PISMA MARIJI – Ali antidepresivi zavirajo duhovni razvoj?
ŠIFRA: IZHOD
Antidepresivi so kemične snovi, ki vplivajo na nekatere naloge človeškega organizma, prek fizičnega telesa pa vplivajo tudi na človekova finosnovna telesa. Finosnovnih teles uradna medicina ne priznava, toda ta kljub temu obstajajo, čeprav jih s fizičnimi očmi večina ljudi ne vidi.
Vnašanje nekaterih kemičnih snovi v telo vsekakor vpliva tudi na človekov duhovni razvoj. Če človek kemične snovi jemlje v ustreznih odmerkih in pod nadzorom izkušenega poznavalca sestavin in njihovega končnega delovanja, lahko nekatere kemične snovi celo podpirajo duhovni razvoj. Vendar je na svetu le malo ljudi, ki imajo ustrezno bogato znanje in izkušnje o uporabi določenih sestavin, ki koristijo duhovnemu razvoju. Duhovni razvoj je tudi edini namen človekovega utelešenja.
Znanje o delovanju nekaterih kemičnih snovi je prastaro in se prenaša od učitelja na učenca. Včasih se za to skoraj ni vedelo, danes pa se o tem ve veliko več. To znanje se tudi uporablja, predvsem v določenih krogih ljudi, ki vidijo smisel življenja samo v duhovnem razvoju, v prebujanju iz nevednosti v vednost ali zavest, kar vsak človek v resnici je.
Prebujanje človeka v širše zavedanje je silno pomembno, ker mu omogoča prepoznavati in razločevati iluzijo od resnice. V svetu resnice ni prevar. Svet iluzij pa sestavljajo samo neresnice, ki jim lahko mirne duše rečemo prevare, a jih kljub temu ne obsojamo. Razumevanje sveta iluzij nam omogoča, da v njem živimo strpno in zaupamo v to, da se bomo prej ali slej prebudili v svet resnice, ki ga še tako vrhunsko oblikovane iluzije ne morejo ogroziti. Preboj v svet resnice pa se lahko zgodi samo potem, ko se človek zavestno odloči, da bo presegel iluzije in iluzornih težav ne bo več reševal z iluzornimi prijemi. Dokler to počne, ostaja ujetnik iluzij iluzornega sveta in ga človek doživlja kot edino vseobsegajočo resnico.
Tudi zdravljenje z antidepresivi ni nič drugega, kot poskus ozdraviti iluzijo bolezni z iluzijo ozdravitve. Vsi učinki, ki jih s tem dosežemo, pa naj bodo še tako obetavni, so samo odraz premoči ene iluzije nad drugo. In dokler človek verjame v te učinke, ti delujejo, in pričajo, da je njihov obstoj resničen. Ker pa človek verjame v te izkušnje, postanejo le-te nezmotljiv vodnik njegovega življenja.
Samo vera v to, da kemične snovi vplivajo na duhovni razvoj vodi človeka v to izkušnjo. Delovalo bo. Človek bo svojo notranjo božansko moč podelil učinkovini in ta bo delovala v skladu s to podelitvijo. Doživljal bo to, v kar je položil svoje prepričanje. Skratka, lahko bi rekli, da človek kar naprej izkuša svoja prepričanja, svoje vzorce, živi to, v kar verjame. Vera je nepopisna moč, ki oblikuje človekovo življenje. Človek doživlja samo to, v kar brezpogojno verjame.
To doživljanje, ki pa se pri ljudeh zelo razlikuje, ima en sam namen in to je: prebuditev človeka v spoznanje resničnega sebstva. Šele spoznanje, da je vsak v resnici samo duhovno bitje, prinese vsakomur odrešitev iz ujetništva v razna prepričanja, ki so ga v iluzornem svetu poskušala zadržati zunaj resnice.
Vera je tista, ki vodi naše življenje in tako tudi vpliva na naš duhovni razvoj. Če v nekaj verjamemo, bo to tudi delovalo. Marsikdo bo upravičeno dejal, da nanj deluje nekaj, čeprav v to ne verjame. Zavestno prav gotovo ne verjame in mu je takšna vera lahko zares tuja. Kaj pa nezavedna vera? Ali ima tudi ta moč delovanja? Prav gotovo ima to moč, ki je tako zelo močna prav zato, ker se je človek ne zaveda. Nezavedno čaka na to, da bo ozaveščeno, in šele tedaj mu bo odvzeta moč delovanja. Vse, kar človek ozavesti, lahko njegov um uporabi v dobro sebi in drugim. Kar pa ostaja neozaveščeno, pa človeka lahko zavaja na čudna, pogosto nezaželena pota, a potrebna zato, da se neozaveščeno dvigne v človekovo zavest in kot novo spoznanje postane uporaben vodnik na človekovi duhovni poti.
Pogosto se človek zateče k uporabi antidepresivov tudi zato, ker je prepričan, da ima vso pravico živeti brez bolečin. Ob najmanjši stiski se zateče k pomirjevalom, da bolečine ne bi izkusil. S tem pa se odreka tudi spoznanjem, ki mu jih prinaša prav bolečina. V takšnem primeru pa lahko z gotovostjo trdimo, da pomirjevala zavirajo duhovni razvoj, ki ga omogoča in podpira prav bolečina. Okušanje bolečine človeka prebuja in prav zato si jo smemo dopustiti. Vsak dan ne sije sonce in tedaj je nebo prekrito s temnimi in včasih grozečimi oblaki, ki zakrivajo sonce. Prav tako niso vsi dnevi in vse ure življenja vedri. Vedrino lahko kar pogosto spodrine otožnost, to pa ne pomeni, da je z otožnostjo kaj narobe. Otožnost nas lahko vabi in spodbuja k razmišljanju, kako si lahko po naravni poti prikličemo v življenje več vedrine.
Sprijaznimo se z otožnostjo, ki lahko postane naš dobri učitelj. Ko pa postane naše notranje stanje res turobno in nevzdržno, je prav, da poiščemo pomoč strokovnjaka, ki nam bo predpisal tudi ustrezna zdravila. Srečno! S spoštovanjem Marija
Članek je bil objavljen v reviji AURA, marec 2015, št. 306