Zakaj se s svojimi prošnjami obračamo na različne svetnike namesto neposredno na Boga?

ŠIFRA: PROŠNJE

Človek je družbeno bitje in kot tako navezano na drugega človeka, ker od njega pričakuje, da mu bo stal ob strani, ter mu dajal ustrezno pomoč, ko bo to potrebno. Neštetokrat se človek obrača po pomoč na druge ljudi, namesto da bi se oprl nase, na svojo notranjo moč, ki mu edina resnično pomaga rešiti položaj, v katerem se je znašel. In ker so svetniki zanj ljudje, ki zmorejo storiti več kakor navadni ljudje, se obrača nanje v prepričanju, da bodo storili to, kar v resnici zmore sam. Vera v to, da so že svetniki storili vse potrebno, ga oddaljuje od sebe, od Boga v sebi, ki ga v resnici vodi skozi življenje in podpira pri ravnanju, ki je v skladu z Njegovo voljo in hkrati tudi človekova volja. Zavest o tem je v človeku še premalo prebujena in zato išče pomoč pri ljudeh in svetnikih ter nanje prelaga odgovornost za svoje ravnanje. S prelaganjem odgovornosti se samo navidezno razbremeni, ko pride čas razreševanja naloge. To prelaganje samo otežuje njegov razvoj, ki ga vodi v spoznanje, da mu je kot duhovnemu bitju dana moč od Boga za razrešitev še tako zahtevne naloge. S prelaganjem odgovornosti beži od sebe, beži od Boga v sebi, ki mu kot nevidna sila noč in dan stoji ob strani, še zlasti v trenutkih najhujših preizkušenj.

Preizkušnje se ne zgrinjajo nad človeka zato, da bi ga kaznovale za kar koli, temveč samo zato, da bi se začel prebujati in se postopno vračati k luči – zavesti ali Bogu v sebi, čigar sestavni del je. Vsaka preizkušnja pa terja od človeka veliko moči in razumevanja. Več kot bo razumevanja, manj moči bo človek potreboval za to, da bo prestal preizkušnjo in zavestno pobral darilo, ki mu ga ta prinaša. Če bo prejel darilo, pomeni, da je doumel namen in z njim smisel preizkušnje. V njej ne bo več videl sovražnika, temveč prijatelja, ki bogati njegovo življenjsko pot. In tako človek ne bo dolžan preizkušnji bolečine, temveč samo iskreno zahvalo.

Čudna so človekova pota, po katerih hodi do resnice ali Boga v sebi. Ko pa začne resnično doumevati namen vseh preizkušenj, ki so pravzaprav poti k sebi, postajajo te poti manj čudne oziroma razumljive in zato jih človek tudi lažje sprejme.

Na poteh, ki jih prehodi, človek postopno spozna, da drugi ljudje in svetniki ne morejo storiti zanj ničesar, ker bi s tem posegali v njegovo voljo. To pa ni v skladu z duhovnimi zakoni, ki jih ni mogoče preseči. Vse, kar je usklajeno z duhovnimi zakoni, poteka naravno in brez težav. Tam pa, kjer stvari ne potekajo v skladu z duhovnimi zakoni, se stvari zapletajo in pripeljejo do težav. Tedaj začne človek iskati pomoč pri ljudeh in tudi pri svetnikih. Če ne pride do rešitve, ki si jo je človek zamislil, se preda obupu. V tem stanju ne more razumno delovati in se vprašati, kaj mu nastali položaj v resnici ponuja. Nesmiselno je iskati vzrok življenjskega položaja. Bolj smiselno je prepoznati sporočilo, ki nam ga ta položaj prinaša, da bi obogatil naša spoznanja. Kdor bo vztrajno iskal vzrok položaja in s tem tudi argument za obsojanje, se bo odrekel spoznanju, da mu položaj omogoča svobodo, ki je še kako potrebna na poti prebujanja v širše zavedanje. Zavestnejše sprejemanje še tako hudih preizkušenj nam samo lajša pot skoznje, in s tem vračanje k sebi, kjer je vsakdo resnično doma.

Ljudje in svetniki nas na našo prošnjo samo poučujejo z lastnimi izkušnjami ali informacijami. So nam preprosto zgled, to pa ne pomeni, da jih moramo posnemati. Če bi jih posnemali, bi se s tem odpovedali sebi, lastnemu doživljanju in s tem čutenju življenja, ki je ukrojeno za nas po naši meri, po naših potrebah, ki nas bodo lahko oblikovale samo, če bomo dali življenju priložnost, da ga živimo. In polno ga bomo živeli samo, če bomo poslušali glas resnice oziroma srca, ki pozna našo življenjsko pot. Če bomo poslušali samo glavo, obstaja možnost, da se bomo predali posnemanju življenja drugih. Ta so nam lahko vzor, so nam lahko koristen smerokaz, a nikoli ne morejo postati naše življenje in to zato, ker niso naša volja. Naše življenje je odraz naše volje. Zato ga s hvaležnostjo tudi do sebe sprejemajmo takega, kot je. Morda se nam bo kdaj zdelo nevredno, a vedite, da se prav za to nevrednostjo skriva zaklad – spoznanje, ki ga potrebujemo in iščemo. Nekaj je za nas nevredno zato, ker smo se sami odločili za tovrstno oznako. Pri tem smo uporabili svoja čutila in tudi občutke, ki izhajajo iz ustaljenih prepričanj. Ko pa bomo zmogli pogledati na to iz notranjega, duhovnega uvida, bomo šele videli in spoznali, kakšno bogastvo se kriva v tem, kar smo v svoji nevednosti označili za nevredno.

S prošnjami se ne oddaljujte več od sebe, temveč uresničujte vse svoje potrebe, ki prihajajo iz srca in ne iz glave, z lastno notranjo močjo, ki vam jo je podaril Stvarnik, čigar sestavni del ste. Srečno!

S spoštovanjem Marija

Članek je bil objavljen v reviji AURA maj 2015, št. 308