Gjalton Rinpoče, tibetanski lama, poudarja, da smo med seboj vsi odvisni, zato je stališče drugih zelo pomembno: »Tako se naučimo spoštovati druge. Če želite doseči srečo, osrečujte druge. Če so drugi srečni, se lahko nanje oprete. Bodite vedno osredotočeni na to, da delate za dobro drugih. Če ste sposobni tako delovati, to postane duhovna praksa, skozi katero boste sposobni zagotoviti srečo drugim in sebi.«

 Kakšen vtis ste dobili o naši deželi in prebivalcih? Ali menite, da smo Slovenci poduhovljen narod, ali ne?

Zdaj sem na povabilo budističnega centra Palpung v Sloveniji že drugič. Dežela je zelo lepa, zelena. Ima tako rekoč vse: hribe, gozdove, morje. Že ko sem bil tukaj prvikrat, sem se počutil zelo domače … Ljudje so zelo pošteni, ljubeči in prijazni. Odprti so, nekateri so me povabili na kosilo ali večerjo … Lepo je videti takšne pozitivne ljudi. Pri vas v Sloveniji se mi je tudi uresničila moja življenska želja. Že od ranega otroštva sem si želel pilotirati letalo in Jure Miljevič mi je pomagal do uresničitve mojih želja. Jure me je v spremstvu žene Tanje z letalom Robin DK40 po koncu učenj zapeljal čez Triglav in Bled do Maribora, kjer smo na Pohorju v nekajdnevnem meditacijskem umiku nadaljevali z učenji in prakso. In tam nekje visoko nad kraljem slovenskim gora, sem prevzel krmilo letala in prvič svobodno zajadral. Občutek je neopisen, moja hvaležnost Juretu pa neomejena.

Ali so Slovenci poduhovljeni? Ne vem, kaj vam predstavlja beseda »poduhovljenost« … Zame je namreč poduhovljena oseba tista, ki dela za dobrobit drugih, ki ima razumevanje za druge in za katero je sreča drugih najpomembnejša. Če je torej nekdo spoštljiv do drugih, je zame dobra, poduhovljena oseba. Zato lahko rečem, da so Slovenci zelo poduhovljeni.

Na našem področju prevladuje predvsem rimskokatoliška vera, budizem pa je dokaj nov. Menite, da se bo budizem sčasoma razširil?

Budizem ni doktrina, ni dogma, s katero bi prisiljevali ljudi v neko verovanje. Osnova budizma je dejstvo, da si vsi ljudje želijo biti srečni in da si ne želijo trpljenja. Zato vse, kar prinaša dokončno srečo in preprečuje trpljenje, spada k tako imenovani budha dharmi (op. p. dharma ,Tib. Chö, je Budov nauk, učenja Bude Šakjamunija).

V tem kontekstu lahko povzamemo, da vsakdo, bodisi Slovenec, ali prebivalec katere koli dežele, iz katerega koli kulturno-družbenega okolja stremi za trajno srečo. Če smo jo sposobni doseči in si jo pridobiti, potem bomo, povsem naravno, to tudi prakticirali. Zato menim, da je povsem jasno, da bodo ljudje sprejeli neko duhovno prakso, ki jim bo koristila. Seveda pa jim bo koristila le, če jo bodo tudi prakticirali. Uspešnost duhovne prakse je odvisno od posameznika, od tega, ali prakticira, ali ne.

 Ali lahko trajno srečo dosežemo tudi s kakšno drugo versko prakso, ali le skozi budizem?

Menim, da je osnovni namen vseh ver doseganje trajne sreče in odstranjevanje trpljenja. To je temeljni nauk vseh ver. Vendar pa imajo različni posamezniki različne ravni razumevanja, zato glede na dojemanje različne vere služijo različnim ljudem. Zato je za nekoga bolj koristna krščanska praksa, za drugega pa budistična … S tega vidika so vse vere, ki imajo čisto duhovno linijo, pomembne in sprejemljive.

