V zadnjih letih se tudi pri nas vse več ljudi sprašuje, kam peljeta zgolj intelektualna vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov. Zakaj v naših izobraževalnih ustanovah vzgajamo predvsem »glavo«, ne pa tudi srca in delovnih spretnosti. Vzgajati pozabljamo bistvene vidike, pomembne za to, da je človek življenjski, praktičen, sočuten in ustvarjalen. Mag. Boštjan Štrajhar, ravnatelj celjske valdorfske (waldorfske) šole, ugotavlja, da današnje vzgojne metode peljejo v življenjsko nepismenost, saj so otroci vse bolj prikrajšani za prosto igro, ki je bistvena za ustvarjalnost, voljo, mišljenje in vse druge življenjske zmožnosti. Vendar pa se časi spreminjajo, ljudje se zanimajo za drugačne šole: »Počasi prihajamo v obdobje, ko bodo starši in učitelji začeli prepoznavati, da otrok v resnici prihaja iz duhovnega sveta in nekaj prinaša s seboj … Prepoznati, gojiti in povzdigniti moramo tisto, kar mladi idealisti prinesejo s seboj. Če bomo to zmogli, bodo otroci izbirali poklice, ki bodo utemeljeni na po-klicu.«

 Kaj je vzgoja?

Vsakršna vzgoja je tudi samovzgoja, saj se v procesu poučevanja nenehno vzgajamo sami. Če pri vzgoji ne prezremo izzivov – in neprimernega vedenja otrok, ki se sicer res povečuje, ne prepisujemo samo staršem in razmeram v družbi – lahko prav z izzivi najdemo nove vzgojne prijeme. Če pa je vzgoja le enosmeren proces, je slaba, saj učitelji pri tej iščejo zgolj potrditev svojih konceptov in ne dopuščajo, da bi svoja prepričanja spremenili ali nadgradili. S takšnim ravnanjem zgolj varujemo svojo identiteto, ki je povezana s prepričanji.

Vedno vzgajamo s tem, kar smo, in ne s tem, kar vemo. Zato bi moral biti učitelj (še posebno!) predstavnik etike, saj jo otroci v zunanjem svetu, kjer prevladuje nenehen boj za prvo mesto, cilj pa opravičuje prav vsa sredstva, nimajo priložnosti videti. Državni voditelji, župani, gospodarstveniki naj bi bili zgled mladim, vendar navadno niso … Seveda pa smo tudi učitelji samo ljudje in pri svojem delu delamo napake. Toda pomembno je, da smo jih pripravljeni prepoznati. (Samo)vzgoja je precej bolj povezana z umetnostjo kakor z analizo. Če bi večji del vzgoje pripadal le analitičnemu umu, otrok ne bi zmogli veliko naučiti, saj se otroci učijo z zgledom, posnemanjem. Pravo znanje temelji na lastnem znanju, in ne na ponavljanju faktografskih podatkov. Da pa lahko delamo tudi tako, moramo imeti tudi teoretično znanje.

Kdaj in kje se začne otrokova vzgoja?

Začne se doma, vendar pa se je treba zavedati, da otrok ni tabula raza – nepopisan list, ki naj bi ga popisali starši in učitelji ter tako odločilno vplivali na otrokovo življenje. Nezavedno, ki se ustvari v nas v otroštvu, sicer odločilno vpliva na naše življenje, a vprašanje je, kaj je bilo prej – kokoš ali jajce, torej nezavedno ali izbira staršev.

Naj pojasnim: mišljenje današnjega človeka je zelo omejeno, s svojim razumom si želi podjarmiti svet … Če sveta ne razume, ga tako zelo razkosa, da ga končno le zmore razumeti, tako pa izgubi celoto, torej življenje in svet, kakršen je. Človeštvo je na zdajšnji razvojni stopnji prepričano, da je misel najvišja oblika življenja. Če pa smo sprejemljivi za nova spoznanja, ta so imeli nekateri že pred začetkom sodobne znanosti – eden izmed njih je bil tudi dr. Rudolf Steiner, utemeljitelj valdorfske pedagogike – lahko vidimo, da sodobna znanost šele odkriva tisto, kar je Steiner govoril že pred sto leti.

