PESEM JE KAKOR PTICA – Pogovor: Vanda Šega, pesnica
esniki niso čisto navadni ljudje in poezija ni jezik vsakdanjika. Čeprav dvomim, da bi se Vanda Šega strinjala. Kot je zapisala v pesmi: Sleherni trenutek zmore biti pesem, če se nasloniš na pravo uho srca. Deluje stvarno in prizemljeno, govori premišljeno in nekako poetično, je lepa. Tu in tam me spominja na srno, preplašeno, ko se razrastejo razdalje besed. Nekje globoko v njej čutim mir, kot bi umrli vsi nekdanji vetrovi, toploto, kot bi se vrnile vse ljubezni, in veliko svetlobe, kot bi vzšla vsa spregledana sonca. In še en izrazit vtis: je srčno dober človek. Pogovarjali sva se v petem nadstropju centra RTV Slovenija v Ljubljani, kjer dela; živi in ustvarja ob Cerkniškem jezeru. Misli v kurzivi so iz njene poezije.
Vanda Šega, kaj je za vas življenje?
Življenje razumem kot potovanje. Ko potujemo skozi sončne pokrajine, redko pomislimo, da ista polja, danes v zlatem žitu in sivki, poznajo tudi ostro burjo, siva deževna jutra in zimo. Podobno je s človekom. Tudi naši dnevi imajo sončne in temne trenutke.
Katerih je v vašem življenju več – sončnih ali temnih?
V življenju sem doživela marsikaj, veliko tudi hudega. A tako kot je zdaj, bi morala pisati samo še o lepih stvareh. Pred nekaj leti sem namreč doživela hudo prometno nesrečo, vinjen voznik me je zbil na prehodu za pešce. Omedlela sem, bila potem dolgo časa negibna, s poškodovano hrbtenico, nisem čutila rok, noge. Na novo sem se morala učiti hoditi, še vedno imam težave s spominom. Srečna sem, da so se stvari iztekle, kot so se. Tega se vsak dan znova spomnim in sem vedno znova hvaležna, ker hodim in ker lahko delam na vrtu, saj to zelo rada počnem. Ali pa ko se peljem čez barje in vidim meglice … kaj je to takega v naglici današnjega življenja? Nič! Zame pa je neskončno lepo. In se veselim, da še smem in zmorem iti v službo. Čisto drugačen zorni kot, kakor je v mislih zdravega človeka.
Imate na tem potovanju skozi življenje svoj najljubši letni čas?
Rada imam vse letne čase in se veselim vsakega posebej. Pozimi mi je lepo, ko naletava sneg, ko je drevje ogrnjeno v ivje, ko zaledeni jezero. A komaj čakam pomlad, da pokukajo telohi, zvončki, narcise in zrak zadiši po sveže zoranih njivah. Poletje tako ali tako čakamo tri četrtine leta. Najlepša pa je zame jesen. Vse zeleno začenja zoreti. Vsako drevo, vsak grm se odene v zanj značilne, najlepše barve. Jesen je prispodoba življenja: če je otroštvo pomlad, ko smo si vsi podobni, je starost jesen. Takrat smo obarvani s preteklostjo, zaznamovani z življenjem, z lepoto in trpkostjo, z modrostjo in žlahtnostjo.
Iz vašega odnosa in vaših pesmi se čuti, da imate radi ljudi in naravo in da, če smem tako reči, spoštujete življenje.
Zrasla sem zelo skromno na kmetiji, a v ljubezni in spoštovanju, zato mi družina zelo veliko pomeni. Vem, da je bil tisto neki drugi čas, a vseeno se še danes spominjam, kako smo delali na polju in mi je mama rekla: »Ali slišiš? To je pa sinica.« To so bile tako majhne stvari, a zame nekaj neverjetnega. Dragocenosti teh trenutkov sem se zavedela veliko pozneje – ko ni bilo več ne sinice ne mame. Še danes vidim tudi njivo, na koncu katere je stal divji petelin … to so bile stvari, ki jih jaz mojim otrokom nisem nikoli mogla podariti. Vsaj ne tako, kot sem bila teh lepot deležna sama. V nekem drugem času živimo. Vedno se nam zdi, da bi morali narediti več, hitreje, bolje. Zato smo nenehno v pogonu – v tekmi z drugimi in s samim seboj. Ob tem pa zamujamo mnoge lepe trenutke, našega edinega, dragocenega življenja. Narava pa je vedno stara eno leto in obenem milijon let.
