PISMA MARIJI Ali človek sluti svojo smrt
Ali vsak človek sluti svojo smrt?
ŠIFRA: VEČNO ŽIVLJENJE
Smrt je neznanka vsem, ki nimajo z njo nobene izkušnje, se je ne spominjajo, četudi so jo kdaj doživeli. Kot neznanka zbuja v vsakem človeku strah in nelagodje, celo pri tistih, ki so že imeli izkušnjo z njo. Skratka, smrt ostaja kljub srečevanju z njo še zmeraj tabu tema in zato tudi tisti, ki zaslutijo svojo smrt, navadno ne spregovorijo o tem. Vedo, da bodo zavrnjeni, vedo, da jim drugi ne bodo prisluhnili, ker je v njih premočan strah pred smrtjo, da bi se lahko neobremenjeno pogovarjali o njej.
Čas odhoda s tega sveta, približevanje smrti, zaskrbi veliko ljudi, a malokdo o tem spregovori. Velika večina o tem molči, premleva o nenavadnem stanju in nenavadnih občutkih, ki jim jasno sporočajo, da se bo njihovo življenje spremenilo. To spremembo razumejo bolj ali manj jasno, koliko, je odvisno od senzitivnosti posameznika. Bolj ko je človek prežet s strahom pred smrtjo, manj jasno zaznava sporočila notranje biti, ki ga opozarja, naj se mirno in predano, s popolnim zaupanjem v dobro pripravi na ta prehod. Od takšne notranje vnaprejšnje priprave je odvisno, kako bo ta prehod potekal. Bolj ko se človek zaveda trenutka odhoda, lažje ta poteka. Ta prehod je navadno tudi lažji od rojstva. Najlažji je seveda za tiste, ki se že med življenjem pripravljajo nanj z namenom, da sebi in drugim ne bi povzročili nepotrebnega gorja.
Smrt slutijo vsi ljudje, le da jo nekateri bolj, drugi pa manj zaznavajo, nekateri pa sploh ne. Jasno pa je, da jo bolje zaznavajo tisti, ki umrejo naravne smrti, kot tisti, ki jih doleti nenaravna ali nasilna smrt. Čeprav skrajne okoliščine nakazujejo možnost smrti, se človek opira na misel, da ga taka smrt ne more doleteti. Prav to opiranje ali moč misli utiša slutnjo smrti in človek je ne zazna. Če bi jo zaznal, bi mu prav slutnja smrti pomagala, da bi bil njegov odhod s tega sveta manj dramatičen. Ta dramatičnost ga pospremi v drugo dimenzijo ali v astralni svet, kjer lahko še dolgo tava nepripravljen ali nezmožen sprejeti tistega, kar se mu je zgodilo. Travmatičnost se še podaljšuje z nezavedanjem, kaj bo človeka doletelo, zato ta intenzivno poskuša navezati stik z živimi svojci, s prijatelji, z znanci in z vsakomer, na katerega naleti. Ti pa so gluhi za njegovo moledovanje in tako se njegova agonija na drugi strani le podaljšuje.
Da bi preprečili take stvari, se je treba pogovarjati o smrti, ki je v resnici samo odhod v drugačno obliko življenja, v življenje brez fizičnega telesa, ki zna biti celo prijetnejše kakor v fizičnem telesu. O smrti, o slutnjah smrti naj bi se ljudje pogovarjali, čeprav se lahko izkaže, da je bila slutnja smrti tudi neutemeljena, neresnična. Mogoče se je pri kom pojavila s preprostim namenom, da bi se o smrti pogovarjal, da bi se pogovarjal neobremenjeno, in se tako pripravljal na čim zavestnejši odhod iz fizičnega telesa. Fizično telo nam je bilo podarjeno kot najbolj primerno vozilo, s katerim smo prepotovali svoje življenje, se z njegovo pomočjo učili, se prebujali v globljo zavest o lastni resničnosti.
Ko nam kdo spregovori o slutnji lastne smrti ali pa celo o slutnji smrti koga drugega, moramo biti še posebej pozorni na namen, zakaj je spregovoril o tem. Morda se želi le znebiti strahu pred smrtjo in ga preložiti na ramena drugega. Lahko pa išče nikoli potešeno pozornost in se želi s to neljubo temo prebiti do ljudi, jih z grozo v očeh prisiliti, naj mu namenijo pozornost. Tovrstnemu pogovoru prisluhnite in v njem sodelujte samo tedaj, če zaslutite, da pogovora ni sprožila sebičnost, temveč potreba po tem, da bi se o tej tabu temi sproščeno in iskreno pogovarjali in drug drugega poučili o življenjskem procesu, ki ni tu zato, da bi nas ustrahoval in omejeval, temveč bogatil s spoznanji in s tem osvobajal. Ni vsak pogovor o smrti dobrohoten, zato bodite pri tem res pazljivi. Tam, kjer je veliko temne energije, tam so tudi pogovori, ki človeku izsesavajo energijo. Vsakdo pa sam odloča, ali bo v takih pogovorih sodeloval ali se jim bo odpovedal. Pogostokrat ljudje kar ostajajo udeleženi v pogovorih v prepričanju, da ravnajo prav, ker se spodobi biti prijazen. Ne vprašajo pa se, ali so drugi prijazni do njih, ali se drugi vprašajo, ali se spodobi nekoga zadrževati v pogovoru, ki mu ne ustreza. Kljub temu pa drugi niso odgovorni za naše odločitve, saj teh nikoli ne sprejemajo drugi, temveč jih sprejema vsak posameznik zase. Če bi se tega dovolj globoko zavedali, ne bi nikoli za nobeno stvar, ki jo doživimo, krivili druge. Vedno odločamo sami, pa če se tega zavedamo ali ne.
Slutnja smrti nekatere razveseli, druge ne. Ne razveselijo se je tisti, ki se še premalo zavedajo duhovnega bistva in namena vstopa duhovnega bistva v materialno dimenzijo. Vstop v materialni svet potisne v pozabo duhovni svet in materialni svet človeka omreži in priklene nase s svojimi čari in slo po posedovanju le-teh. Naveže se nanje, veruje vanje in nerad jih zapusti. Prav zato je slutnja smrti zanj nadležna. Prizadeva si jo odgnati, namesto da bi jo uporabil za pripravo na miren izstop iz fizičnega telesa. Iz tega izstopimo vsakokrat, ko zaspimo in se podamo v svet sanj. Temu pravimo mala smrt in se je ne bojimo. Vsi pa se bojimo velike smrti ali dokončnega odhoda iz fizičnega telesa, in to ne glede na to, kako izrabljeno je že. Srečno! S spoštovanjem Marija
Marija, objavljeno v reviji AURA št. 312, september 2015
Fotografija: Bigstockphoto.com