S številnimi politiki je treba ravnati kakor s surovimi jajci. In kako ravnamo s surovimi jajci? Vržemo jih v ponev.

Dieter Hallervorden

 

Ko smo v Bogu, v resnici, smo vsi združeni, kadar pa smo v hudiču, to pomeni, kadar lažemo, pa je vsak sam zase.

Lev Tolstoj

 

Katera pregreha od vseh pregreh povzroči največ škode? Skopost, zavist ali jeza? Naslada, napuh, strahopetnost ali maščevalnost? Zgrešeno! Največ nesreče prinese nekaj, kar v človeški zavesti ne seže niti do najblažje stopnje prekrška, kar milijoni gojijo brez slabe vesti kot nekaj normalnega in celo sprostilnega: opravljanje! Opravljanje je uničilo več življenj, zatemnilo več svetlobe, ustvarilo več disharmonije in sprožilo več prepirov kakor vseh »sedem smrtnih grehov«. Opravljanje ni nekaj, kar bi se sčasoma zmanjševalo. Je finosnovna strupena puščica, ki hromi duše in skrajšuje življenje. Številne umrle človeške duše so v onstranstvo tisočletja ujete v tako imenovanem »kraljestvu spečih«, ker so z obrekovanjem in opravljanjem povzročile toliko gorja, da se ne upajo znova utelesiti na Zemlji.

Negativni energijski vrtinec, ki ga sprožita opravljanje in obrekovanje v dušnih telesih prizadetih, zaneti uničujoč notranji požar, tako v tistem, ki je obrekoval, kakor v tarči obrekovanja, in usoda steče po svojem toku. Heinrich Heine je nekoč rekel: »Tako kot puščica, ki je poletela z loka, več ne pripada strelcu, tako tudi beseda ne pripada več tistemu, s katerega ustnic je poletela in se morda še z objavo v tisku podeseterila.«

Toda najprej poglejmo, kaj sploh razumemo pod pojmom »človeške duša«, ki je z opravljanjem resno ogrožena.

Poleg fizičnega telesa ima človek še šest nevidnih teles, od katerih so tri božansko čista in tri človeško nepopolna. Zadnja tri sestavljajo tisto, kar navadno imenujemo »duša«. Če je fizično telo (celica) večidel v resonanci z elementom zemlja, je človekovo čustveno telo (molekula) večinoma povezano z vodo, mentalno telo (atom) z elementom zrak in eterično telo (elektron) z elementom ogenj. Vsako od teles ima svojo inteligenco in tudi svoje želje in skomine. Ta štiri, tako imenovana »nižja telesa« so torej živi, utripajoči organizmi, ki jih vodi lastna inteligenca.

Eterično telo (duhovno ali vitalno telo) je ustvarjeno kot skladišče, ki vsebuje osebne izkušnje, ki jih je posameznik doživel v svojih življenjih z uporabo božje energije. Žal pa je eterično telo večine ljudi podobni kloaki, v primerjavi s katero je celo bulvarski časnik čist kot biblični evangelij. Tako kot vsa druga človekova telesa tudi duhovno eterično telo dobiva energijo iz posameznikovega srčnega plamena. Pravzaprav naj bi se eterično telo spominjalo samo lepih, navdahnjenih izkušenj. Namesto tega pa zmeraj znova podoživlja različne razuzdanosti, ki se skušajo vedno znova aktivirati in podoživljati … Tako lahko eterično telo postane nevaren sovražnik svojemu »gospodarju«, ker mu kakor vampir odvzema božansko energijo za svoje sprevržene, nižje cilje.