Počasi prihajamo v obdobje, ko bodo starši in učitelji začeli prepoznavati, da otrok v resnici prihaja iz duhovnega sveta ter s seboj nekaj prinaša, in da ni zgolj sofisticirano fizično bitje, za katero je najpomembneje, da v naslednjih sedemdesetih letih uživa … Prav takšno napačno mišljenje je ustvarilo krizo, v kateri smo se znašli. Če bi vsi otroci tega planeta lahko gojili zmožnosti, s katerimi so se rodili in ki so jih prinesli s seboj, bi lahko prav vsak posameznik postal delec velikega urejenega mozaika.

Vendar pa pravite, da se vzgoja začne pri starših …

Res je, a se pri njih ne konča. Veliko ljudi v svojih biografijah opisuje, da jim je bil učitelj v šoli navdih in kako so prav zaradi odličnega odnosa z njim lahko uspeli prebroditi marsikatere preskušnje, tudi takrat, ko so bili starši zaradi različnih zadev odsotni, nedostopni ali neljubeči.

Ali znajo sodobni učitelji vzgajati tako, da otroku pomagajo gojiti prirojene zmožnosti?

Naloga učiteljev je prepoznati, gojiti in povzdigniti tisto, kar mladi idealisti prinesejo s seboj. Če bomo namreč to zmogli, bodo otroci izbirali poklice, ki bodo utemeljeni na po-klicu. Če nam bo to uspelo, bodo mladi izbirali poklice, ki jih bodo radi opravljali. Če bodo radi delali, bodo pri delu s srcem in zato tudi postali resnično dobri delavci. V delu bodo videli smisel in ob njem doživljali izpolnjenost. Dokler pa bomo otroke poučevali zgolj za to, da bodo pridobili čim več faktografskih podatkov in zaradi ocen, bodo imeli le dobre ocene, te pa s poznejšim življenjskim uspehom in zadovoljstvom nimajo kakšne posebne povezave.

Če želimo videti, kaj otroci prinašajo s seboj, moramo priznati obstoj duhovnega sveta. Treba je poudariti, da je takšno stališče – da je vesolje živo in zavedno ter da otroci od nekod pridejo – živelo že v vseh kulturah, razen v naši, zahodnjaški, temelječi na sodobni znanosti. In dokler ne bomo priznali duhovnih ravni bivanja, bomo na otroke, vzgojo in šolo gledali strogo materialistično – poudarjali bomo zgolj ozek vidik življenja. Človekova notranjost je za sodobno znanost namreč še vedno velika neznanka. A znanstvene teorije o človeškem duhu niso slabe ali napačne, so predvsem nepopolne. Ne upoštevajo ali pa se namerno ogibajo poglavitni sestavini človeškega bitja – njegovemu transpersonalnemu (presežnemu) ali perenialnemu (trajnemu, večnemu) bistvu, saj tega ne morejo zajeti z obstoječo znanstveno metodologijo. Valdorfska pedagogika pa je seveda izjema in ima zato neskončno prednost.

Koliko mora izobraževalna ustanova (šola) prilagoditi vzgojo in izobraževanje družbenim potrebam, koliko pa človeku in njegovemu celotnemu ustroju?

Šola bi morala vzgajati za prihodnost. Vendar pa ne vemo, kakšna bo prihodnost … V preteklosti nas je politika z usmerjenim izobraževanjem oblikovala v tisto, kar je pač iz nas hotela imeti – v kritične mislece prav gotovo ne, in če mislite, da danes politika ne želi podobno vplivati na prihodnje volivce, se motite. A večja težava je v človeku – navsezadnje smo bitja, ki potrebujemo zelo veliko časa, da sprejmemo nekaj novega. Današnja nevroznanost natančno opisuje razvoj možganov in to, kako naj delujemo z otroki, da bi se jim možgani kar najbolje razvili … A žal večina ljudi ob tem skomigne z rameni in dela naprej po starem.

