Zaljubila sem se v starejšega ločenca, vendar ta želi, da sva le prijatelja. To mi je tuje, ker poznam le ljubezen med moškim in žensko. Kako naprej?
ŠIFRA: Babica Marija

 Ljubezen ne pozna starosti in tudi drugih omejitev ne. Kjer je navzoča, se preprosto izraža, in to v najrazličnejših oblikah. Tam, kjer jo spodriva strah kot negativno čustvo, pa se preprosto ne izrazi. To pa se ne dogaja zato, ker ljubezen ne bi imela moči, temveč zato, ker ne sodi med tekmovalna čustva, ki jih po svojih vrlinah in moči presega.

Ljubezen med moškim in žensko, kot jo pojmuješ in doživljaš ti, je le stanje naklonjenosti pozitivnih čustev. In ker ima izbrani moški za seboj marsikatero izkušnjo, ki so mu jo zaigrala tako pozitivna kot negativna čustva, se ne želi več zapletati, se spuščati v tovrstno igrico. Iz tega sledi, da ti ponuja svoje iskreno prijateljstvo, ki ne temelji toliko na čustvih, temveč vrlinah, ki izvirajo iz brezpogojne ljubezni.

Ljubezen med moškim in žensko, kot jo pojmuje večina, temelji na precejšnji sebičnosti in hkrati želji, da bi drug drugega obvladovala. Tam, kjer se dogaja takšno obvladovanje, je eden od partnerjev vedno v podrejenem položaju ali žrtev. To vlogo pogosto sprejme človek bolj ali manj zavestno tudi zato, ker s tem preloži odgovornost za svoje stanje na drugega. Tako si izbojuje tudi pravico do obsojanja drugega, ki je kriv za to njegovo žalostno stanje. In tako se zaljubljenost lahko kaj kmalu spremeni v izražanje negativnih čustev in s tem sovraštva, ki zagreni življenje obeh partnerjev. Enemu zato, ker se mora kot žrtev upirati gospodovalnosti drugega ali pa vsaj to poskuša, drugi pa trpi zato, ker ne more dovolj uresničevati svoje sle po obvladovanju drugega, v prepričanju, da s tem ne počne nič slabega, saj skuša s svojim prizadevanjem, da bi imel vse vajeti življenja v svojih rokah, drugega, ki ga navadno vidi kot nesposobneža, zavarovati pred udarci življenja. Tako poteka življenje povsod tam, kjer le-to temelji zgolj na čustveni podlagi. Če človek nima globljega vpogleda v smisel življenja, ne more doumeti, da nas življenje z nalogami, ki nam jih ponuja v razrešitev, ne kaznuje, temveč blagoslovi, in to ne glede na to, kako zahtevne in polne bolečin so lahko.

Do globljega uvida pomena življenja nas lahko pripelje samo ljubezen in nas skozenj tudi vodi. Ljubezen je tista, ki človeku pomaga, da se življenju odpre, se mu preda ne glede na to, kako zahtevne naloge bo v njem reševal. Strah pa človeka stiska, ga zapira in s tem onemogoča, da bi življenje resnično okusil in sprejel izkušenjska spoznanja. Strah pripomore, da človek nekako zakrkne in v resnici ne živi. To, kar človek, ki ga je strah, imenuje življenje, je le životarjenje. Skozenj se ne pretakajo ne miselni ne čustveni sokovi, ki omogočajo človeku vzpenjanje na tisto stopnjo zavedanja, ki ga osvobodi iz ujetosti v različna čustvena in miselna stanja. Preden pa se zgodi prvi pomembni preboj v spoznanje, da človek ni žrtev svojih čustev in misli, temveč njihov uporabnik, se človek na poti v to spoznanje navadno zagozdi. Za nekaj časa obstane na poti življenja, se mu zapre, ker se boji bolečine. Čeprav vegetira zaradi strahu pred bolečino, pa se življenju ne odpove, temveč bolj nezavedno kot zavedno išče pot iz tega stanja. Išče prehod v tako stanje ali tako obliko življenja, v kateri ne bo več žrtev miselnih in čustvenih vzorcev. Življenje samo mu bo ponudilo ustrezne možnosti, s katerimi se bo lahko prebil iz tega stanja. Zahteva pa od človeka, da te možnosti prepozna, jih uporabi in se že prej zanje odloči. Če bo te možnosti dalj časa zavračal, bo življenje ostreje pritisnilo nanj in ga tako pripravilo, da se bo odzval in nekaj storil zase.