Mentalno telo vsebuje človekovo znanje – to pomeni vsa njegova prepričanja, fantazije, predstave, verske predstave in konkretna dejstva, o katerih je človek prepričan. Ta so lahko resnična ali ne, odvisno od tega, koliko resnicoljuben je bil neki človek v tem in prejšnjih življenjih. Mentalno telo živi od pridobivanja znanja. Kolikor bolj se ga hrani, toliko večje je in toliko več energije zahteva od srčnega plamena. Če človek skuša kar naprej zadovoljevati »tek« svojega mentalnega telesa, bo ta del njegove duše čedalje obilnejši in okornejši, postati utegne celo tiranski do svojega gospodarja. Če se mentalno telo napihne do nezdrave velikosti, lahko prepreči, da človek sliši svoj tihi, pretanjeni notranji glas, božji glas, tisti glas, ki naj bi bil pravi učitelj v življenju vsakega človeka. Človek potem »na svojem upognjenem hrbtu« prenaša takšno glasno, vpijoče, nenehno vmešavajoče se telo, ki zmeraj ve vse najbolj prav, da postane gluh za »glas tišine«. To je tudi vzrok, zakaj so na poti duhovnega prebujanja redki intelektualno močni ljudje. To jim preprečuje njihovo tiransko mentalno telo, ki je postalo njihov gospodar in jim zaprlo pot napredovanja.

Čustveno telo pa je najhujša kloaka človekovega bivanja. Osemdeset odstotkov energije človeštva – pravzaprav božje energije – je ujetih v uničujočem suženjstvu čustvenih teles. Človekov čustveni svet je sprva napolnjevala božja navzočnost in se iz njega iztekala v fizični svet, da bi z ljubeznijo, harmonijo, mirom in podobnim preobražala moč elementov. Namesto tega pa je človekovo čustveno telo postalo mogočna zbirka strasti in nižjih čustev. To telo neprenehoma črpa iz plamenečega vira v srcu in uporablja »na tone« božje energije za zadovoljitev človekovih nešteto nenasitnih skomin. Čustveno telo je srečno le, če je kar naprej razburkano. Živi od razburjenja, ki ga lahko sproži na našteto načinov, s hlepenjem po posesti, z ljubosumnostjo, obrekovanjem, s kritiko, sodbo in z mnenji.

Pohlep po posedovanju je mogočna čustvena oblika, ki zajema iz božje energije in dobesedno duši objekt svoje naklonjenosti. Kritika, prekletstvo, sodba in človeška mnenja so tesno med seboj povezani. Tiha kritika, ki v drugih ljudeh vidi napake, moti lastne občutke in je vzrok za spore, to pa se nazadnje izrazi v telesnih težavah. Izgovorjena kritika pa prestavi čustveno telo prizadetega v enake vibracije in njeni učinki nimajo meja.

Opravljanje je najzahrbtnejša razvada, ker finosnovni strup, ki ga opravljanje sproži, razburka čustva v nekem človeku, dokler ga nazadnje divjanje notranjega ognja ne uniči.

Prvotno je bilo čustveno telo ustvarjeno za to, da bi sprožalo ali shranjevalo samo božanske dobre spomine, misli, spoznanja in občutke. Pri večini ljudi na zemlji pa je mutiralo v osebni pekel, nastanjen z grabežljivimi živalmi, pred katerimi se človek ne more obraniti niti se noče – ker ga preveč privlači to, kar zmeraj znova pripravi. Kolikor bolj človek goji neko navado, na primer zatekanje v nasladne spomine, goji fanatične ali ozkoglede misli ali se predaja nebrzdanim čustvom, toliko močneje to vpliva na vsa njegova štiri nižja telesa (vse to se kaže tudi v njegovi auri) in tem pogosteje bo zmeraj znova zapadal v isti vedenjski vzorec.

 

Če bi ljudje vedeli vse, kar kdo izreče o drugem, na svetu ne bi bilo niti štirih prijateljev. Blaise Pascal

 

Šele ko se človek odloči, da bo izstopil iz tega svojega, notranjega ujetništva in si prizadeva za svetle višine ljubezni, miru in notranje harmonije, dobi sredstva za premagovanje teh temnih logov. Najboljše sredstvo za to je preobražajoči »vijolični ogenj«. Toda nujni sta samodisciplina in odločenost za pomiritev lastne čustvene in miselne narave.