Kam vam spomini najraje zaidejo?
Vse pogosteje se v mislih vračam domov, v otroštvo in dom, ki ga nosim v sebi in ga v resnici ni več – ne doma ne vseh domačih. Dragi so mi spomini na babico, ki mi je pripovedovala pravljice, in ko sem nekoliko odrasla, resnične zgodbe svoje mladosti, zgodbe mojega domačega kraja, moje družine. V spominu so starši lahko še vedno mladi. Rada se jih spominjam, kakršni so bili skoraj pred petdesetimi leti, pa otroštva brez televizije, računalnikov. Najbrž se prav zato spominjam večerov na krušni peči, aviza za pravljico za lahko noč, četrtkovega večera domačih pesmi in napevov, pa številnih družabnih iger, ob katerih smo rasli. V spominu je ostal vonj po orehih in suhem sadju. Ta spomin še vedno diši.
Zdi se, da so vam zelo dragoceni …
Spomini so nekaj, kar je najbolj naše. Nihče jih ne vidi, nihče jih ne more spreminjati. Naše misli so nekaj čarobnega. V njih lahko neopazno, čisto potihoma in kadar koli pobegnemo, v mislih je marsikaj takšno, kot si sami želimo. Ampak to ni nostalgija, objokovanje ali klicanje časov, ki so minili. Zame je misel na preteklost le spoštljivo spominjanje vsega, kar me je vodilo skozi življenje in me sooblikovalo v to, kar in kakršna sem. Spomini niso nujno beg pred sedanjostjo. Včasih so lahko topli, dragoceni obiski v preteklost, ki je ni več. So srečevanje z ljudmi in dogodki, ki živijo le še v našem spominu. Mar ni lepo, da ostanejo v nas za vedno?
In vendar preteklosti nikoli ne moremo ujeti … Kaj pa vam pomeni sedanji trenutek?
Sedanji trenutek je edini, ki ga lahko živimo. Le ta trenutek lahko po najboljši moči ali volji naredimo, kar moramo ali kar moremo. Preteklost se je odmaknila, jutrišnji dan se šele spočenja. Veliko lažje je to povedati kakor storiti, a to je edina resnica. Življenje me je kar nekajkrat postavilo v nori, nemogoč položaj. Tisti trenutek je bilo treba nekaj storiti. Odločilno. Usodno. Potem je življenje teklo naprej, ničesar več ni bilo mogoče spremeniti za nazaj. To me je naučilo zavedanja, vrednosti trenutka, ki ga živimo.
Vaša pisarna in vi sami mi delujete zelo urejeno.
Rada imam urejene službene zadeve, rada čistim dom pa tudi dušo. Delati »inventuro« enkrat na leto bi bilo malo žalostno. Vsak dan znova nam življenje postavlja nove naloge in uganke, ki ne morejo čakati na našo dobro voljo in prosti čas. Naše življenje je velik predal, ki ga moramo vsake toliko časa pospraviti. Najboljše je, da hvaležno sprejmemo vse, kar je v njem. Z vsem se je treba soočiti, sprejeti kot ponujeno pot in izkušnjo, ki nas je v nekem trenutku nečesa naučila. Bodisi dobrega bodisi hudega, dragocenega. Nekatere stvari sčasoma nekoliko odložimo, bolj na dno in v ozadje in tako naredimo prostor za današnje misli, današnje skrbi in želje. Korak v jutri je tako nekoliko lažji.
Naslov vaše zadnje pesniške zbirke je Poslušam tišino. Imate do tišine poseben odnos?
