izide v obliki spoznanja o tem, kako naj deluje, da se bo lahko bolj ozaveščeno odločal.

Če si kdo prizadeva živeti v brezdelju, mu to ne bo uspelo, če bodo okrog njega toliko ozaveščeni ljudje, da ga bodo spregledali. Za brezvoljneža bo to hud udarec, hkrati pa možnost, da se prebudi v spoznanje, da je vsak odgovoren, da po svojih močeh poskrbi zase in si uredi življenje. Če ta udarec ne bo dovolj močan, bo takšen človek še naprej iskal možnosti za brezdelje. In če se mu bo posrečilo, se bo tega seveda veselil. Ne bo pa se zavedal, da je življenje v brezdelju v resnici prazno in to tudi zato, ker je s tem zavrgel možnost, da bi ob delu napredoval, osebnostno in duhovno. Delo človeku daje, in ne jemlje, kot marsikdo misli. Da bo to občutil, pa mora spremeniti svoj odnos do dela in si privoščiti tudi ustrezen počitek. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 257, januar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com