Indijski guru, jogi Bhajan je nekoč dejal, da so človeški medosebni odnosi najvišja oblika joge. Od nas zahtevajo neznansko veliko potrpljenja, vztrajnosti, poguma in preseganja ega. Učijo nas brezpogojne ljubezni in nas spodbujajo, da stopimo onkraj sebe in se zazremo v oči drugega. In ko nam partner pritisne natanko na točko, ki nas najbolj boli, je resnični izziv v tem, da v odnosu ostanemo in ne zbežimo, čeprav vse v nas kriči, naj jo čim prej ucvremo.

 Kaj verjamem o partnerstvu

Najpogostejše napačno prepričanje, ki ga gojimo o partnerskem odnosu, je, da bomo s partnerjem srečnejši, kot smo bili prej. To ni res, srečni bomo natanko toliko, kot smo bili, ko smo bili samski. Sreča ali notranje zadovoljstvo in pomirjenost s sabo in svetom namreč izvira iz nas, in to občutje prinesemo s seboj v odnos. S partnerjem lahko to občutje zgolj delimo in ga povečujemo, ne moremo pa od njega pričakovati, da ga bo spodbudil v nas. Vsak je odgovoren za svojo srečo in svoj notranji mir. Vsak si ju mora sam pridelati, z delom na sebi, z meditacijo, s pozitivnimi afirmacijami, druge poti žal ni.

Drugo napačno prepričanje o partnerstvu je povezano z našo romantično predstavo o partnerju kot naši duši dvojčici, o nekom, ki je natanko tak kot mi, ki ve, kaj bomo rekli, še preden to izrečemo, ki bere enake knjige, posluša enako glasbo in tako naprej. Mislimo torej, da bomo s takim človekom srečni, vendar po navadi ni tako. V resnici si namreč ne želimo še enega sebe, samo mislimo, da si ga. V resnici si želimo drugačnost, nove izzive, nekoga, komur se lahko čudimo, ker je tak, kakršen je. Drugačnost drugega nas sicer lahko včasih frustrira, ker ga preprosto ne razumemo, ampak prav to nas hkrati fascinira. Različnost, če ni prevelika, namreč prinaša v odnos energijo, spontanost in nova doživetja.

Tretje zmotno prepričanje: Moj partner se bo v odnosu spremenil. To prepričanje gojijo naivni romantiki. Ljudje se v svojih temeljih namreč ne spreminjamo, v odnosu se sicer lahko nekoliko prilagodimo, to je pa tudi vse. Človek, ki v nedeljo popoldne najraje poležava pred televizijo, torej ne bo kar nenadoma ves poskočen plezal na dvatisočak. Morda ga boste spravili na sprehod po mestu, čudežev pa ne pričakujte.

Ko se odločimo za partnerski odnos, je torej najpomembnejše, da smo stvarni, da ogledamo svojega partnerja iz vseh zornih kotov in ugotovimo, kakšen je in kakšen ni. Če ga sprejmemo kot partnerja, mu namreč nimamo pravice ničesar očitati, lahko mu le kaj predlagamo in nato brez pričakovanj opazujemo, kaj se zgodi.

Kaj si mislim o partnerju

Naš partnerski odnos najbolj oblikujejo misli o tem, kako v notranjem samogovoru razmišljamo o svojem partnerju. Večinoma pozitivne ali večinoma negativne misli o partnerstvu so namreč nekaj, česar se privadimo ali naučimo. Če smo v otroštvu pogostokrat poslušali mamo, ko je kritizirala očeta, govorila stavke, kot so Vsi moški so isti, Moški te vedno razočarajo ali pa smo poslušali očeta in njegove izjave o ženskah »ki samo težijo«, potem smo na neki ravni svojega uma te misli ponotranjili in jim začeli verjeti. Ko nas naš partner razočara, se nam zato sproži naš kritični um in začne v mislih udrihati po partnerju. Pogostokrat se tako ujamemo v kritiziranje in obsojanje partnerja, in se sploh ne vprašamo, ali so naše misli resnične. Postali smo odvisni od pritoževanja. Igramo vlogo žrtve, obupujemo nad partnerjem in vsakemu, ki ima vsaj malo časa, razložimo, v kako napornem razmerju smo. Vendar bolj ko se pritožujemo, bolj tudi izkušamo to, o čemer vse dni govorimo. Negativna energija, ki se poraja v mislih in besedah, ne more spodbuditi pozitivne energije v našem partnerju. Ljubezen, razumevanje in podporo lahko torej dobimo samo, če ljubezen, razumevanje in podporo dajemo. Ko svojega partnerja kritiziramo, takrat zanj ne pokažemo niti kančka razumevanja, in to se nam vrne. Svojega partnerja si je torej priporočljivo predstavljati v najlepši mogoči luči. Kolikor bolj ga boste videli kot dobrega, ljubečega, toliko bolj boste opazili malenkosti, ki jih naredi za vas, bolj bo zažarel v vsej svoji lepoti. Če ste že zelo ujeti v pritoževanje o svojem partnerju, lahko pokusite z afirmacijami. Pomembno je, da o njem razmišljate pozitivno, četudi v kakem trenutku takšne misli (še) ne držijo povsem. Zaupajte, da je partner v tem trenutku pravi za vas in da ni naključje, da sta pristala skupaj.