V povezavi z zbirko je tišina le drugo poimenovanje notranjega miru, ravnotežja, ali povedano drugače, je brv med viharjema, med zahtevnima dnevoma. To ni absolutna tišina, kot praznina med zvoki. V mojih tišinah se pogovarjajo veter, dež, drevesa … Pomembno je, da je dosežena tista tišina, v kateri si misli lahko varno utirajo pot.
V današnjem svetu tišine ni ravno na pretek.
Res je. V naših navadnih dnevih je toliko hrupa, besed, zvočne, svetlobne, vizualne navlake, da je v tem »tišina« zgolj beseda. Človek si jo mora preprosto poiskati in vzeti sam. Tisto zunanjo, v naravi, in ono drugo, v nas samih. Doživetje pogovora med vetrom, drevesi, dežjem je zame popolnost. To so tisti redki trenutki, ko začutim, da sem del narave, v sozvočju z njo. Škoda je le, da si takšne trenutke odmerjam zelo redko. Predvsem, v premajhnih odmerkih.
Je noč tišina?
Ja, noč jo ponuja v obilju. Vsaj meni. Že starši so me oštevali, da sem nočna ptica, ker sem od nekdaj rada brala, pozneje pa tudi pisala dolgo v noč. A mehke, tihe noči so le pri nas na deželi, daleč od mesta. Zame so čas, ko se odselijo podobe vsakdanjega življenja, ko se misel lahko ovije sama vase in si dovoli potovanja tudi čez robove znanega in zaznavnega. Saj ni nujno, da je vsako takšno potovanje iskanje pesmi. Pot vase je včasih dolga. Enkrat je kruta, drugič božajoča. Kot življenje samo.
Kako nastajajo vaše pesmi?
Pesem je kakor ptica. Včasih me dolgo obletava kot zaznava, kot senca, kot misel, preden jo zapišem. Poznam pa tudi trenutke, ko besede, dolgo zatajevane, kar vrejo iz mene. Če hodiš skozi življenje odprtih oči, ušes in srca, potem se vate tiskajo zaznave, odzivi z vso paleto naših čustev, se v mislih prepletajo, rastejo, zorijo v pesem. Včasih so občutki, čustva in misli tako močni, da preprosto morajo privreti v življenje … skozi izgovorjeno ali napisano besedo.
Morda pa je v meni malo bele žene, te žene so, po legendi o hribčku nad domačo vasjo, imele darove za čudne, posebne reči.
Morda pa na vaše misli vpliva tudi bližina Cerkniškega jezera, ki včasih je, drugič ga ni?
Če prav pomislim, je jezero močno vplivalo tudi name in ne le na moje pesmi. Otroštvo sem preživela na kmetiji, to pomeni v sožitju z naravo, z zakonitostmi letnih časov, s sušo in poplavami, s košnjo po jezerskem dnu, z drsanjem po neskončnih, zaledenelih površinah. Ja, kar veliko jezerskega je v meni, ne le v mojih pesmih.
Veliko vaših pesmi je ljubezenskih. Kaj vam pomeni ljubezen?
Definicij ljubezni je toliko, kolikor je ljudi. Je naše najgloblje, najmočnejše čustvo in nas zelo določa. Zame je ljubezen čustvena popolnost, pa naj si bo namenjena čemur koli. Lahko je to glasba, ples, narava ali človek. Zame je to poseben občutek svobode. Ljubiš po svoji izbiri. Ljubiš neomejeno. Ljubiš popolno. Se mar da ljubiti samo malo? Ljubiš ali pač ne. In to velja za večino naših čustev. Posebna ljubezen pa je ljubezen do lastnega otroka. Ta je, po mojem trdnem prepričanju, edina nedeljiva in neminljiva.
Kaj pa prijateljstvo?
