Ali je res nujno, da je človek zmeraj usmerjen le pozitivno?

ŠIFRA: ODLOČITEV

Usmerjenost je zmeraj odvisna od izbire, ta pa od človekovega poslanstva, ki ga človek bolj ali manj zavedno poskuša uresničevati v nekem življenjskem obdobju. Življenje samo je pomembno poslanstvo, zaradi katerega se je človek sploh utelesil. Vsako človekovo utelešenje zahteva reševanje določenih nalog, ki naj bi jih človek bolj ali manj uspešno reševal na podlagi svojih odločitev. Popolnejše kot je to uresničevanje, tem uspešneje se širi človekova zavest kot posledica tega uresničevanja. Brez uresničevanja ni napredka nikjer, tudi pri duhovnem prebujanju ne.

Marsikdo bi lahko pomislil, da uspešno uresničuje svoje poslanstvo samo tisti, ki je zmeraj usmerjen le pozitivno. Žal pa to ne drži vedno. Ali bo človek naravnan pozitivno ali negativno, je odvisno od njegovega poslanstva, nalog, ki naj bi jih uspešno razrešil s svojim načinom ravnanja. Marsikdaj je potrebno, da se človek odpove pozitivnemu ravnanju in preide k negativnemu. S takim ravnanjem lahko sproži potek dogodkov, ki bodo njemu in tudi drugim dali najugodnejše možnosti za to, da bodo nalogo lahko rešili tako, da bodo vsi udeleženi pridobili bogato spoznanje in se tako tudi prebili v širše zavedanje. Je že tako, da na planetu Zemlja človek hitreje napreduje z najtršimi življenjskimi udarci, do katerih prihaja zaradi njegove nevednosti, zaradi nepoučenosti, ki jo lahko odpravi samo močna preskušnja.

Človek, ki je že preživel številne preskušnje, med katerimi so bile nekatere tudi več kot krute, se prav z njihovo pomočjo čedalje bolj nagiba k temu, da se zavestno usmerja k pozitivnemu ravnanju. Ni neke nuje, ki bi ga prisiljevala k takemu načinu ravnanja, temveč je to preprosto védenje in s tem potreba po tem, da preseže negativen način ravnanja. Negativen način že sodi v njegovo preteklost, ki ga je bogato nagradila s spoznanjem, da se stvari lahko najuspešneje rešujejo le s pozitivno naravnanostjo.

Pozitivna naravnanost pa ne prinese zmeraj zaželenih sadov. Do tega prihaja zato, ker ljudje polni pričakovanj ravnajo v skladu s svojimi pričakovanji, ki pa niso zmeraj pričakovanja drugih. Tedaj je lahko pozitivna naravnanost neučinkovita, to pa še ne pomeni, da se je tovrstnemu ravnanju treba odpovedati. Več kot očitno je, da se sogovorniki še niso prebili do te stopnje prebujene zavesti, ki omogoča delovati skladno s pozitivno naravnanostjo. Pozitivna naravnanost presega potrebo EGA, ki se bojujejo zato, da ima prav. Kdor se bojuje za prav, še ni doumel, da se s tem PRAV ne da rešiti nastalih konfliktov, temveč se jih le pospravi zavite v celofan, da se jih bo reševalo ob novi priložnosti, ki jo bo življenje podarilo vsem udeležencem igre, ki ji lahko rečemo kar ozaveščanje.

Bolj ozaveščeni ljudje, ki globlje razumejo, kaj se dogaja okoli njih in kateri problemi čakajo na razrešitev, lahko zavestno sprožijo dogajanje z na videz negativno naravnanostjo. Tak prijem sproži proces čiščenja. Pri tem se sprostijo napetosti in energije, ki človeku škodujejo. Rečemo lahko, da je bil sprožen prepir, ne da bi se njegov sprožitelj resnično vključil vanj, temveč je takšno početje navidezno ubral zato, da bi drugim pomagal iz ujetosti v energijski oklep, ki jih je dušil. Tovrstnega ravnanja pa se človek lahko loti šele tedaj, ko pridobi potrebni uvid v dogajanje in ko zares že dobro obvlada svoja čustva in jim tako onemogoči, da bi se vključila v razburkan ples čustev. Tovrstnemu ravnanju bi lahko rekli, da je negativno, vendar to ni, ker je bilo uporabljeno zavestno in z natančno določenim namenom. Navidezno negativno usmerjen človek je v resnici ravnal pozitivno. To nam da jasno vedeti, da se stvari pozitivno razrešijo tudi z negativnim prijemom.

V življenju je zmeraj nujno samo to, da človek ravna skladno z notranjo bitjo, ki ga korak za korakom spodbudno vodi pri razreševanju nalog, ki so pomembne za prebujanje iz nepoučenosti ali napačne poučenosti. Kadar človek deluje v skladu z notranjo bitjo, deluje zavestno, deluje poučeno. Ko pa prisluhne glasu okolice in zanemari ali presliši notranji glas, deluje nepoučeno ali nezavedno. Pri tem se ne zaveda, da glas okolice lahko razglaša pot nekoga drugega in da so na tej poti naloge, ki niso namenjene njemu. Če jih začne reševati, se v resnici vpleta v tuje posle in s tem onemogoči svojo rast in rast drugega. Vsaka taka priložnost pa lahko prinese izgubo vsem, ki se nezavedno vmešavajo v tuje posle. To vmešavanje pa traja vse dotlej, dokler človek ne spozna, da so mu drugi lahko nekaj časa vzor, nikakor pa ne morejo biti njegovi vodniki. Vodnika ima v sebi! Zato je dobro, da se človek po poslušanju drugih vedno obrne na svojega vodnika, ki mu bo z notranjim občutkom jasno dal vedeti, kaj mu je storiti. Naj človeka pri tem ne moti, če notranji odgovor ni v skladu z odgovorom, ki prihaja od zunaj. Prej ali slej se bo pokazalo, da je bil notranji odgovor pravi. In če mu notranji odgovor narekuje, naj bo v določenih okoliščinah usmerjen negativno, naj tako tudi stori. Sledilo bo prepotrebno spoznanje! Srečno! Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 316, januar 2016

Fotografija: Bigstockphoto.com