Moški, v katerega si se zaljubila, ima nekaj izkušenj s tem. Vendar se teh izkušenj še ne zaveda toliko, da bi jih znal uporabiti tako, da bi si z njimi obogatil življenje. Največje bogastvo v človekovem življenju pa je ljubezen, in to brezpogojna, takšna, ki ne pozna sebičnosti. Ljubezen se preprosto razdaja in v tem razdajanju bogati vse, česar se dotakne. To je njena danost, to je njeno poslanstvo, in če ga ne bi mogla opravljati, ne bi bila to, kar v resnici je.

Človek, ki si ga srečala, je na poti v to spoznanje. Od njega in od uporabe okoliščin, v katerih se bo znašel, je odvisno, ali se bo dokončno prebil vanj. Sprejmi njegovo prijateljstvo, ki je odsev ali ena izmed lastnosti ljubezni, ki se ponuja vsem ljudem, a žal se ji človek zaradi svoje nevednosti ni pripravljen odpreti. Še vedno so med ljudmi zakoreninjena določena prepričanja, določeni vzorci, ki jih je oblikoval človek in z njimi določil, kako naj deluje svet oziroma človek v njem. Vsak nov vzorec prinaša človeku v začetku tudi nekaj dobrega. Ko pa pride čas razkroja vzorca in s tem čas oblikovanja novega vzorca, ki naj bi starega prekašal po kakovosti, pride tudi čas težav za vse tiste ljudi, ki naj bi zamenjali svoj vzorec. Takšna zamenjava pa se nikakor ne more zgoditi čez noč, saj jo je mogoče doseči samo z razvojem, skozi katerega mora vsak človek. Dogaja se tudi, da se ta zamenjava zgodi pri nekaterih ljudeh v zelo kratkem času, vendar je to samo navidez zelo hitro, kajti možnosti za spremembo so se lahko neopazno oblikovale že dlje časa ali pa so se morda izoblikovale že v prejšnjem življenju.

Če te takšno razmišljanje odbija, pomeni, da še nisi pripravljena na spremembo in da potrebuješ v svojem življenju drugačne izkušnje. Poglobi se vase in vedi, da boš v sebi dobila odgovor o tem, kaj si resnično želiš izkusiti. Poslušaj sebe in uresničuj svoje potrebe. Če te ne vleče v prijateljstvo z moškim, se mu preprosto odpovej, in se potem zaradi te odločitve nikakor ne počuti manjvredna. Ta odločitev ni ne dobra ne slaba, je le pravšnja zate, če te vabi vanjo. Ni pa je treba sprejeti takoj. Poskusi najprej prijateljevati s svojim izbrancem. In če te to prijateljevanje ne bo izpolnjevalo, bogatilo, boš v nekem trenutku jasno sprevidela, kaj moraš storiti. Je že tako, da mora vsakdo sprejemati odločitve sam in najboljše so tiste, ki ne temeljijo na prigovarjanju drugih, temveč na prigovarjanju tihega glasu, ki se kot notranji občutek vztrajno oglaša v vsakem človeku.

Če človek dobro pozna sebe in jasno zaznava, kaj mu veleva notranja bit, se mu ni težko odločiti, ne glede na to, ali ga pri tem zunanje okoliščine podpirajo ali mu nasprotujejo. Zunanji videz je pogosto v zmoti, notranja gotovost pa nikoli, zato se le ravnaj po njej. Srečno!

S spoštovanjem

Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 220, december 2007

Fotografija: Bigstockphoto.com