Ali bom kdaj spoznala večno in srečno ljubezen? Šifra: SREČA

Ljubezen osvobaja in tako osrečuje vsakogar, ki se je že pripravljen znebiti namišljenih vzorcev o ljubezni. Ti vzorci ljubezen popačijo in namesto da bi človeka osvobodili, ga zasužnjijo. Človek, ki je vanje ujet, ne more srečati ljubezni in je nad njo razočaran, ne da bi jo sploh poznal. Vseprežemajoča brezpogojna ljubezen nikogar ne zasužnjuje in ga zato ne more razočarati. Ker je brezpogojna, se samo razdaja in s tem širi to, kar v resnici je. Pri tem morajo biti vse poti za njeno sprejemanje odprte, torej neonesnažene s slabimi lastnostmi, kot so sebičnost, ljubosumje, škodoželjnost …, ki ovirajo njeno širjenje. Človek doživi večno in srečno ali brezpogojno ljubezen tedaj, ko premaga človeške slabosti, ki ovirajo njen pretok.

Hrepeniš po ljubezni, a to po čemer hrepeniš, ni brezpogojna večna ljubezen. Zato boš še velikokrat razočarana, razočaranja pa bodo jasen kazalnik tega, da nekaterih čustev še vedno nisi premagala. Premaganje čustev pa je proces, ki z izkušnjami ali z njihovo pomočjo vsakomur pomaga ozaveščati in hkrati premagovati vsebine čustev, ki niso povezane z resnično ljubeznijo. Ta ni preračunljiva, saj ničesar ne pričakuje, temveč se preprosto daje taka, kot v resnici je. Pot do tovrstne ljubezni je pot razvoja, pot preoblikovanja, pot odrešitve , ker vsakogar osvobodi zmot, porojenih v iluzornih predstavah o ljubezni . Človek dolgo hodi po tej iluzorni poti in se ne zaveda, da ga bo prav ona pripeljala v naročje prave, brezpogojne ljubezni. Ko pri iskanju poti do resnične ljubezni ne bo postavljal nobenih pogojev več, se bo osvobodil pogojne ljubezni, kakršno pozna človeštvo. Tako bo na široko odprl vrata ljubezni in ta se mu bo predstavila in izročila takšna, kot v resnici je. Ljubezen ne pozna skrivalnic, ljubezen ne pozna igric zavajanja in s tem omreževanja, temveč se preprosto ponuja in razdaja taka, kot je. Je brezpogojna, ljubi brezpogojno in se v skladu s tem širi. Prejema jo lahko vsakdo, ki se tej brezpogojnosti odpre. Dokler s svojimi človeškimi slabostmi zapira pot brezpogojnosti, zapira tudi pot večni ljubezni, ki jo označuje prav ta brezpogojnost.

O brezpogojni ljubezni si že razmišljala, vendar je še nisi mogla doumeti. Umsko si se skušala prebiti do nje, vendar ti ni uspelo, ker jo lahko doseže samo odprto človeško srce. Človek pa se boji srce odpreti, ker ga je strah, da bo zasmehovan in da bo s tem prizadeta njegova osebna čast. Takoj ko razmišljamo o osebni časti, nam to jasno dokazuje, da še nismo pripravljeni odpreti srca pretoku resnične ljubezni, saj samo ta lahko ozdravi vse rane in tudi rane časti, s katerimi je osebnost tako obremenjena. Osebnost se ukvarja z videzom, in ne z vsebino. Videz človeka zasužnjuje, prava vsebina, prava ljubezen pa ga osvobaja – odreši zmot, v katere je zašla osebnost. Osebnost ima svoje zakone delovanja, ki zanjo močno delujejo prav zato, ker v njih ni prostora za zakon ljubezni. Tam, kjer vlada zakon ljubezni, zakoni osebnosti ne morejo delovati. Ti delujejo lahko samo v svetu iluzij, ki pa ni svet resnične, temveč namišljene ljubezni. Namišljena ljubezen je polna sebičnosti in obvladuje človeka vse dotlej, dokler se človek tega ne zave. Ko se človek z izkušanjem sebičnosti prebudi v spoznanje, kaj to v resnici je, se ji zavestno odpove in jo s tem preseže. To preseganje pa ga korak za korakom vodi iz sveta iluzij v svet resnice, kjer domuje brezpogojna ljubezen.

Pot do večne ljubezni je dolga in polna izkušenj. Vsakdo jo prehodi sam, na njej doživi vzpone in tudi padce. Padci so za človeka pomembnejši od že doseženega vzpona, saj mu prinašajo ali odpirajo možnost za naslednji vzpon. Vsi vzponi so pomembni, a najpomembnejši je zadnji, ker človeku omogoči preboj v spoznanje, kaj je ljubezen v resnici. Tako mu omogoči, da v njej zaživi in z njeno pomočjo premaguje nadaljnje ovire na poti prebujanja. Obogateni z ljubeznijo zmorejo ljudje razreševati naloge, ki se človeku navadno zdijo nerešljive. Moč ljubezni je ustvarjalna moč, ki obogati vsakogar, ki se ji začenja odpirati in z zaupanjem vanjo popolnoma predajati.

Vprašaj se, ali iščeš pravo ljubezen ali pa morda le igro čustev, ki jo človek zamenjuje z resnično ljubeznijo. Dobila boš to, kar iščeš, in nikar se ne boj, da bi bila na svoji življenjski poti prikrajšana za kar koli, kar sodi v tvoje življenje. Živiš zato, da uresničuješ svoje poslanstvo. Za to uresničitev ti bo dano vse, kar boš še potrebovala. Zaupaj življenju in vedi, da je tvoj zaveznik in da ti nikakor ne odreka podpore, ki jo potrebuješ. Ker pa svoje življenje primerjaš z življenjem drugih, meniš, da si za marsikaj prikrajšana in da je za to krivo življenje. Življenje ni prav nič krivo, saj te samo podpira pri razvoju, za katerega si se odločila že pred inkarnacijo. Zavedaj se, da je tvoja pot samo tvoja, zato je nikar ne primerjaj s potmi drugih ljudi. Vsakdo je nekaj enkratnega in prav taka je njegova pot. Ko boš sprejela to, boš odložila del bremena, ker je nesmiselno, da ga tovoriš s seboj. Poišči v življenju to, zaradi česar si stopila vanj. Srečno! S spoštovanjem

Marija; objavljeno v reviji AURA, marec 2013, št. 283

Fotografija: Bigstockphoto.com