PISMA MARIJA – ALI BO SLOVENIJA IZŠLA IZ KRIZE
ŠIFRA: POTA USODE
Kriza, kriza, kriza …! Vsakdo, ki se znajde v njej, bodisi posameznik, večja skupina ljudi ali pa celotno človeštvo – in to se dogaja prav zdaj − si želi, da bi ta minila še isti trenutek, ko je nastala in ko se je je človek zavedel. Nobena resna kriza ne traja samo kratek čas, temveč vse dotlej, dokler se ne spremeni vse, kar jo je povzročilo. Vsaka kriza ima povsem konkretne vzroke, in dokler ljudje teh ne prepoznajo, doumejo in odpravijo, kriza ostaja. Ostaja ali živi lahko zato, ker je obilo vzrokov, ki jo podpirajo.
Vzroki za krizo so duhovni in tudi materialni. Ko jih človek opazi in hkrati doume, jih s svojimi ravnanjem preneha podpirati. Ubere druga pota, in sicer takšna, ki krize ne poglabljajo in podpirajo, temveč ki pripomorejo k odpravi njenih vzrokov. Kriza ni namenjena temu, da bi človeka kakor koli kaznovala, temveč da bi z njeno pomočjo prepoznal, kje in kdaj je storil neustrezen korak, ki ga je potisnil vanjo. Takšnih korakov je bilo v njegovem odločanju in posledično ravnanju več ko preveč. Pozabil je tudi na to, kaj so prave in za človekov razvoj potrebne vrednote. Oddaljil se je od njih in začel vrednotiti to, kar ga je pahnilo v zdajšnjo krizo. In tisti trenutek je prav kriza postala vrednota, ki mu bo končno pomagala doumeti, kaj je v njegovem življenju res pomembno in s tem katere vrednote naj bodo znova vodilo v njegovem življenju. To mora prepoznati vsak posameznik, da bo spremenil svoje ravnanje, svoj način življenja, tako da bo temeljilo na poštenosti, iskrenosti in spoštovanju življenja na sploh. Kriza je nastala, ker življenje v vsej svoji raznolikosti ni bilo spoštovano. Šele ko posameznik to spozna, nastanejo možnosti za izhod iz krize. Kolikor več takšnih posameznikov bo v družbi, toliko bliže bo izhod iz krize. Ker pa je vse to proces, ki poteka in se nenehno poglablja – širi, bi bilo iluzorno trditi, da se bo človeštvo kaj kmalu rešilo krize. To velja za vse človeštvo in prav tako za vse ljudi Slovenije, ki bo morala še marsikaj prevetriti in dopustiti, da bo odšlo iz njenega življenja. Preveč je še živih vzorcev, ki so do te krize pripeljali in dokler se bodo ti ohranjali z raznimi pomagali, ne moremo pričakovati spremembe. Dovoliti moramo, da staro odide in napravi prostor za novo, ki bo vsekakor nadrast starega. S hvaležnostjo naj bi se poslovili od starega, čeprav nam je zadalo tudi boleče udarce. Zavedali naj bi se, da brez tega nikoli ne bi bile ustvarjene možnosti za novo – novemu pa naj bi se z zaupanjem odprli in ga radostno sprejeli. Če bomo le čemerno in nezaupljivo gledali na vse, kar se dogaja, ne bomo podpirali prehoda iz krize v razrešitev, temveč bomo z negativnim razmišljanjem ta prehod prelagali na poznejše čase, ga ovirali.
Človeštvo in s tem tudi Slovenijo lahko popelje iz krize pogum, ki bo vsakemu posamezniku pomagal do poštenega, iskrenega in spoštljivega ravnanja. Dokler pa takšnega ravnanja, ki bo pričalo, da je človek v stiku s svojo bitjo in da ravna po njenih duhovnih zakonih ne bo, se bo kriza samo še poglabljala in podaljševala. Kjer ravnajo ljudje v skladu z notranjo bitjo, se kriza ne more ohranjati. Ohranja pa se tam, kjer se ljudje ravnajo po pravilih in zakonih, ki so jih narekovale potrebe oseb, ki hlepijo po priznanju, večvrednosti in zato tudi menijo, da imajo pravico vladati.
Namesto vladanja naj bi zacvetelo sodelovanje, sodelovanje v različnosti in hkrati skupno iskanje tega, kar je dobro za vse. Strahovladanje nas ne bo rešilo iz krize, temveč bo omogočilo samo to, da se bodo posamezna žarišča krize še bolj razplamtela. Nikomur ne bo uspelo razrešiti krize s starimi prijemi. To, kar je bilo dobro ali učinkovito nekdaj, danes ni več. Prav to bi moral doumeti in upoštevati vsakdo, ki si srčno želi, da bi Slovenija storila vidnejši in zato tudi uspešnejši korak iz krize.
Življenjske razmere so se zelo spremenile in zato je nujno, da se spremenijo možnosti in načini za odpravljanje težav življenja, ki jih prinašajo novi časi. Stare vzorce razreševanja naj bi čim prej nadomestili novi, novi prijemi, ki naj izpričujejo, da se je človek notranje spremenil. Samo človek s spremenjeno ali razširjeno zavestjo bo kot posameznik in nato kot skupnost lahko kos zahtevni nalogi, kakršna je uspešen izhod iz krize, ki pa naj se ne bi vlekel neskončno dolgo. Kriza omogoča prebujanje iz lastnih zmot, iz zmotnega ravnanja. Slovenija, prebudi se! Srečno!
S spoštovanjem Marija
Članek je bil objavljen v reviji AURA, maj 2014, št. 296