Zakaj je na svetu toliko različnih ver, če naj bi bil samo en pravi bog?

ŠIFRA: DVOMLJIVEC

 

Vero oblikujejo ljudje na podlagi svojih pogledov na kar koli. In ker se ti pogledi med seboj lahko zelo razlikujejo, je razumljivo, da so v skladu s tem nastale različne vere v kar koli, ne samo v boga. Človekova nezmožnost, da bi videl stvari, kot so v resnici, tudi povzroča nastanek različnih ver v kar koli. Zanimivo pri tem pa je, da bolj ko se neka vera približuje resnici, manj je obremenjena s fanatizmom. Ta neobremenjenost ji omogoča poglobljeno razumevanje drugačnosti in veliko strpnost do vseh, ki se fanatično opirajo zgolj na svojo vero in na nauke, ki niso zmeraj človekoljubni. V teh primerih lahko govorimo o slabšem pretoku duha, ki edini omogoča razumevanje in sprejemanje pisane raznolikosti celotnega stvarstva.

Prav ta pisanost ali različnost je za sodobnega človeka močan izziv. Izziv zato, da bi ga prebudil iz različnih verovanj, ki so mu doslej dobro služila na njegovi razvojni poti. Zdaj prihaja čas, pravzaprav smo že v njem, ko naj bi človek presegel nekatera verovanja. S tem preseganjem si vsakdo odpira možnosti za vstop v nova spoznanja, ki naj ga od zdaj vodijo in podpirajo na poti osebnostnega in predvsem duhovnega razvoja. Različne vere pa človeka lahko pri tem podpirajo ali tudi ovirajo, kar jasno kažejo tudi razmere v svetu, ki niso rožnate! Polne so muk in različnega trpljenja, čigar naloga je prebuditi človeka in ga pripeljati do spoznanj, ki bodo omogočila opustiti nekatera verovanja, ki mu prinašajo samo omejitve in z njimi tudi trpljenje.

Čeprav je na svetu veliko različnih ver, vse govorijo o ljubezni in bratstvu, kar naj bi nas povezovalo in ne ločevalo. Ločenost je vpeljal človek in ne Stvarnik. Vera v ločenost pa pelje človeka v boj z vsem, kar ni takšno, kot on misli, da bi moralo biti. Človek sebe še ne prepoznava tudi v drugačnosti. Zavrača jo, jo napada, obsoja, ker je prepričan, da drugačnost ogroža njegovo identiteto. Čim manj drugačnosti je človek sposoben sprejemati, tem bolj zagrizeno se bojuje proti njej. Prepričan je, da ga bo drugačnost izničila, onemogočila njegov obstoj. V njej ne vidi nobenega pravega, resničnega bogastva, temveč samo nekaj, kar ga ogroža. In če vera podpira te človekove občutke, smo lahko kmalu priča nečloveškim dejanjem, ki ne temeljijo na ljubezni, temveč na nezaupanju, ki izvira iz strahu.

Bog se v vseh verah človeku prestavlja kot ljubeč Stvarnik. Žal pa zaradi človekovega nerazumevanja človeka samega in dogajanj v naravi, so v posamezne vere vnesli razlage, ki nimajo nič skupnega s Stvarnikom. Marsikatero razlago so iz ver že izločili in še marsikatero bodo, če naj bi vera še naprej živela in bila v oporo človeku na njegovi tako zahtevni življenjski poti. S takšnim prečiščevanjem se bodo vere poenotile in postale ena sama prava vera, ki bo vsebovala le sporočilo, ki ga je Stvarnik namenil svojemu stvarstvu.

Resnica je preprosta, resnica je brezpogojna ljubezen, vse drugo, in tudi v verah, je plod človekove zamisli, s katero je poskušal vladati svetu. Vse, kar ni večno, je podvrženo spremembi. In tudi vere, čeprav nosijo v sebi sporočilo večnosti, so podvržene spremembam tistega dela sebe, ki jim ga je dodal človek z nekim povsem določenim namenom. Nauk vere je čist, resničen in zato tudi večen. Ta ni podvržen nobeni spremembi. Izčiščen nauk različnih ver je samo eden, v sebi skriva resnico, ki je Stvarnikova resnica, s katero je ta pospremil človeka na njegovo razvojno pot z namenom, da bi mu zlasti v težkih preskušnjah rabil kot zanesljiva opora, da ne bi zašel s poti. Vera je bogastvo. Je dar Očeta sinu, da bi zmogel z njeno pomočjo premagati vse ovire, ki ga samo navidez ločijo od njegovega Stvarnika. Vse, čisto vse, kar je bilo ustvarjeno, ostaja povezano, ostaja celota, ostaja eno, človeštvo z drugimi kraljestvi vred.

Bog je ljudem dal eno samo vero in to − vero v enost, ki z ljubeznijo povezuje čisto vse, kar je. Človekova nevednost ali ne dovolj globoko zavedanje te resnice pa je privedlo do več verstev in celo čaščenja več bogov, ki so se rojevali podobno kakor ljudje, ker jim je človek pripisal svoje osebnostne lastnosti. Osebnostne lastnosti pa jim je pripisal zato, da bi mu bili bližji, da bi lažje veroval vanje. Tako pa se je samo oddaljeval od resničnega vsemogočnega duhovnega bitja in tudi njegovi nauki so se oddaljevali od resnice. Posledica tega pa je nastanek več ver. Kljub tej različnosti, ki bo prej ali slej prepoznana, je v vseh verah isti nauk, ki izhaja iz ljubezni, to je brezpogojna ljubezen do celotnega stvarstva.

Živimo v času, ko je tudi z ver začelo odpadati vse, kar ni pristno, kar ni izvirno, kar ni prežeto s Stvarnikovim duhom. Z ver bo postopno odpadlo vse, kar so jim zlonamerni duhovi dodali z namenom, da bi s tako predelanimi verami obvladali svet. To je proces čiščenja skozi katerega gre vse, kar je čiščenja potrebno. Srečno!

S spoštovanjem

Marija

Pismo je bilo objavljeno v reviji AURA, februar 2015, št. 305