Šola bi morala vzgojo in šolanje v vseh pogledih prilagoditi posamezniku, ki pa naj bi bil zmožen delati v družbi. Valdorfska šola vzgaja človeka, ki je popolnoma individualiziran, a hkrati povsem udeležen v skupnosti – to je človek, ki bo zmogel biti svoboden, ne sicer v hedonističnem smislu, temveč tako, da bo delal tisto, kar je prav, in to, kar je prav, ni vedno pogojeno z užitkom. To so naši ideali in vsak dan lahko naredimo nekaj, da se jim približamo. Govorim o povsem dejanskih zadevah – poznamo na primer deset vrst inteligence, ki se razvija v času našega šolanja. Če ne poznamo razvojnih obdobij in delamo z otroki že od vrtca naprej samo intelektualno, in to se danes dogaja, bo imel otrok, to je ironično, zelo slabo razvito mišljenje pa tudi druge sposobnosti.

Kako torej vzgajate in izobražujete deset otrokovih inteligenc?

Z voljo, mišljenjem in čutenjem. Brez volje ne morete uresničiti nobene ideje, brez mišljenja nimate idej, brez čutenja pa ne morete živeti, kajti če živite zgolj z mišljenjem, ste nevrotik.

Danes so številni ljudje prepričani, da moramo otroka, če ga hočemo dobro pripraviti na življenje, čim prej izpostaviti stvarnim življenjskim razmeram …

Da … Takole pravijo: To naj bi otroke pripravilo in utrdilo za »pravo« življenje … To so neumnosti, ki otrokom najbolj škodijo. To je prav tako, kakor bi pričakovali, naj dojenček naprej teče in se šele potem plazi. Če ne boste imeli dobrega temelja za razvoj neokorteksa – torej prej razvitega, nagovorjenega in stimuliranega čutnega dela možganov, pač ne boste mogli pričakovati, da bo takšen otrok dober mislec. Seveda pa nočem reči, da zgolj valdorfske šole vzgajajo dobre mislece, kot sem že rekel – mora vsak najprej najti v sebi tisto, kar ga izpolnjuje.

Kako poskrbite, da pri vas vzgajate celostno in življenjsko, pa vendar tako, da zadostite družbenim trendom in potrebam?

Ko je pogovor v prvem razredu nekega dne naključno nanesel na kruh, je šestletnik rekel, da tega kupimo v trgovini. Misel, da kruh pride iz zemlje, mu je bila popolnoma tuja. Navadno ob takšnih položajih želimo otroke hitro poučiti, da je treba za zemljo skrbeti, je ne onesnaževati ipd., saj nam daje vsakdanji kruh. Peljemo ga na njivo in pokažemo rumene rastline, iz katerih pridobijo moko … Takšno poučevanje je seveda popolnoma zgrešeno. To je tako, kot da bi »otrokom odrezali noge in roke, potem pa jih pustili prosto tekati naokrog« (Antoine de Saint-Exupéry).

Otrokom lahko privzgojimo vsakršne vrednote le tako, da jih dejavno vključimo v življenje. To pomeni, da ni pomembno samo intelektualno znanje, temveč tudi dejavnosti volje (rok) in čutenja (srca). Zavedanje, da kruh pride iz zemlje, bi lahko npr. dosegli s predstavitvijo opravljanja dejavnosti, ki jih mora človek opraviti, da pride do kruha. Tako smo nekega jesenskega dne s tretjim razredom odšli na njivo. Z motikami smo prekopavali zemljo ter odstranjevali kamenje in travne grude. Kmet nam je pripeljal konja, ki je za seboj vlekel plug. Po nekajurnem delu je bila njiva pripravljena za sejanje ozimnega žita. Vsak otrok je vrgel nekaj zrn v zemljo. Čez nekaj mesecev, bilo je pozimi, smo se odpravili na športni dan. Šli smo mimo tiste njive in videli, da nekaj kuka izpod snega … Spomnili smo se, kaj vse smo tistega jesenskega dne počeli na njivi. Spomladi smo na športnem dnevu znova zavili mimo njive in opazili veliko spremembo in julija, ko je žito dozorelo, smo se s srpi odpravili žet. Žito nas je prek poletja čakalo v shrambi, jeseni, v četrtem razredu, pa smo ga omlatili, se odpravili k mlinarju, da nam je zmlel moko, šli do kmetije, kjer so imeli krušno peč, zamesili vsak svoj hlebček in ga spekli. Preden smo okusili svoj kruh, smo se spomnili tistega jesenskega dne, ko smo z motikami okopavali zemljo ter vseh procesov, potrebnih za nastanek kruha.

