V pogovoru z novimi znanci beseda pogosto nanese tudi na moje delo in način preživljanja življenja. Rada odgovorim, da sem učiteljica metode Feldenkrais.

Največkrat me sogovornik začudeno pogleda in vpraša: » Felden… kaj?«, ali pa: »Kaj pa je to?«

Metodo Feldenkrais je težko opisati na kratko in jedrnato ter hkrati razumljivo.

In vendar bom poskusila.

 

Kaj je metoda Feldenkrais

 Metoda Feldenkrais ni telovadba, ni joga in ni terapija. Je poseben način učenja, pri katerem je predmet raziskovanja in iskanja novih zmožnosti naše telo. Z nežnimi, lahkotnimi gibi in usmerjeno pozornostjo dosežemo optimalni način gibanja in izboljšanje telesnih funkcij. Lekcije Feldenkrais namreč temeljijo na poglobljenem poznavanju biomehanike, nevrologije, razvojne motorike, psihologije in pedagogike. Delujejo na človekovo osrednje živčevje, v njem se naši dotedanji, globoko zakoreninjeni vzorci gibanja in vedenja začno spreminjati tako, da postanejo primernejši.

To je torej učenje, pri katerem učitelj nikoli izrecno ne pove, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo. Človek sam v sebi poišče tisto, kar mu povzroči prijeten občutek, mu zbudi radovednost. Metoda Feldenkrais z drugimi besedami pomeni: ozaveščanje z gibanjem.

Gibanje je jezik, ki ga možgani in živčevje razumejo. Spomnimo se lahko časa, ko smo bili dojenčki in majhni otroci in so bili naši starši pozorni predvsem na to, kako se gibalno razvijamo. Pri spremljanju otrokovega razvoja se v prvih dveh letih življenja presojajo predvsem njegove gibalne zmožnosti − groba ali fina motorika. Otrokovo prilagajanje okolju izhaja iz gibanja. To se pojavi pred vsemi drugimi zmožnostmi, ki se jih človek pozneje, v letih odraščanja, nauči in pridobi z izkušanjem ter v interakciji z okoljem.

Prvi gib, ki ga naredimo, ko se rodimo, je vdih. Dihanje je znamenje, da smo živi, da smo stopili na svojo življenjsko pot. Ker dihamo vse življenje, dihanje vse prevečkrat imamo za samoposebiumevno. Vendar s pozornim opazovanjem načina svojega dihanja lahko zaznamo, ali smo sproščeni in mirni ali pa vznemirjeni in v stresu.

Metoda Feldenkrais nam daje zelo pomembno sporočilo o kakovosti gibanja: vsak posameznik, ne glede na starost ali stopnjo prizadetosti, lahko izboljša svoje funkcionalne zmožnosti in spremeni stare vzorce gibanja. Vzorce gibanja si je namreč človek ustvaril sam in jih zato lahko tudi ozaveščeno spreminja. Ker so vse pomembne funkcije v življenju vezane na naše gibalne zmožnosti, je torej zelo pomembno, da poiščemo optimalno organizacijo dejavnosti.

Pri vadbi lekcij Feldenkrais se sčasoma zavemo razlike med zavednim in nezavednim – mehaničnim gibom. To zavedanje nato prenesemo tudi v svoje vsakdanje življenje: ko občutimo kaj neprijetnega, sproži v nas korektivni proces, ko pa se zavemo česa pozitivnega, to lahko uporabimo, kadar potrebujemo.

Nezavedno gibanje je mehanično, saj je delo opravljeno samodejno, vedno enako in slabo prilagojeno našim resničnim življenjskim potrebam. Za takšno gibanje potrebujemo več energije, sčasoma pa nam lahko začne povzročati tudi bolečine in okvare. Mehanično gibanje je namreč usmerjeno na moč in ne na iskanje optimalnih rešitev.

