Povedal vam bom pravljico.

Živel je mož, ki je imel ženo in tri sinove. Živeli so na samotni kmetiji, dobro uro hoje stran od najbližje vasi. Zemlja je bila rodovitna, obrodila je dovolj plodov za njihove potrebe in ob vsaki žetvi je ostalo še nekaj za prodajo. A kljub temu je bil mož vedno zaskrbljen. Mlajša sinova sta bila preveč zatopljena v otroške igre, da bi to opazila. Le najstarejši je iz dneva v dan opazoval očeta in se spraševal, kaj ga muči. Oče je bil vedno resen, vidno zaskrbljen in pri zgodnjih štiridesetih že starec.

Včasih, ko so vsi spali, je oče bedel in ob bledi svetlobi sveče nepremično strmel v star železen zaboj. Nikoli se ni ločil od njega, še na pot ga je jemal s seboj. A nikdar ga ni odprl in nepotrpežljivo je zavrnil vsa radovedna otroška vprašanja o njegovi vsebini. Mati je očitno poznala očetovo skrivnost in si delila njegove skrbi, toda očetu to ni kaj dosti pomagalo.

Najstarejši sin je počasi odraščal in začel živeti svoje življenje. Zaljubil se je v dekle iz vasi, kmalu sta se poročila in že naslednjo pomlad je na svet prijokal prvi otrok. Sin se zaradi obilice novega družinskega dela ni več ubadal z očetovo skrbjo.

Oče se je hitro staral in čez nekaj let hudo zbolel. Neki večer, ko je hudo oslabel, je poklical fanta k sebi.

“Sin moj, vem, da ne bom preživel te noči,” je dejal oče, starec z zgubanim obrazom, s sivimi lasmi in z izmučenim, praznim pogledom. Stežka je segel po starem zaboju, ki ga je imel tudi v času bolezni ves čas pri sebi.

“Oprosti za breme, ki ti ga bom naložil. Dokler se je dalo sem te obvaroval pred njim, a zdaj se je moj čas iztekel.” Oče je stiskal zaboj k sebi in nadaljeval:

“Pred mnogimi leti se je naš prapraded sprl z vaškim vračem. Vrač je v maščevanju preklel vso našo družino in izrekel magični urok, zaradi katerega naj bi vsi pomrli še pred naslednjo zimo. Ded je vedel, da vrač misli resno, poznal je njegovo moč. Že nekaj drugih družin je tako pokončal. Polastila se ga je panika, vraču se je celo opravičil in mu ponudil daritve. A vrač je bil trmast mož in ni preklical svojega uroka. Naš ubogi ded je begal naokoli in iskal rešitev.

Imel je veliko srečo. Daleč stran je našel nekega čarovnika, ki je poznal nasprotni urok. Po nekaj dnevih mu je čarovnik izročil težak železen zaboj in mu razložil, da je v njem dragocena porcelanasta vaza, napolnjena z magičnimi sestavinami, ki bodo urok uspavale. Toda vazo mora imeti ves čas ob sebi, kajti če se bo oddaljil od nje, mu ne bo mogla pomagati. Naročil mu je tudi, naj pred smrtjo, vazo izroči v skrb svojemu najstarejšemu potomcu. Ded je bil neizmerno srečen. Za to vazo je dal vse svoje premoženje. A splačalo se je! Edino moč te dragocene vaze je rešila našo družino pred propadom. Pred smrtjo jo je dal svojemu sinu in tako se ta naša dragocena vaza prenaša iz rod v rod. Zdaj si na vrsti ti, da prevzameš skrb zanjo. Vem, da bo to zate zelo težko, toda le tako lahko obvaruješ svojo družino …«

Oče je s temi besedami izročil sinu zaboj in kmalu zatem z bolečino v srcu umrl.