 Katere so skupne točke budizma in rimo-katolištva? Ali bi lahko verniki obeh ver sodelovali in skupno delovali za boljši svet?

Seveda bi lahko sodelovali! Dokler je cilj vere doseganje trajne sreče, ni pomembno, ali smo budisti, katoličani, hindujci, muslimani ali pripadniki katere koli druge vere. Vsi smo le ljudje, ki stremimo za trajno srečo. S tem osnovnim razumevanjem in z razumevanjem medsebojne odvisnosti bi lahko verniki omenjenih in vseh drugih ver skupno delovali za boljši svet. Vsi smo namreč odvisni drug od drugega, nihče ne more obstajati povsem sam, neodvisno. To je tudi osnovna logika budizma – s tem razumevanjem se učimo spoštovanja do drugih. Kajti vsi smo medsebojno odvisni, soodvisni. S tem razumevanjem pa lahko ustvarjamo tudi veliko mirnejši, boljši svet, ki prinaša koristi vsem ljudem. Če bomo torej spoštovali drug drugega, bomo lahko skupaj delovali za boljši svet.

Pri nas predavate o pesnitvi »Sedemintrideset praks bodhisatev«, v kateri je pesnik Togme Zangpo (v 14. stol. na Tibetu) povzel bistvo budističnih naukov za urjenje uma. Kako najlaže prepoznamo negativne plati uma, kot so navezanost, ljubosumje ali sovraštvo?

Najpomembnejše je, da smo ves čas pozorni, zbrani in osredotočeni. Kadar nismo osredotočeni, nas zaradi našega neznanja »zapeljejo« naše negativne plati, na primer navezanost, ljubosumje in sovraštvo. Če nismo osredotočeni, te postanejo močnejše in nas popolnoma prevzamejo (prevzamejo naš um). Tako povzročimo veliko trpljenja drugim, s tem pa seveda tudi sebi.

Da bi se ognili prevladovanju teh negativnih plati našega uma, moramo biti osredotočeni. Zato je zelo pomembno, da pri vsem, kar delamo, motrimo, opazujemo, s kakšnim notranjim namenom nekaj delamo. Kakšna je naša motivacija za neko početje. Ves čas se preverjajmo. Ne glede na to, kaj delamo, se ozrimo vase in poglejmo, zakaj nekaj delamo. Pri vsakem delovanju je namreč najpomembnejša motivacija. S tem, da motrimo in opazujemo svojo notranjo motivacijo, se lahko izboljšujemo.

Poleg tega pa je pomembna še medsebojna odvisnost. Perspektiva in stališče drugih sta zelo pomembna. Tako se naučimo spoštovati druge. Če želite doseči srečo, osrečujte druge. Če so drugi srečni, se lahko nanje zanesete. S tem razumevanjem bodite vedno osredotočeni na to, da delate za dobro in korist drugih. Če ste sposobni to narediti, takšno delovanje postane praksa, skozi katero boste sposobni zagotoviti srečo drugim in sebi.

Ali je to za nas, zahodnjake, sploh mogoče uresničiti?

Nobene razlike ni med zahodnjakom, vzhodnjakom, med Afričanom … Med nami ni nobenih razlik. Vsi smo enaki. Budisti pravimo, da imajo vsa bitja v sebi Budovo naravo. To pomeni, da smo že po naravi popolni. Zaradi našega neznanja, ki je vzrok za vse negativnosti, kot so navezanost, jeza in ljubosumje, pa posameznik ni sposoben videti svoje neomejene prave narave. Zato smo pravzaprav tako omejeni in zato tudi ostajamo v samsari (samsára je sanskrtski zraz, ki označuje ciklus rojstev in smrti, kolesje obstojev v neskončnem nizu reinkarnacij).