Nasprotno lahko med zavednim gibanjem spremljamo vse svoje občutke, lahko počakamo, se opazujemo in vplivamo na kakovost telesnega odziva. Ko postane zavedanje način življenja, postane to tudi bolj izpolnjujoče. Naše delovanje ni več vezano le na obstoječe, znane vzorce, temveč se jim pridruži kar pahljača novih.

Ozaveščen človek zna poiskati rešitve tudi v posebnih stanjih, kot so strah, negotovost, v stresnih položajih in podobnem, v vsem, kar ovira odziv nanje.

Kaj lahko pridobimo z vadbo po metodi Feldenkrais

 Zaradi boljše gibljivosti, ravnotežja, koordinacije in senzitivnosti, ki jo dosežemo z vadbo, ta metoda pripomore k polnejšemu, učinkovitejšemu in udobnejšemu življenju.

Z njo si lahko lajšamo bolečine v vratu in križu, odpravimo zakrnelost hrbtenice, poškodovanim sklepom vrnemo prožnost, izboljšamo svoje gibalne sposobnosti in si poleg telesa sprostimo tudi um.

Počasi se znebimo ne le privajenih vzorcev gibanja, temveč posledično tudi načina mišljenja. Naše samozavedanje in samopodoba se okrepita. Zavemo se, da so človekov razvoj, učenje in gibanje tesno povezani.

Komu je nova metoda namenjena

Vadbe se lahko udeleži vsak, in še zabavna je. Koristi mladim in starejšim, gibalno oviranim in telesno zdravim, primerna je tudi za vse, ki jih pestijo bolečine. Posebno primerna pa je za pospešeno regeneracijo po akutnih stanjih in poškodbah (zlomih, operacijah, ipd.).

Priporočljiva je tudi za glasbenike, igralce in plesalce, da zlahka povsem razvijejo svoje sposobnosti in si izboljšajo ustvarjalnost. Starejši jo uporabljajo za ohranjanje in vnovično doseganje gibljivosti pri gibanju, sedenju, ležanju – ne da bi ob tem občutili napor in neudobje. Metoda se vse bolj uveljavlja tudi v vrhunskem športu in rekreaciji kot učinkovito sredstvo za ogibanje poškodbam, s tem pa omogoča vrhunske dosežke.

Zelo jo priporočam osebam s kroničnimi ali akutnimi bolečinami v hrbtu, vratu, ramah, kolkih, nogah … in tudi zdravim osebam, ki si želijo izboljšati samopodobo, postati ustvarjalnejše in najti svoj izraz. Metoda Feldenkrais izredno pomaga obolelim za multiplo sklerozo, cerebralno paralizo in prizadetim po možganski kapi – odraslim in tudi otrokom.

Kako hitro se pokažejo uspehi vadbe

Uspehi so vedno osupljivi. Drža, gibljivost in koordinacija se izboljšajo takoj, hkrati pa se zmanjšajo bolečine in popusti napetost v mišicah.

Kako učinkovita je metoda Feldenkrais, sem se lahko prepričala tudi sama potem, ko sem doživela kolesarsko nesrečo. Pred štirimi leti sem med vožnjo proti domu zaradi večje hitrosti in neprevidnosti padla čez balanco kolesa. Pristanek na cestišču je bil zelo trd. Ujela sem se na desno roko, desno koleno in desno ličnico. Zaradi udarca mi je počila desna koželjnica blizu komolca, kosti v kolenu in glavi pa so k sreči ostale nepoškodovane. Sledila je imobilizacija roke z mavčno oblogo, nosila sem jo dva tedna. V tem času sem z roko gibala le toliko, kolikor mi je dopuščala bolečina, nekatere gibe pa sem si večkrat tudi samo predstavljala, jih delala le v mislih. Tega sem se naučila pri lekcijah Feldenkraisa.

