Pred nekaj desetletji sem ugotovil, sam ne vem zakaj, da sem lahko vmesni člen med življenjem na Zemlji in tistim, ki ga vsi doživljamo po smrti. Začelo se je tako, da so duše umrlih kar tako, spontano, ob vsaki dnevni ali nočni uri prihajale k meni in me prosile, naj jim pomagam pri prehodu na stran njihovega prihodnjega bivanja.

Ko se je to doživljanje nekoliko umirilo, sem z dušami pokojnih začel izgubljati stik. Sem pa čutil trajno potrebo, da bi se jim približal in jim pomagal. Tako sem ugotovil, da je katero koli pokopališče prav idealen prostor za moje stike z dušami (sencami) in njihovimi odpadki, lupinami. To je bil tudi razlog, da sem začel pogosto obiskovati pokopališča.

Ob obiskovanju pokopališč mi je kmalu postalo jasno, da ne širim svetlobe le dušam (sencam), temveč da črpajo mojo energijo lupine. Te so del duše, sence, ki jo duša odvrže na svoji poti na drugo raven. S svojimi oslabljenimi energijami čakajo na obiskovalce pokopališč, se nanje prilepijo in iz njih posrkajo energije za podaljševanje svojega bivanja na Zemlji.

Tako so našle tudi mene, torej obiskovalca, ki so si ga lahko samo želele.

Odganjanje lupin in razvoj svetlob

Navadno so me pričakovale ob določeni uri že pri vhodu na pokopališče. Taki sprejemi so bili nekakšna božajoča pohvala mojemu egu, ki si je sprva domišljal, da opravlja s svojimi svetlobami nadvse koristno delo. Vedle so se kakor mestni golobi okoli bolniških stavb, ki vedo, kdaj bodo bolniki dobili kosilo in jim na okenskih policah pustili nekaj hrane, ki je niso mogli pojesti. Kaj hitro sem ugotovil, da je za lupine moje svetleče se telo nekaj podobnega kakor za golobe ostanki hrane na okenskih policah. Očitno sem bil zanje energijsko krmišče. Sprva sem jih s svojimi svetlobami radodarno oblival. Takrat še nisem doumel njihove resnične, ne ravno prikupne narave. One pa so se zaganjale v moje svetlobno telo in na vsak način hotele srkniti iz njega čim več energije. Postopno mi je uspelo proti tem duhovnim mrhovinarkam razviti obrambni sistem. Sprva sem jih odganjal kakor nadležne muhe, pozneje, ko to ni zaleglo, pa sem se jih hotel znebiti z močnejšim svetlobnim presevanjem, a sem pogosto dosegel prav nasprotno, saj so se tedaj zbirale okoli mene v čedalje večjih gručah in postajale vse nasilnejše.

Naj pojasnim, od kod moja svetloba. Zanjo se moram med drugim zahvaliti svoji svetlobni spremljevalki Gemmi, s katero sva svetlobe dolga leta razvijala in spodbujala. Nisva pa se usmerjala le na to, da bi z njimi plemenitila onstranske svetove in bitja pokojnih v njih, temveč sva jih namenjala vsem ljudem, ki živijo v duhovni temi, še najraje najinim učiteljem, in jih podpirala pri njihovih prizadevanjih za dobro človeštva. Z njihovo pomočjo sva se naučila širiti energijo srčne čakre v okolje in ji dodajati namen, hitrost in barvitost. Pravzaprav ni bilo to nič drugega kakor ustvarjanje netelesne ljubezni, ki je vseobsegajoče zajemala vso živo in celo neživo naravo.

Posledica vse te dejavnosti je bila, da se najini telesi nista svetili samo takrat, ko sva bila skupaj in sva to zavestno hotela, temveč dan in noč. Tako trajno osvetljen sem prihajal na pokopališče.

V nekem obdobju sva z Gemmo živela vsak v drugem mestu in tako poslanstvo opravljala tudi vsak zase in po svoje.

Resne težave s srcem

Nekega vročega poletnega dne sem imel specialistični zdravniški pregled. Izvid ni bil nič kaj spodbuden. Kardiolog, ki me je pregledal, je rekel, da je z mojim srcem nekaj zelo narobe.

Ob taki diagnozi sem si moral priznati, da do svojega telesa nisem bil nikoli prizanesljiv. Podjetju, kjer sem bil zaposlen, sem se predajal bolj, kot je bilo potrebno. Seveda mi je bilo jasno, da me v socialističnih časih kot vodilnega delavca nihče ni nadzoroval in bi lahko mirno počival v pisarni ter se zabaval s telefonskimi pogovori ali z reševanjem križank. Vendar nisem bil takšne vrste človek. Podjetju sem bil na voljo ob vsaki uri dneva, leto za letom. Bil sem deklica za vse. Kot inženir sem bil tudi gradbeni nadzornik in sem redno obiskoval gradbišča. Ob vsakem vremenu sem se vzpenjal po okornih lesenih gradbenih odrih v najvišja nadstropja, kjer bi lahko vsak trenutek zgrmel v globino. Še bolj so me ubijali vsakdanji sestanki na upravi, pogajanja z investitorji, spori zaradi zamude izplačil podinvestitorjem. Skratka, živel sem neurejeno. Kar malce divje.