Prijateljstvo, pisano z veliko začetnico, je nekaj dragocenega, kar lahko imaš v življenju. Žal poimenujemo s to besedo vsa znanstva, sklenjena v različnih obdobjih in različnih okoljih, ki trajajo, dokler trajajo. Tista prava prijateljstva pa so redka. Imeti nekoga, ki bo ob tebi v smehu in joku, nekoga, ob katerem si lahko vesel, jezen, žalosten, bolan, prestrašen … ne da bi se bal, kaj si bo mislil o tebi. Prijatelj je tam zato, da ti pomaga, ti je v oporo in veselje. In ko se zaveš, da si svoj čas prilagodil potrebi nekoga drugega, da si se odpovedal svojemu ugodju v korist nekoga, ki te je potreboval, ko z nekom deliš nekaj, kar bi bilo lahko le tvoje, potem si na dobri poti, da postaneš prijatelj z veliko začetnico. To je tako veliko kot biti človek.
Katere vrednote v življenju so vam pomembne?
Nimamo vsi doma, družine, staršev, otrok, zdravja, razkošja. Vsi pa živimo danes in tu, nekje med bliščem izložbenih oken, reklamnih napisov in vrvežem ulice – in samoto, osamljenostjo, bedo, mrazom in strahom. Eni in drugi pa potrebujemo in si želimo toplino, bližino, lepo besedo, ljubezen. Ali vsaj občutek varnosti in sprejetosti. Če bi si znali darovati spoštovanje, lepo besedo, topel stisk roke in skodelico čaja, bi bili lahko človek človeku, to je zastonj, pa še kako dragoceno. Zame so najpomembnejše: iskrenost, skromnost, odprtost, radodarnost, poštenje. Včasih je za srečo potrebno tako zelo malo …
Bi rekli, da ste sami sebi dobra družba?
Sam sebe nosiš vedno s seboj. Če si občutljiv, če se znaš poslušati, če ti ni vseeno, če si navzoč v zdajšnjem trenutku, buden, si si dobra družba, lahko pa je kdaj tudi drugače. Pri tej svoji rasti ni bližnjic in lahkih poti. Največ nas naučijo ostri ovinki, težki vzponi, predvsem pa nagli spusti. Če ničesar ne spregledaš, si kaj hitro naložiš več obveznosti in skrbi, kot jih zmoreš nositi. A pomembno je slediti sebi. Sebe nikoli ne prehitiš, nikoli ne prekašaš. In če hodiš skozi življenje pokončno, da si lahko komu v oporo in pomoč, če si lahko vsak večer pogledaš v oči in z mirno vestjo odideš k počitku, potem si gotovo na pravi poti. Ni vedno lahko. Tudi sama poznam številne preskušnje, bolečine in neprespane noči. A sem za vse hvaležna. Prav zato sem ponižna in spoštljiva do življenja. In vsak večer se zahvalim za dan, ki je minil.
To je že kar umetnost, terapija. Vaše pesmi in pisanje vam gotovo pri tem pomagajo. Pravzaprav je velika sreča, da ste našli nekaj, kar vas izpolnjuje.
V vsakdanjem življenju je malo poezije. Več je dramskih vložkov, če se izrazim nekoliko šaljivo. Kadar pa pridejo dobri dnevi, ko je priložnost tudi za miren, tih pogled vase, takrat se izluščijo mnogi nakopičeni utrinki, ki jih je odložilo življenje.
Kaj vam pomenijo spremembe?
Nič ni večno. Vse nam je ponujeno na preskušnjo, v uporabo, da pokažemo, kaj znamo in zmoremo narediti iz našega življenja. O predmetnih, materialnih stvareh ni vredno izgubljati besed. Pomembno je živeti tukaj in zdaj. In to vedno. Kajti pride trenutek, ko odidejo starši pa prijatelji, otroci. Nekateri za kratek čas, drugi za vedno. Zato je pomembno vsak dan živeti tako, da lahko zvečer s snom za kratek čas umreš z mirno vestjo, z dobro mislijo in željo po novem jutru, ko se bo vse začelo znova. Včasih predolgo odlašamo, da si bomo nekaj povedali, dali, storili, pa nas čas prehiti in je za vse prepozno. Danes objemi nekoga, ki ga imaš rad, povej mu to na glas. Bolje, da to ponoviš večkrat, kot da zamudiš edino priložnost.
Danes je v odnosih morda več kaosa, kot ga je bilo kdaj koli, zdi se, da veliko ljudi živi raje samih, kot da bi se prilagajali drug drugemu.