Zatorej prakticiramo duhovno pot, da bi odstranili svoje neznanje. Potem bomo lahko vsi dosegli in uresničili neomejeni potencial, ki je znotraj nas. Ali drugače povedano – vsi lahko pridobimo razsvetljenje.

 Ali razsvetljenje lahko dosežejo tudi ateisti, ali le tisti, ki verjamejo v Boga?

Dosežejo ga lahko tudi vsi, ki ne verujejo v Boga. Budisti pravimo, da imamo Budo v sebi, mi smo Buda že po naravi. Kot sem že dejal, Buda, njegova narava, ni nekaj kar lahko privedemo iz zunanjosti in nato vnesemo vase. Če verjamete, da bo nekdo, ki ima nadnaravne sposobnosti in je srečen, to svojo naravo prinesel v nas – se motite. Vsi imamo namreč v sebi temelje za razsvetljenje, v sebi imamo Budovo naravo (op. p. bistvo in srce vsakega živega bitja – temeljna dobrota), in to ne glede na to, kdo smo. Če smo torej sposobni odstraniti svoje neznanje in prepoznati neomejen potencial znotraj nas – lahko pridobimo razsvetljenje. Če je nekdo, ki je ateist, sposoben to prepoznati lahko absolutno doseže razsvetljenje.

 Ali zahodnjaki res tavamo v večjem neznanju kot drugi, na primer Indijci ali Tibetanci?

Nikakor ne. Obstajajo zahodnjaki, ki imajo manj negativnosti, kot so na primer jeza, sovraštvo itn. So pa tudi takšni, ki imajo več takšnih čustev. Vse je torej odvisno od posameznika. Ne moremo namreč oddvojiti zahodnjaka od Tibetanca ali Indijca ali kogar koli. Vse je namreč odvisno od vsakega posameznika – od tega, koliko vadi svojo duhovno prakso in koliko zmore odstraniti negativne plati uma.

Vse je torej odvisno od posameznikove duhovne prakse, od njegovega trdega dela. Ne pa od tega, kdo smo. Tako kot je rekel Buda: vsi imamo potencial za prepoznanje prave narave uma, vendar pa je razsvetljenje odvisno samo od nas. Če ste zahodnjak, to še ne pomeni, da tega ne morete doseči, ali pa ste manj sposobni za to. Če vadite duhovno prakso, lahko dosežete prav to, kar je dosegel Buda, in to ne glede na to, kdo ste in od kje ste.

Zakaj je dandanes med ljudmi resna duhovna praksa takšna redkost? Zakaj se ljudje tako malo zanimajo za duhovnost nasploh, bolj pa za materialnost?

Dandanes, ko smo sredi razmaha materialnega, tisti, ki ni pozoren verjame, da mu materialne stvari lahko prinesejo trajno srečo. Zato je dandanes večina ljudi popolnoma osredotočena predvsem na materialno, na zunanji razvoj, razmah. Če pa ste osredotočeni in hkrati gledate na vse s pravega vidika, vam materialni razmah ne pomeni več kot nekaj začasnega, saj vam ne more prinesti trajne sreče.

Materialni dosežki ali razmah vas lahko osrečijo za zgolj kratko obdobje ali trenutek. Potem pa se ta sreča znova spremeni v trpljenje ali v kaj podobnega. Materialno zadovoljstvo je torej začasno. Če to, skozi osredotočenost, spoznamo, se lahko trudimo za doseganje trajne sreče. Če pa smo neosredotočeni in nas zavajajo takšna zunanja slepila, se bomo prej ko slej soočili s težavami.

Imate tudi nekaj slovenskih študentov. Ali resnično uporabljajo pridobljeno duhovno znanje v življenju: na delu, v družini, v družbi …?

Študenti, ki sem jih spoznal v Sloveniji, so zelo iskreni, vdani in zvesti ljudje. Vsi so pošteni in prijazni. Zato sem prepričan, da je namen njihove duhovne prakse, da bi koristili vsem ljudem in da to navdihuje njihovo prakso. Zato bodo zagotovo sposobni v Slovenijo in v svet prinesti več miru in tudi pozitivne spremembe.