Človek se mora odločiti, da ne bo poslušal opravljanja niti ga prenašal naprej. Opravljanje drugih in prenašanje govoric, polresnic, negativnih dejstev in klevetanja človeka takoj potegneta v resonanco z množičnimi vibracijami enakih čustev, ki krožijo v etru okoli Zemlje. Človek samodejno pride v stik s temi nizkotnimi, globokimi vibracijami in potem se ni treba čuditi, da tudi sam postane žrtev obrekovanja. Zadene ga tisto, kar sam raznaša o drugih, in hrani v svojem čustvenem, miselnem in spominskem telesu. Poleg tega odpošilja ta čustva tistemu, na katerega se nanašajo, in v tem se večinoma (če se človek ne zna obraniti) zasidrajo v njegova finosnovna telesa ter povzročajo neprijetno počutje. Klevetanje je najgnusnejši občutek, ki ga lahko človek doživi, je kot zadušljiv strup, ki leže na srce in dušo. O tem bi lahko veliko povedali številni manjši in večji zvezdniki. Kakšen bi bil zakon princa Charlesa in Diane, če že od prvega dne ne bi bila žrtev medijskega pohlepa? Kako se počuti Britney Spears, ki ne more narediti niti koraka brez tropa fotografov in si je lani zaradi notranje razdvojenosti obrila glavo? Liverpoolski znanstvenik je ugotovil, da glasbeni zvezdniki v Združenih državah Amerike in Evropi umrejo prej kakor povprečni ljudje (Fanity Fair, 38/97, str. 17). Gotovo k temu veliko pripomore nezdravo življenje s preveč mamil in seksa, ne gre pa podcenjevati uničujočega delovanja opravljanja, ki so mu ti ljudje še zlasti izpostavljeni.

Neka posebno ostudna revija – Weekly World News je po skoraj tridesetih letih prenehala izhajati. Živela je od grozljivih laži, s katerimi je v svojih dobrih časih hranila 1,2 milijona Američanov. Na naslovnici je bilo na primer videti, kako se ameriški predsednik rokuje z Nezemljani, Dick Cheney naj bi bil robot, umrlega Elvisa Presleya pa so vedno znova označevali za še živega. »Never let the truth spoil a good story« (Naj resnica ne izniči dobre zgodbe) je bilo vodilo ustvarjalcev revije. Ker je prenehala izhajati, bi lahko sklepali, da ljudi ne zanimajo več laži, čeprav je verjetno res prav nasprotno: da je medijsko ustvarjena resničnost postala enako škandalozna, kot so bile prej izmišljene neverjetne zadeve. Kurt W. Zimmermann je o tem v reviji Weltwoche izjavil. »Za Weekly World News bi bil odličen naslov: Ženska se je ulegla v zaboj s ščurki in pila deževnike, danes pa to že gledamo po nemški televiziji.«

Vsem je znano, kaj mora pretrpeti planet Zemlja. Če pomislimo, kako se povečuje Zemljino prebivalstvo, da je na njej na stotine televizijskih oddajnikov ter milijone mobilnih telefonov, nam postane jasno, kakšne oglušujoče, prazne marnje obdajajo danes Zemljo. To je hrup, ob katerem človek ogluši za vse pomembno v življenju, pomembno pa ne prihaja iz televizijskega sprejemnika, interneta ali predvajalnika MP3.