Že med naslednjim obiskom pri kardiologu je ta primerjal prejšnje izvide z najnovejšim. Predlagal mi je, naj bi opravil zahteven poseg na srcu. Kakšen? sem ga vprašal. Bil je dovolj previden, da mi je na medicinski spletni strani samo okvirno prikazal, za kaj gre. Ob dimljah prerežejo kožo vse do aorte in vložijo vanjo žico, ki ima na koncu kamero in drugo kardiološko orodje ter jo dvignejo do srčnega prekata; tam preuredijo nekaj srčnih živcev, ki pošiljajo v mišico napačne signale.

Kaj mi je ostalo drugega, kakor da privolim in si v prenosni telefon zapišem okvirni datum posega, ki mi ga je predlagal kardiolog.

Šele po nekajkratnih pogovorih z bolniškim osebjem so mi po ovinkih in s tiho privoščljivostjo povedali, da mi bodo srce »prekuhali«. Drugi so me strašili z električnimi sunki v srce in me hkrati lažno tolažili, da bom čez nekaj dni že odšel domov.

Ko so mi v bolnišnici našli posteljo, sem se po hitrem postopku znašel na operacijski mizi.

Operacija

Sprva je bilo videti, da poteka poseg tako, kot je predvidel kirurg. Žica, ki mi jo je potisnil po žili vse do srca, se je sprva premikala tako, kot je želel. Čez nekaj časa pa se je začela naprava v mišici očitno zatikati in je ni in ni mogel spraviti do tja, kamor je hotel − do živčnih končičev. Žico je večkrat potegnil nazaj v žilo in spet poskušal potisniti do predvidenega mesta, vendar nekaj ni bilo prav. Čeprav sem bil pod vplivom anestezije, sem z duhovnim vidom in drugimi energijskimi čutili videl in zaznaval, da je začel odkimavati. »Nekaj ni prav,« je rekel, »nobenega pravega signala ne sprejemam več.« Nekaj časa si je tako prizadeval, potem pa se obrnil proti tehniku in ga opozoril, naj pregleda elektroniko. Ta mu je odvrnil, da je vse normalno, a kirurg mu ni verjel. »Če ne dela,« mu je rekel, »pa udari po tem prekletem aparatu, saj se je v njem naselil sam hudič, prekleta satanska mašina zmeraj odpove, ko jo najbolj potrebujem!« Še in še je silil v tehnika, naj pregleda napravo, a ta ni in ni delovala.

Za tehnika je bila najbolj priročna ugotovitev, da je za napako v elektroniki krivo nekaj, kar je zunaj njegovih pristojnosti, zato je kirurgu vneto prikimaval. Zdravnikovim kletvicam je dodajal še svoje primitivno črno obarvano besedišče, krepil moč izrečenih energij in se delal, ko da tudi on verjame, da je v napravo vtaknil prste sam hudobec.

Poškodovana srčna čakra in bolečine

Ob bolj ali manj nenehnem preklinjanju je zdravnik znova dregnil z žico v enega od srčnih prekatov, tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: energije kletev in jeze obeh sodelujočih so se združile v enoten, močan tok negativnih satanskih energij in se usmerile proti moji srčni čakri. Tega sicer nisem čutil tako kot drezanje žice v srce, sem pa kot videc zaznal, da se je z mojo srčno čakro ob tem preklinjanju zgodilo nekaj zelo hudega. Moje energijsko telo je dobesedno vpijalo besede prekletstva in satanizma. V sebi sem zaznal sovraštvo, ki ga nisem poznal nikoli. Moje negativno občutje se je razširilo nad vso operacijsko dvorano in se nezadržno širilo še dlje. Srčna čakra je ob takih satanskih tokovih začela bledeti in zelo upočasnila svoje vrtenje. Posledice močno okrnjenega delovanja srčne čakre sem zares občutil šele po tem ponesrečenem zdravniškem posegu. Po posegu se mi je začel spreminjati značaj, spremenil pa se je tudi moj odnos do bližnjih. Postal sem čemeren in vzkipljiv. Osamil sem se in se ogibal stikom z ljudmi. Namesto da bi okolico, tako kot včasih, ožarjal s svojo svetlobo, sem vanjo sikal sovraštvo in nejevoljo. Vsak poskus, da bi v sebi obudil svetlobno sevanje, se je izjalovil.