Kot sem že dejal, je pri duhovni praksi najpomembnejša posameznikova motivacija. Na zunaj je nekdo lahko videti kot dober praktik, vendar pa ima v sebi napačen, nečist namen … Zato bo duhovna praksa pri njem le še povečala ponos – takšen človek se bo počutil vzvišenega nad drugimi, mislil si bo, da je modrejši. Njegova praksa bo le še povečevala negativne plati njegovega uma in njegovo neznanje. Takšen praktik ne bo nagrajen s pozitivnimi rezultati in drugi ljudje bodo imeli zaradi njega le težave.

Ljudi, ki so v Sloveniji prišli na moja učenja in meditacijski umik v samoto, imajo vsekakor pravo motivacijo – njihova želja je koristiti drugim bitjem. Vendar pa morajo za dosego dobrih rezultatov trdo prakticirati. Šele tako bodo dosegli rezultate. Če ne bodo vadili, in sledili poti, kljub podanim učenjem ne bodo dosegli rezultatov in ne bodo imeli koristi.

 Ali ste se sploh kdaj srečali in soočali s kakršno koli negativno platjo svojega uma, ali vam je bilo to prihranjeno?

Ohh … Včasih, ko človek ni osredotočen, ga negativna čustva zagotovo »napadajo« … Prav zato skušam biti osredotočen kolikor je le mogoče. S pomočjo navodil in vodstva mojega duhovnega učitelja, dvanajstega Tai Situpe, skušam biti vedno osredotočen in zbran. Kadar koli se v meni pojavijo negativna čustva, jih skušam prepoznati in jih premagati. To je pravzaprav – duhovna praksa. Človek bi moral torej vedno slediti tej praksi.

Seveda mi soočanje z negativnimi platmi uma ni prihranjeno, saj nisem razsvetljen. Včasih me prevzame kakšna navezanost na določene reči. Ko pride do tega, skušam to navezanost prepoznati in razmisliti, ali imam razlog zanjo. Ko se zavem, da nimam razloga zanjo, se ne skušam več gnati za njo. Če namreč skušam vedno ugoditi svojim željam, se bodo te povečevale. Našim željam ne bo konca. Veliki mojstri zato pravijo: »Vaše želje so kot bi pili slano vodo. Več ko jo dobite, več jo želite.« Po slani vodi smo le še bolj žejni. Tako je tudi z željami: bolj ko jih zadovoljujemo, več jih imamo. Ni jim konca. Ko v nas vzniknejo takšne želje, jih moramo najprej prepoznati in jih nato odstraniti z ozaveščenimi mislimi.

 To pa ni lahko delo …?

Res je, ni lahko delo. Nobena duhovna praksa namreč ni lahka. V vsako prakso moramo vložiti veliko truda in jo iskreno vaditi. Ko jo enkrat izpopolnimo, postane naše naravno obnašanje, navada. Tedaj prakticiranje postane lažje. Na začetku pa je seveda težko, saj smo glede na prejšnja življenja in na naše neznanje bolj ali manj navezani na določene reči, s katerimi se vedno znova soočamo.

 Gotovo morajo biti vsi, ki vadijo duhovno prakso, tudi ponižni in si priznati, da imajo negativne plati …?

Seveda. Če namreč želimo nekaj odstraniti, moramo to najprej prepoznati in sprejeti. Če tega ne sprejmemo, tudi ne moremo odstranjevati. Če tega ne storimo, bo to vedno ostajalo v nas.

Kako in kje ste odraščali? Kako je potekal vaš študij in življenje v samostanu?