Fant, ki je nenadoma izgubil očeta, je moral torej prevzeti novo, nepričakovano skrb za ta nenavadni zaboj in dragoceno vazo, ki se je skrivala v njem. Končno je razumel, od kod so izvirale očetove skrbi. Počasi se je privajal na vazo, ves čas jo je imel ob sebi in moral se je naučiti, kako vsakdanje naloge, kot na primer delo na polju, opravljati s težkim zabojem na hrbtu. Lahko bi ga odložil poleg sebe, toda zelo se je bal, da ga ne bi zaradi utrujenosti pozabil v travi na polju. Ponoči ga je imel tik ob postelji. V strahu, da se dragoceni vazi ne bi kaj pripetilo, niti svoji ženi ni zaupal, zakaj je zaboj tako pomemben. Njej je šlo na živce, da mož nenadoma namenja več pozornosti neumnemu staremu zaboju kakor njej in otrokom. Zaboj je postal vzrok pogostih prepirov med njima. Fant se je zmeraj odzval z jezo in nasiljem, zato se je obupana žena počasi sprijaznila s tem vsiljivcem in ga pred možem ni več omenjala.

Kadar je šel fant v vas so ga prijatelji spraševali o zaboju. Vedno je veljal za prijaznega in sproščenega človeka, zdaj pa je nenadoma izgubil vse te lepe lastnosti. Do prijateljev je postal osoren in sovaščani so ga začeli imeti za čudaka. Oddaljil se je od družbe, najbolje se je počutil, kadar mu ni bilo treba od doma. Najbolj pa se je bal poti. Že od daleč je bilo vsem očitno, da nosi v zaboju nekaj zelo dragocenega. Če bi ga razbojniki okradli, bi to pomenilo konec za njegovo ženo, otroke, njega in vse sorodstvo. Ko se je vrnil s poti, se mu je kamen odvalil od srca. A le za kratek čas – ob misli, da mora naslednji mesec spet na pot, ga je močno stisnilo v prsih.

Tudi v sanjah je bil vedno z dragoceno vazo. Včasih so ga tlačile nočne more: v njih je izgubil vazo, jo brezglavo zaman iskal, se za njo pretepal z roparji … Zbujal se je s krikom, ves prepoten, in olajšano ugotovil, da so bile to le sanje. Toda strah je ostal. Kaj če se bodo sanje nekoč uresničile? Včasih pa je sanjal, da je svoboden, da mu oče nikoli ni izročil tega zaboja. Lahkotno se je potepal naokoli, užival z družino in s prijatelji. Ko se je zbudil, se je težko breme spet spustilo nanj.

Kadar mu je bilo pri srcu zelo hudo, je razmišljal o pomenu dragocene vaze za njegovo družino, o svoji žrtvi v korist svojcev in tako znova našel moč, za življenje. Svoje otroke je imel zelo rad, a skrb za dragoceno vazo mu je vzela preveč časa in moči, da bi jim lahko namenil pozornost in ljubezen. Kadar se je spomnil, da bo moral nekoč breme skrbi za vazo prepustiti najstarejši hčerki, sta ga prevzela žalost in bolečina. Bila je zelo nadarjen, vedoželjen otrok. Za njegov zaboj se je še posebno zanimala, a vsa njena vprašanja je grobo in brez pojasnila zavračal.

Življenje pa je minevalo. Kakor njegov oče se je tudi fant hitro staral, posiveli so mu lasje in obraz so prepredale gube. V mislih in v telesu je dragocena vaza postala del njega, postala je središče njegovega življenja. Ko je prišel njegov čas odhoda s tega sveta je prav tako kakor njegov oče njemu, dragoceno vazo predal svoji hčerki. Sprva se ji je misel, da bo morala skrbeti za star zaboj, zdela zelo neumna, toda oče ji je razložil njegov pomen in jo prisilil v obljubo, da bo za ceno svojega življenja skrbela za dragoceno vazo.