Po štirinajstih dneh je rentgenska slika pokazala, da je kost zaraščena, in mavec so mi odstranili. Prijazen medicinski tehnik mi je svetoval, naj desno roko primem z levo in jo držim naslonjeno na trebuh. Nisem mu verjela, a je streznitev prišla že naslednji trenutek. Vstala sem s stola in seveda hotela dvigniti desno roko, a ta je le nemočno obvisela ob telesu in me začela boleti. Zato sem prisluhnila dobronamernemu nasvetu in desnico res podprla z levico ter jo ljubeče naslonila na trebuh. Po prihodu domov sem z desnico lahko naredila le nekaj majhnih gibov. Z njo si nisem mogla pomagati pri delu in hranjenju, saj je nisem mogla pokrčiti v komolcu. Sledil je čas rehabilitacije.

Z učiteljico metode Feldenkrais Nušo Romih Masnoglav sem se kmalu dogovorila za individualno lekcijo. Četrti dan po odstranitvi mavca sva začeli delati. Prvo lekcijo sva namenili predvsem sprostitvi zakrčenih mišic v podlakti in nadlakti, ki so bile zelo boleče. Z nežnimi gibi je Nuša v meni počasi prebujala zavedanje, da je desna roka še vedno del mojega telesa. Prvič po treh tednih mi je uspelo prinesti desno dlan do ust in jo spet uporabljati za držanje jedilnega pribora.

Lekcije sva nadaljevali enkrat na teden. Pri drugi lekciji je Nuša opazovala položaj mojega telesa medtem, ko sem ležala na terapevtski mizi. Ugotovila je, da je vsa desna stran telesa, od glave do stopal, zakrčena in nagnjena v desno. Tega položaja nisem občutila, in se ga tudi ne zavedala. Potem me je skozi lekcijo počasi vodila tako, da sem začutila, kako je moje telo spet povezano v celoto. Dala mi je tudi domačo nalogo. Pokazala mi je lekcijo za prste, dlan in roko; delala sem jo najprej z levico, nato še z desnico. Ta lekcija mi je pomagala povezati desno roko z drugimi deli telesa.

Začela se je tudi klasična fizioterapija; pri tej sem bila deležna transkutane električne nevrostimulacije – TENS in telovadbe. Stiskala sem mehko terapevtsko žogico, raztegovala elastični trak, v litrsko plastenko nalila vodo in tako nastalo utež dvigovala v različnih položajih roke.

S telovadbo sem krepila tonus mišic desne roke, po navodilih lekcij metode Feldenkrais pa zakrčene mišice v roki sproščala in povezovala vse dele telesa v skladno celoto. Kombinacija fizioterapije in metode Feldenkrais je rehabilitacijo roke tako pospešila, da sem v dveh mesecih že neovirano delala. Razlika v gibljivosti desne roke pred poškodbo in po njej je zelo majhna ter me pri vsakdanjih opravilih in delu ne ovira.

Ko sem nato raziskovala, kaj se ob takšni poškodbi in imobilizaciji dela telesa zgodi, sem ugotovila, kako pomembno vlogo ima pri tem naše živčevje. Poškodovani del telesa je zavarovan z občutenjem bolečine. Temu neprijetnemu občutku se prilagaja vse telo in zato išče načine, kako naj na novo organizira čim manj boleče gibanje. Po drugi strani pa se tista območja v možganih, ki upravljajo gibanje poškodovanega dela telesa, zaradi imobilizacije zmanjšajo, saj ne dobivajo siceršnjih stimulacij. Živčne povezave – sinapse, ki upravljajo ta del telesa, se razklenejo ali pa nastajajo nove, drugačne, saj obstoječih ne uporabljamo več. Med rehabilitacijo znova začno oživljati povezave in poti, ki so v možganih že bile, in tako postane poškodovani del telesa spet gibljiv in uporaben.

Kako poteka študij metode Feldenkrais in kaj mi pomeni

Študij poteka štiri leta. V prvih dveh letih se slušatelji naučijo vodenja skupinskih lekcij, naslednji dve leti pa sta namenjeni učenju dela s posameznikom na individualnih lekcijah.

Marca 2012 sem uspešno končala študij na Inštitutu Feldenkrais na Dunaju, kot študentka programa Dunaj 5, in tako pridobila naziv mednarodne certificirane učiteljice metode Feldenkrais. Skupaj z menoj so šolanje končale še tri Slovenke.