Rodil sem se leta 1980 v Gangtoku, glavnem mestu indijske drzave Sikkim in sem bil od Njegove eminence, dvanajstega Tai Situ Rinpočeja prepoznan za inkarnacijo vodje samostana Čungpo iz Khama v Tibetu, Častitega Gjalton Ugjen Džigme Čökji Singe Rinpočeja, ki je bil duhovni učitelj Čogjala, kralja Sikima.

Ko sem bil star približno tri leta in pol me je v samostanu Rumtek, glavnem sedežu Karmap in Kagju šole v Sikimu, ustoličil moj budistični učitelj dvanajsti Tai Situpa. V samostanu Kraljevske palače sem se posvetil učenju tibetanskega branja in pisanja, leta 1989 pa sem odšel v samostan Palpung Šerab Ling, glavni sedež Situ Rinpočeja v Indiji. Tai Situpa me je vzgajal in vodil, saj ima neomejeno spoznanje. Imel pa sem še druge velike učitelje, ki so mi pokazali osnovne človeške vrednote in to, kako naj spoštujemo druga bitja. Vse to neizmerno znanje, ki sem ga prejel, je bilo znanje, s katerim lahko dosežemo resnično srečo. Takšno je bilo okolje v katerem sem odraščal.

Potem sem odšel v šolo, kasneje pa na angleško srednjo šolo in na angleško univerzo. Tam sem skusil vse izkušnje, s katerimi se navadno soočajo vsi, vendar pa se nisem vpletel v nobeno izmed preizkušenj, v katere se navadno spustijo študentje. Po končani univerzi sem se odločil, da se vrnem nazaj v samostan in prakticiram dharmo, Budov nauk, da se tej praksi popolnoma posvetim in da življenje posvetim dobrobiti drugih. V samostanu trdo vadim svojo duhovno prakso in izvajam svoje dolžnosti kot tibetanski menih – vzdržujem neprekinjeno linijo duhovnih mojstrov ali lam, ki prakticirajo budha dharmo, Budov nauk.

Kakšne so vaše prihodnje naloge? Ali nameravate še potovati po svetu in obiskovati študente budističnih praks?

Ne smemo biti preveč zaskrbljeni glede prihodnjih načrtov … Kajti prihodnosti pravzaprav ne poznamo. Zato ne smemo preveč skrbeti zanjo. Kljub temu pa imam kot budistični učitelj nalogo, da vzdržujem nepretrgano linijo budha dharme, in sicer da živim za dobrobit drugih bitij, tako da jim pomagam do razsvetljenja. To je moja čast in obveznost. Zato sem prejel nauke in navodila za prakticiranje od mojega učitelja in tudi od drugih mojstrov. Moj namen je, da sebe v resnici posvetim praksi in da izboljšam sebe vsaj za en odstotek (v tem življenju). Torej če se skušam izboljšati le en odstotek, bom v stotih življenjih dosegel stoodstotno izboljšanje, kot pravi moj guru. Kaj naj še želim več?! Zato je moj cilj, da se izboljšujem skozi duhovno prakso, saj mi je bilo dano to dragoceno človeško življenje, v katerem sem lahko prišel v stik z dragoceno dharmo in velikimi mojstri.

Moja potovanja na tuje, posebno v zahodne dežele, pa se bodo spontano odvijala, še posebno če le-ta prinašajo ljudem resnično dobrobit. Če ta potovanja koristijo ljudem, se bom potrudil in bom še potoval. Vsa moja potovanja v prihodnosti so torej odvisna od tega, kako koristna so za druge.

 Kakšen je pomen srečanja z ljudmi po svetu, s študenti budističnih praks, kot je na primer tole na Smolniku, na Pohorju?

Študentje prakticirajo buda dharmo, ker se želijo osvoboditi trpljenja in biti srečni. Skozi to prakso so sposobni napredovati na svoji poti in se približevati cilju. K njim prihajam, da jim prenašam nepretrgano linijo prakse, torej poti, skozi katero lahko dosežejo razsvetljenje, ki ga je pokazal Buda. Moja naloga je, da jim pokažem, kako naj prakticirajo. Moja obveznost tibetanskega lame ali guruja je torej, da jim pokažem pot, prakso. Potem pa se sami odločajo, ali bodo vadili, ali ne.