Dekle je iz ljubezni do očeta obljubo držalo. Nekaj let je skrbela za vazo prav tako predano kakor njen oče. Toda vsak novi rod je bolj samosvoj od prejšnjega in nepripravljen kar tako sprejeti navade in prepričanja svojih prednikov. Kljub temu, da ji je oče naročil naj železnega zaboja nikoli ne odpre, v strahu, da se krhka vaza ne bi poškodovala, jo je pogosto prevzela želja, da bi si ogledala to čudno reč, ki ji je povzročala toliko dela in skrbi. Toda zaradi obljube, dane očetu na smrtni postelji, se je vedno ustavila.

Dokler se nekega dne ni iz službe vrnila izčrpana in neznosno slabe volje.

»Pa naj gre družina k vragu, če je treba … Mar mi je!« si je mislila in se brez razmišljanja spravila nad star železen zaboj. Na vrhu je bil pokrov, pritrjen z železnimi zaponkami, ki so v stoletjih, ker se jih ni nihče dotikal popolnoma zarjavele. Z nožem jih je previdno ločila od pokrova. Prevzelo jo je močno razburjenje. Končno se bo soočila z rečjo, ki je njej in njenim prednikom krojila usodo. Previdno je odstranila pokrov. Zagledala je preperelo blago, v katerega je bila zavita dragocena vaza. Z napetim obrazom in tresočimi rokami ga je počasi razprla.

Vse mišice njenega obraza so se sprostile in njene oči so le nepremično strmele predse. Čez nekaj trenutkov se je iz njih vlil potok solz. Eno za drugo je podoživela vso bolečino, ki jo je doživela zaradi nenehne skrbi za to dragoceno vazo. Spomnila se je trpljenja očeta, ki je varovanju vaze posvetil svoje življenje; njegovega zaskrbljenega obraza in neskončnih prepirov z mamo; bolečine njegovega očeta in vseh prednikov, ki jim je skrb za dragoceno vazo vzela življenje. Čutila je, da se ji bo zaradi vse te bolečine razpočilo srce. Pomešane s solzami sočutja so ji iz oči lile solze nenadne osvoboditve. V zaboju ni bilo ničesar.

In odtlej je srečno živela …

Kaj pa mi? Vsake toliko časa je pametno preveriti, ali nismo morda nekje na poti pobrali kakšne »dragocene vaze«, ki jo zdaj z muko po nepotrebnem prenašamo naokrog. To je lahko kaj neutemeljenega – na primer strah, da bomo postali grdi, če spremenimo pričesko. Namesto, da bi uživali v neskončnih možnostih oblikovanja las, ki so nam na voljo, smo postali ujetniki svojih predstav o tem, kaj je lepo in kaj grdo. Ali pa prepričanje, da za svoje delo nismo sposobni, četudi ga opravimo več in bolje kakor drugi; občutek manjvrednosti; pričakovanje, da moramo biti vedno popolni, da nimamo pravice delati neumnih napak …

V resnici vse dragocene vaze izhajajo iz ene same. Njeno težo razločno občutimo, ko nas kdo kritizira ali prizadene. Takrat nas v prsih močno stisne. Gre za kronični mentalno-telesni krč, ki ga ljubkovalno imenujemo »jaz«. To je dragocena vaza, ki jo vse življenje prenašamo s seboj. Čez dan in celo v sanjah je ne spustimo niti za trenutek, pozorno jo varujemo pred vsem, kar bi jo lahko ogrozilo, in jo neutrudno razvajamo z vsem, kar si zaželi. Toda ali je ta vaza sploh resnična? In četudi je resnična, ali je zares tako pomembna? Zdi se nam sicer, da je prav ta »jaz« temelj našega življenja, temelj našega obstoja. Toda, ali ni zanimivo, da so v življenju najlepši in najbolj pristni ravno tisti trenutki, ko ta dragoceni »jaz« izpustimo iz rok – trenutki ljubezni, blaženosti, doživljanja lepote in intimne povezanosti s svetom?

Matjaž Trontelj, objavljeno v reviji AURA, november 2009, št. 243

Fotografija: Bigstockphoto. com