Ker pa je študij metode Feldenkrais vseživljenjski projekt, nadaljujem izobraževanje po programu za delo z otroki s posebnimi potrebami. Imenuje se »pristop Jeremy Kraus metode Feldenkrais za delo z otroki s posebnimi potrebami«. Končujem ga letos. Tudi v tem programu smo Slovenke dobro zastopane, saj se ga udeležujejo še tri kolegice.

Srečanje z metodo Feldenkrais mi je odprlo vrata v nov prostrani prostor, poln neskončnih možnosti za raziskovanje. Z njeno pomočjo sem spoznala, da sem ta veličastni prostor pravzaprav jaz sama in moje telo. Kako fantastično je zgrajeno človekovo telo z vsemi njegovimi neštetimi sposobnostmi – tudi s sposobnostjo samozdravljenja! Vsak naš najmanjši delec se izraža v celoti in tudi človek kot celota se zrcali v vsakem svojem delcu. Spoznala sem, da lahko s počasnim, pozornim raziskovanjem svojega gibanja zaznam, kaj se takrat v telesu dogaja in kako njegov posamezni del sodeluje s celoto; in nasprotno, kako tudi celota začne sodelovati s tem določenim delom telesa.

Ta igriva in izredno nežna vadba mi ni povrnila le prožnosti in lahkotnosti gibanja, temveč tudi prožnejše misli, bolj usmerjeno pozornost, globlje samozavedanje in svobodo duha.

***

Metodo Feldenkrais sestavljata dve tehniki:

− skupinske lekcije (awareness through movement − ATM)

• individualne lekcije (functional integration − FI). Učno izhodišče je obakrat enako. Učitelj ponudi možnosti, pri katerih se učenec zave svojih vzorcev gibanja, odkrije nove možnosti in jih uporabi. Pomembno je, da gibov ne razumemo kot vajo, temveč jih izrabimo kot priložnost, ko lahko opazujemo sebe v trenutnem življenjskem položaju.
• Pri skupinskih lekcijah učitelj učencem gibov ne pokaže in jih ne popravlja, temveč podaja samo besedna navodila. Vsakdo jih nato izpolni tako in tedaj, ko mu to dopušča telo. Pri individualni lekciji pa učitelj z nežnimi dotiki in gibi odkrije škodljive vzorce posameznikovega gibanja ter ga spodbudi k preprostejšemu in bolj funkcionalnemu gibanju.

***

Kdo je bil dr. Moshe Feldenkrais

Doktor Moshe Feldenkrais (1904−1984) je bil aktiven atlet in odličen fizik, inženir ter znanstvenik. Med drugim se je ukvarjal z borilnimi spretnostmi. Leta 1936, ko je živel v Parizu, je postal prvi Evropejec s črnim pasom v judu in nato tudi spoštovan učitelj. Do svojega petdesetega leta se je ukvarjal predvsem s fiziko, tedaj pa se mu je ponovila stara poškodba kolena tako hudo, da ni mogel več hoditi. Zdravniki so mu priporočili operacijo, ker pa mu niso mogli zagotoviti, da bo koleno ozdravelo in da bo lahko še kdaj normalno hodil, se zanjo ni odločil. Prepričan je bil, da njegova trenutna nesposobnost ne izvira iz poškodbe same, temveč iz odziva na staro poškodbo. Izkušnja ga je napeljala k temu, da je začel raziskovati, kako naj uporablja kolena. Začel je z majhnimi, nežnimi gibi in neutrudno vadil, vse dokler se ni znova naučil hoditi brez bolečin. Usmeril se je na vprašanje, kako deluje človeško bitje, in se dodatno izobrazil tudi v anatomiji, nevrologiji, fiziologiji in drugih medicinskih vedah. Tako je razvil revolucionarno razumevanje, kako se ljudje učimo in kako delujemo, ter s tem utemeljil metodo, ki se danes imenuje po njem.

Petra Jeretina; objavljeno v reviji AURA, december 2013, št. 292