Ali bodo v prihodnosti tudi zahodnjaki lahko postali budistični lame ali guruji?

Seveda, saj imamo že nekaj zahodnjakov, ki so budistični lame. Kajti vsi smo enaki, vsi imamo v sebi neomejeni potencial in vsi ga lahko prepoznamo in uresničujemo.

 Ali ni težje prakticirati nam,zahodnjakom, ki živimo v hitrem življenjskem tempu?

(Smeh …) Menim, da je samo od nas odvisno, katero pot bomo ubrali. Res je na zahodu več materialnega razvoja in propadanja vrednot … Vendar pa naj bi bili kot vaditelji duhovne prakse sposobni vse destruktivnosti in ovire preobraziti v svoje prednosti. Ne glede na ovire in destrukcijo, lahko le-te spremenimo v svojo moč. Zato pri duhovni vadbi res ni pomembno, kje smo in kdo smo. Poznamo namreč velike mojstre, ki so prešli skozi izjemno težavna obdobja in so uspeli težave in prepreke preobrazili v prakso, ter so tako uspeli doseči razsvetljenje.

 Kaj bi položili bralcem na srce?

Pomembno je, da se zavedamo, da smo soodvisni – tako lahko razvijamo sočutje, in to prinaša mir, harmonijo. Poleg tega, da na zahodu pospešujete zunanji razvoj, bi morali posvetiti veliko pozornost tudi notranjemu razvoju. Zunanji razvoj je pomemben, hkrati pa tudi notranji. In če se razvijamo samo zunanje, naš notranji razvoj pa ostaja statičen, pride do neharmoničnosti v razvoju, kar porodi veliko težav. Zato je zelo pomembno, da sta notranji in zunanji človekov razvoj uravnotežena. Pomembno je tudi, da pripomoremo, da so drugi srečni. Tako bomo srečni tudi sami.

Če mislimo, da lahko preživimo sami, neodvisno, to ni pravilno. Če delamo le zase, in nam ni mar za dobrobit drugih, to vodi v nesrečo in ustvarja težave. Morda je v sodobnem svetu do krize prišlo zato, ker so ljudje osredotočeni le nase in na izboljšanje svojih omejenih materialnih zmožnosti, kar pa seveda prinaša le kratkotrajno zadovoljstvo. Različni sodobni problemi sveta izhajajo torej iz tega. Negativni rezultati izvirajo iz negativnih akcij, pozitivni pa iz pozitivnih. Postati moramo boljši ljudje, bolj moramo skrbeti za druge kot zase, če želimo rešiti svet. Druge moramo postaviti pred naš »jaz«. Če bomo postavili srečo drugih pred svojo, bomo avtomatsko srečni. Ni nam treba razmišljati o lastni sreči, dovolj je, da razmišljamo o tem, kako naj osrečimo druge. Če pa v okolici ustvarjamo težave in napetosti, bomo tudi v sebi ustvarili prav to. To je zelo preprosto.

S sebičnostjo in zgolj z doseganjem materialnega zadovoljstva ne moremo doseči trajne sreče. Vse dotlej, dokler obstajata »jaz« in »ti« in dokler se oprijemamo našega »jaz-a«, je v tem korenina našega neznanja. Neznanje pa je vzrok negativnosti: skoposti, jeze, sovraštva … na ta način ne morete biti trajno srečni, to vam prinaša le trpljenje. Skušajte odstraniti ta »jaz« in spustite druge predse, tako bo vaše življenje dobilo smisel in ob njegovem koncu boste povsem zadovoljni.

 Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, julij 2009, št. 239

Fotografija: www.soonyata.home.xs4all.nl