Včasih, pa za to ni pravila, mora človek zapreti vrata – ne le hiše, tudi duše, odnosov. Včasih je treba dopustiti, da tudi ljubezni, otroci, prijatelji odidejo. Da nastane razdalja, da na vezi padeta tišina in sneg, da se očistijo besede in misli. Saj se vse, kar je vredno ljubezni, prej ali slej vrne. Še lepše, še bolj zaželeno. Kar tega ni vredno, je boljše, da zdrsne v pozabo. Zelo drži modrost, da imaš otroka najraje, kadar mu dovoliš, da odide, kadar želi. To pomeni, da je svoboden, zrel, pripravljen, da požene svoje korenine. In blagoslov je, ko se potem vrača srečen. Podobno je s partnerji, prijatelji.
Pravijo, da lahko dolžino življenja merimo s številom utripov srca in številom dihov, mogoče bi jo lahko merili tudi s številom izgovorjenih besed? Nekateri ljudje govorijo veliko, drugi manj.
Pogosto slišimo, da smo si odtujeni, da si vzamemo premalo časa za pogovor, za objem, za pozornost. Na drugi strani pa smo priče neomejeni količini informacij, ki nas z besedami dušijo, strašijo, zavajajo … pa tudi vabijo, osrečujejo, osvajajo, osvobajajo, božajo. Besede so zato, da si z njimi sporočamo. Vse, kar mislimo, kar smo. Premalokrat se zavedamo moči in pomena svojih besed pa tudi pomena molka. Tudi molk je sporočilo. Je tišina, ko si nimamo več kaj povedati. Tako ugasnejo celo ljubezni.
Kaj vam pomenijo vaše pesmi? So kamenčki, ki vam tlakujejo pot, da greste laže naprej, ali prtljaga, ki jo odložite in pozabite nanjo?
Moje pesmi so moje misli. Ko jih zapišem, so shranjene v zvezku in tam čakajo. Nikoli jih ne pišem za knjigo, načrtno za objavo. Pesmi me delajo živo. Dokler me življenje vznemirja, dokler imam notranji odziv na vse, kar se dogaja okoli mene, dokler me stvari zanimajo, jezijo, bolijo, radostijo, o njih še lahko razmišljam in pišem. Knjiga nastane potem.
Katera pesem vam je najljubša?
Tista, ki je še ni. Tista, ki bo prišla z neko novo preskušnjo, z novo lepoto pa tudi z bolečino.
Imate kakšne načrte za prihodnost? Se boste prepustili dogodkom ali že ogrevate pero za novo pesniško zbirko?
Glede pisanja nikoli ne delam velikih načrtov. Prepustila se bom življenju in ga vsak dan znova skušala preživeti v sozvočju z okoljem, v katerem živim in delam. Ustvarjalni nemir mi bo sam dal vedeti, kdaj vzeti v roke pero in poslušati, kaj imata povedati glava in duša.
Če bi si lahko izbrali darilo – kaj bi si radi podarili? Ali sodita sem tudi tišina in mir?
Vaše vprašanje je kakor molitev … Ne potrebujem veliko. Le mir in red uma in vse delčke sebe. Delo, ki me pomirja: vrt je na prvem mestu, potem kuhanje in bližina ljudi, ki jih imam najraje. In glasba. Posebno razkošje pa je čas v naravi, ko šelestijo topoli, pljuska voda, se oglašajo ptice. Takšni trenutki so zame popolnost. Le preredko si jih odmerjam.
Tako da: želim si notranjega miru, moči in poguma, da bi lahko tudi jutri podarjala dobro besedo, nasmeh, objem. Vse to je zastonj, a neskončno dragoceno, ravno zato, ker se ne dobi ne na bone ne na kartico. Daruje se zgolj iz srca. In če znaš podarjati, se je treba naučiti tudi sprejemati. Sebi bi podarila prost dan, v naslanjaču, s pogledom na polje, na jezero, Javornike in Slivnico in z dobro knjigo v roki.
Barbara Škoberne; članek je bil objavljen v reviji AURA, junij 2014, št. 297