Partnerja kritiziramo natanko toliko kot sebe

Pretirana kritičnost zastruplja naše odnose. Od kod se pojavi? Zakaj se zdi, da je kritike v naših odnosih vse več? Odgovor: vzrok so nestvarna pričakovanja, ki jih imamo do drugih. Od naših bližnjih pričakujemo, da bodo v nekem položaju ravnali tako kot bi mi, in če tega ne storijo postanemo užaljeni kakor majhen otrok in smo nad njimi razočarani. Ampak, resnici na ljubo, zakaj bi morali drugi ravnati tako kot mi? Vsak človek je samostojna osebnost, s svojimi prepričanji, ki so se izoblikovala na podlagi življenjskih izkušenj. Naš način ravnanja in reševanja zadev je samo eden izmed mnogih in ga nimamo pravice vsiljevati drugim. Kritika je nasprotje spoštovanja. Ko človeka kritiziramo, mu odvzamemo njegovo temeljno dostojanstvo. Sporočamo mu, da bi moral razmišljati drugače, da bi moral biti kot osebnost drugačen. Pričakovanja, ki jih imamo do naših bližnjih, vedno izražajo pričakovanja, ki jih imamo do sebe. Kolikor strožji smo do partnerja, toliko strožji smo do sebe. V naših glavah ves dan poteka dialog med našimi mislimi, ki zveni nekako takole: zdaj grem v službo, ampak popoldne moram nujno napisati še poročilo, pa pospraviti stanovanje in morala bi poklicati teto, peljati otroke ven, morala bi še … itn. itn. Če si sami ne privoščimo trenutka miru, tudi drugih ne moremo pustiti pri miru. Nenehno drezamo vanje in jim prigovarjamo. Ko kritiziramo druge, zapremo srce. Ne sprejemamo jih, ampak jim nebesedno sporočamo: tak kot si, nisi dovolj dober, nisi vreden moje ljubezni. Moraš se spremeniti, sicer te ne bom več imel(a) rad(a). Te besede vsak dan sporočamo tudi sami sebi. Če želimo nehati kritizirati druge, moramo torej najprej pogledati vase in raziskati, zakaj se kritiziramo. Ali smo res tako zelo grozni, da si zaslužimo vso to kritiko? Ko se bomo naučili biti spoštljivejši in blažji do sebe, se bo tudi naš odnos do drugih spremenil.

 Prijaznost do sebe – prijaznost do partnerja

Prijaznost je lastnost, ki nam ni dana sama po sebi, ampak jo v življenju razvijamo. Resnična prijaznost prihaja iz srca in je plod naše iskrene ljubezni do sočloveka. Mnogi ljudje so le na videz prijazni. Smehljajo se in kimajo, vendar se jim v očeh vidi, da je njihova mimika narejena in zaigrana. Lažna prijaznost je družbeno pogojena, resnična prijaznost pa prihaja globoko iz naše notranjosti. Prijaznost do partnerja se začne pri nas samih. Razmislite, ali res znate biti prijazni do sebe. Ali se potrepljate po rami, ko naredite kaj narobe, ali se takoj pograjate? Ali ste prizanesljivi do svojih napak? Ali znate prisluhniti svojemu telesnemu počutju ali se nenehno ženete in od sebe pričakujete še več. Dober način, kako ugotoviti, ali ste do sebe prijazni, je, da se vprašate, ali se znate potolažiti, tako kot bi potolažili najboljšega prijatelja ali prijateljico. Po navadi smo do drugih laže ljubeči kakor do sebe, ampak to je treba spremeniti. Ko boste v sebi našli resnično prijaznost, boste laže prijazni tudi do partnerja. Nič več mu ne boste očitali, ga kritizirali, pozorni boste na ton glasu, ki ga uporabljate v pogovoru z njim. Vse to je namreč sestavni del prijaznosti – topel pogled, lepa beseda, nežen dotik. Ravnajmo torej s partnerjem tako, kot bi si želeli, da bi on ravnal z nami.

 Brezpogojna ljubezen: Sem. Obstajam. Ljubim

O brezpogojni ljubezni je bilo izrečenih že veliko besed. Ljudje radi verjamemo, da smo brezpogojne ljubezni zmožni, vendar to večinoma ni res. Brezpogojna ljubezen je namreč naš največji življenjski izziv. Ko smo sami do vrha napolnjeni z ljubeznijo do sebe, z božansko ljubeznijo, potem od drugega ne potrebujemo ljubezni. Če jo dobimo, smo veseli in jo z veseljem užijemo, nismo pa odvisni od tega, da jo moramo za vsako ceno dobiti. Brezpogojna ljubezen se torej spet začenja pri nas samih. Šele ko ljubim sebe, lahko ljubim ves svet.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, december 2011, št. 256

Fotografija: Bigstockphoto.com