Brskanje po srcu, tako občutljivem telesnem organu, je zapustilo več stranskih učinkov. Skušal sem si pomagati z znanimi energijskimi načini, vendar so se ti vsi kmalu izkazali za povsem neuspešne, zato sem se zatekel k preskušenim klasičnim medicinskim protibolečinskim tabletam. Stanje se ni izboljšalo, zdravnik mi je predpisoval vedno nove in močnejše. Ko sem jih zaužil, sem postal omotičen, nestabilen pri hoji in komajda še zmožen voziti avto. Samo sreči se moram zahvaliti, da nisem povzročil nobenega karambola. Sem se pa navadil na trobljenje nestrpnih avtomobilistov, ki so vozili za mano.

Vse to me je navedlo, da sem se začel po svoje poglabljati v sestavine farmakoloških pripravkov, ki sem jih užival. Spoznanja, do katerih sem se dokopal, so bila osupljiva. Še huje, strašljiva.

Spoznanja o farmakoloških izdelkih

Pretiraval bi, če bi krivdo za škodljivo delovanje na človeški organizem pripisal kar vsem farmakološkim izdelkom, toda žal sem ugotovil, da nekatera zdravila, ki naj bi delovala na najpomembnejše telesne organe in podpirala življenjske funkcije, privabljajo nevidna energijska telesa človeku tujih entitet, ki popačijo prvobitno človekovo zdravo energijsko nitje ali pa s svojo neurejenostjo zastrejo gruče svetlobnih celic. Zanimalo me je, zakaj se zgodi kaj takega.

Množica tako imenovanih zdravil nastane v raziskovalnih laboratorijih po formuli, po kateri nato izdelovalec zameša predpisane snovi. Pri nekaterih zdravilih sem hitro ugotovil, da osnovna formula novega zdravila ni prišla iz znanstvenikovih možganov. Utemeljeno sem sklepal, da je pri nekaterih zdravilih raziskovalcu prišepetaval novo formulo nekdo drug. A kdo? Poglobljeno razmišljanje me je pripeljalo do tega, da so na raziskovalca delovale temne entitete, ki poleg svetlob obvladujejo svet. Te temne entitete z množično proizvodnjo zdravil z vcepljenimi temnimi energijami obvladujejo tiste, ki jih uživajo, in vnašajo vanje način razmišljanja in delovanja po volji temnih entitet. V človekova čustva vnašajo energije, ki se ob sproščanju kažejo kot depresivnost, nezadovoljstvo, jeza, sovraštvo, bes. Tako je na posameznikovi ravni, če pa se te energije združijo v kolektivno zavest, se porajajo na našem planetu spopadi, vojne ali vsaj negativno razpoloženje med narodi. Morda si kdo misli, da je to zgolj moja znanstvena fantastika. Žal ni. Lahko da nimam v celoti prav, saj je resnica zmeraj nekje vmes med tovrstnimi spoznanji.

Gemma mi obudi srčno čakro

Po kirurškem posegu v središče srca jaz nisem bil več jaz. Moje svetlobe so skoraj povsem ugasnile. Postal sem čisto navaden moški, ki je sicer še vedno zmogel razviti tisto povsem običajno človeško ljubezen, potemnela pa je tista ljubezen, s katero sem osvetljeval temine duha. Ob takem spoznanju sem poiskal svojo svetlobno sopotnico Gemmo. Vedel sem, da mi lahko pomaga samo ona. Jasno mi je bilo, da ne morem več duhovno samostojno delovati.

Podrobno sem ji razložil, kako mi je operater nevede poškodoval srčno čakro, pa tudi vse tegobe, ki so se razvile iz tega. Prijateljici ni bilo treba pripovedovati podrobnosti, nemudoma se je lotila obnove tega bistvenega duhovnega dela mojega telesa.

S svojo močjo je iz ozunja priklicala svetlobni steber, ki se je navadno ob prihodu na Zemljo razcepil na dva dela, in vsak posamični žarek je osvetlil posebej njo in posebej mene. To pot pa je Gemma s svojo močjo najprej steber združila in ga v celoti usmerila le name. Njegovo moč sem začutil kot udarec strele v telo. Zaželela sva si, da bi se začela srčna čakra obnavljati. Kmalu sem zaznal, da moje energijsko središče srca spet normalno deluje. Zagledal sem njegove živahne barve in začutil njegove hitre vrtljaje. In ne samo to, novo energijsko telo, ki se mi je ob učinkovanju svetlobnega stebra obnovilo, je delovalo tudi na moje fizično srce. Takoj sem začutil, da sem zdrav. Naslednji kontrolni pregled pri kardiologu je pokazal, da se mi je po zadnjem posegu tudi fizično srce toliko okrepilo, da novi posegi niso potrebni.

Pavel Matej Rak, objavljeno v reviji Aura, junij 2014, št. 297

Avtor knjig: Prehod duš, Za sedmim pečatom, Svetlobe duš