Minilo je leto, preden je vsak otrok dobil svoj hlebček. Ob takšni izkušnji otroci ponotranjijo celoten proces, si pridobijo resnično znanje ter izoblikujejo odnos do zemlje. Naučijo se tudi potrpljenja, ki ga danes otrokom zelo primanjkuje. Resničnega znanja in morale pač ne moremo doseči po bližnjicah. Odrasle je velikokrat strah, da bodo otroci prikrajšani, če jih ne bodo začeli poučevati čim bolj zgodaj in po vrhu še z uporabo računalnika, ki ponuja mišljenje, ki je rigidno, logično, algoritmično in oropano moralne, etične in duhovne vsebine.

 So otroci – ko zapustijo vašo šolo – res »odzemljeni«, kot slišimo …? Se ne znajdejo v družbi in svetu?

Raziskave kažejo prav nasprotno! Vendar razumem, od kod izvira takšen stereotip … Ker želimo pri nas majhne otroke obvarovati pred realnostjo, ki je ne potrebujejo – npr. mamili, spolnostjo, alkoholom – s tem se bo večina ljudi strinjala − jih želimo obvarovati tudi pred škodljivimi stranskimi učinki televizije, računalnika, igralnih konzol – s tem pa se že večina ljudi ne bo strinjala … A na podlagi česa se ne bodo strinjali?

Ali poznajo izsledke raziskav o tem ali pa se tako odzovejo zgolj na podlagi nekega občutka? Stereotipov o valdorfski šoli je veliko. Nekega dne, ko sem delal še v Ljubljani, sem med odmorom sedel na Tromostovju – mimo je prišel znanec in me povprašal, ali še vedno delam v tisti »farški« (cerkveni) šoli … Čeprav sem mu rekel, da valdorfska šola nima nič opraviti s cerkvijo, je rekel, da on že ve … in da ga ne morem prepričati o čemer koli drugem. Naj povem še to, da je bil možakar univerzitetno izobražen. Freud je imel popolnoma prav, ko je rekel, naj ne prepričujemo prepričanih. A starši, ki zmorejo razmišljati kritično, bodo prišli na naša predavanja in neposredno poizvedeli, kako in kaj učimo, tisti, ki tega ne zmorejo, se bodo zadovoljili s stereotipi in si tako varovali svojo identiteto …

 Kakšne zmožnosti in kvalifikacije morajo imeti vaši učitelji?

Če želimo prodreti v samo srčiko človeškega bitja in s tem njegove duševnosti in se želimo holistično približati izvornim temeljem človeka kot duševnega bitja, ki bi nam omogočilo bolj celostne pogled na življenje, je nujno, da skušamo biti sprejemljivi za povsem nove poglede na človeško življenje in njegovo psihološko strukturo. Znanje o tem dobijo naši učitelji na specializaciji iz valdorfske pedagogike. Seminarji, ki jih morajo učitelji opraviti na triletnem specialističnem seminarju, v dodiplomskem ali podiplomskem študiju valdorfske pedagogike v tujini, ne temeljijo zgolj na ravni razmišljanja, temveč so naravnani umetniško – to pripomore tudi k transformaciji njihove osebnosti. Od učiteljev pričakujemo, da so zmožni videti svoje napake, se sposobni spreminjati. Biti morajo uravnoteženi med zemljo in nebom. Nekdo, ki bi meditiral po več ur na dan, zagotovo ni primeren za našo šolo. Zakaj? Ker bi mu zmanjkalo časa za kakovostno pripravo na pouk, posledično bi to hitro opazili v razredu – slabo bi poučeval, otroci bi bili nemirni. Meditacija, pri kateri bi sedeli in se osredotočali navznoter, bi nam sicer pomagala, zunanja priprava pa je prav tako nujna in potrebna.

 

xxx

Valdorfske šole delujejo na vseh celinah. V Sloveniji so se razvile pred dvajsetimi leti. V zadnjih letih pa se izrazito širijo – takšne šole so v Ljubljani, Mariboru, Celju in Radovljici. Nastanejo zgolj zaradi pobude staršev. »V Celju smo šolo odprli pred dvema letoma, vrtec pa pred tremi. Naša šola je nepridobitna, nevladna organizacija, ki lahko deluje le z močno podporo lokalnih oblasti. To podporo smo našli v sosednji občini, tako da šola z naslednjim šolskim letom ne bo več delovala Celju. Ker pa je bistvo naše šole vsebina, in ne lokacija, starši v tem ne vidijo težav. Že danes jih v prva dva razreda vozijo iz enajstih občin.«

Navadno se sprašujemo, kakšne so razlike med valdorfsko in navadno šolsko vzgojo … »Vsak šolski sistem, ki otroka ‘ne nagovarja’ skladno z njegovimi razvojnimi obdobji in potrebami, je dvomljiv. Valdorfska pedagogika že skoraj sto let izobražuje celostno, v nekaterih drugih sistemih pa se težnja po celostnem izobraževanju pojavlja šele zadnja leta. Vsaka dobra šola naj bi bila prosta političnih, verskih in tudi sindikalnih pritiskov, in dokler ne bo takšna, ne more biti dobra … Najmočnejši in najšibkejši člen vsake šole je učitelj, zato se moramo zavedati tudi svojih omejitev, zmot in ‘gonov ega’, ki nas obvladujejo. Intelekt naj bi razlikoval med resnico in neresnico, toda danes je postal zgolj instrument ega in njegovih želja. Uporabljen je, da zadovolji posameznikove sebične potrebe. Težava nekaterih učiteljev v javni šoli je v tem, da vidijo v računalniški tehnologiji odrešitev od učnih težav, a v resnici je prav nasprotno. V strahu, da bodo otroke prikrajšali za sodobno tehnologijo, jo nekateri otrokom vsiljujejo že zelo zgodaj. To pa otroke pelje do rigidnega, analitičnega in mrtvega mišljenja, ki ni povezano z ustvarjalnostjo. Interaktivna tabla nikakor ne more nadomestiti medčloveškega odnosa, v družbi tehnofilov lahko pripelje kvečjemu do zelo negativnih stranskih učinkov. Upam, da bomo v naši državi ob navdušenju nad tehnologijo preudarni. V prihodnosti bo namreč tako, da bodo revne države imele najsodobnejšo računalniško tehnologijo, bogate pa žive učitelje. Kje bo Slovenija?«

Kateri otroci niso primerni za valdorfsko šolo? »Vsi otroci lahko največ pridobijo tako, da se v šoli vzgajajo in izobražujejo celostno. Valdorfska šola je torej primerna za vse otroke, morda pa ni primerna za vse starše,« pravi ravnatelj celjske valdorfske šole mag. Boštjan Štrajhar, ki je valdorfsko pedagogiko študiral v Angliji, pozneje pa magistriral še iz antropologije. Ukvarjal se je s psihoanalizo, epistemologijo znanosti in mediji. Poleg dveh sinov, žene in dela mu dušo napolnjuje še igranje klavirja. Drugačnost ga je pritegnila kot najstnika: »Sicer to ni nič posebnega, saj vsi najstniki mislijo, da so drugačni …; a v nasprotju z njimi sem jaz ohranil navdušenje nad drugačnimi idejami in si upal stvari izpeljati do konca … Z malo denarja sem šel na zelo drag študij v Anglijo, v drugem letniku dobil štipendijo iz Nizozemske in doštudiral. Sošolce sem imel iz petintridesetih različnih držav, in tudi to me je zaznamovalo … Poleg vsega sem leto dni hodil na psihoanalizo. V tem procesu sem veliko pridobil. Vsakršna prevzgoja je dolgotrajen proces, pravzaprav se nikoli ne konča. Kadar delam z otroki, se jim moram namreč odzvati (regresirati) v skladu z njihovo ravnijo razumevanja sveta (če seveda želim biti pri svojem delu uspešen). Tudi to je del preobrazbe. Tako vzgajam tudi sinova, in pri nas doma kovačeva kobila ni bosa (smeh). Seveda delam napake, kdo pa jih ne … A pomembno je to, da napake prepoznam.«

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, junij 2013, št. 296

Fotografija: Iz osebnega arhiva.