Tistega, kar je res pomembno, po televiziji ne slišimo. Pomembno šepečejo drevesa, brenčijo čebele, žvižga veter in bučijo valovi. Tistega, kar je res pomembno v človekovem življenju, ni mogoče kupiti v veleblagovnici. Ljubezen, harmonija, notranji mir, izpolnjenost, smiselnost, veselje, sreča, eno z Življenjem – ni to nikjer obdano s plastiko, na vsem tem ni odtisnjen rok trajanja. Povsem preprosto je, ker datuma zapadlosti pri teh zadevah ni. Svet božje resničnosti ima v sebi nekaj tolažilno trajnega. Vsako jutro stoji smreka na istem kraju, njene iglice so prav tako zelene (bojuje se le z oddajniki za mobilno telefonijo ali UKV oddajniki). Vsako jutro vzide sonce, vsak večer zaide. Banalno? Kako banalno pa se nam bi zdelo, če bi bila kar naprej noč? Ali če bi se vsako jutro spremenil ves svet okoli nas? Ali to ne bi bil vzrok za pravo paniko? Če bi se naša hiša nenadoma znašla v neznani ulici, na tujem travniku, pred bleščečo neznano goro in ne bi vedeli, kam pelje ta cesta? Ali če ne bi več razumeli soseda, ker je bil čez noč prestavljen k nam, na primer iz Hindukuša? Pri tem pa ne bi vedeli, kaj to pomeni »biti nekje doma« – južna Nemčija? Danska? Slovaška? Ali mogoče južna Avstralija?

Lahko si predstavljamo, kakšna zmeda bi nastala. In enako je s človekovim vedenjem. Danes še poročen, jutri že razvezan. Za otroke konec sveta – toda kaj nam mar – čustva med materjo in očetom so se preprosto ohladila, strast je izginila. Danes še hetero-, jutri že istospolno usmerjen, morda celo transseksualen. Tudi zaposlitev ni več zanesljiva, in če nam izguba službe spodnese tla pod nogami, odplavi tudi našo družino. In kam potem?

Kolikor bolj se človek oddaljuje od božjega sveta trajnosti, toliko bolj zahaja v blodnjak senzacij, ki jih je ustvaril človek, tem hujše postaja njegovo življenje. Neznosno spremenljivo. Tako zelo ga pretresajo nenehno knokautiranje, da mora vsaj natančno vedeti, kakšno vreme bo jutri. In gorje, če je vremenska napoved napačna! Potem je že preveč nepredvidljivega, preveč negotovosti. Ko človek ne ve več, ali bo preživel prihodnjo vožnjo z avtobusom (ali ne sedi v avtobusu neki sumljiv bradat moški s kovčkom?), ali bo pravočasno prispel v službo ali obtičal v prometu in ali bo žena še doma, ko se bo mož vrnil iz službe. Človek ne ve, ali ga ne bodo spet šikanirali na delovnem mestu in kdo bo ob koncu leta prevzel njegovo delo.

In kar zadeva mobing (šikaniranje na delovnem mestu, op. p.): tudi to je oblika obrekovanja. Obrekovanje je nekaj najbolj nespoštljivega, kar lahko prispevamo k življenju. Ali ni že Jezus dejal v Svetem pismu: »Ne sodi, da ne boš sojen.« Kadar koli nam opravljanje pride na ušesa, ga moramo zavrniti in tiho reči: »Saj ni res«. In potem moramo tiho izgovoriti pozitivno resnico, za katero želimo, da se uresniči. Kajti resnica o vsakem človeku je samo dobro. To še ne pomeni, da se vsak človek tudi dobro vede, vendar pa je tisto, kar je resnično slabo na tem svetu – laž. Laž, ki kot vse, kar ni božje, ne more trajati. Kajti nekoč se mora vsak človek spoprijeti s tistim, kar je slabega prispeval, in njegova dolžnost bo to slabo preobraziti v dobro – z dobrimi čustvi, besedami in dejanji ali, če tega ne bo hotel ali mogel storiti, s trpljenjem. Toda navsezadnje vse, kar ni od Boga, ne more trajati in zato ni resnično.

Zavedajmo se: kar vsadimo v zavest nekoga drugega, in kar potem iz tega požene kot posledica, bo naša karma! Tisto, kar neprenehoma izgovarjamo in kar omadežuje zavest nekoga drugega, je »greh«! Prav vseeno je, ali je izrečeno res ali pa gre le za aluzijo ali pravo obtožbo.

Obrekovanje okužuje človekov značaj. Neposredno škodi telesnim celicam, in čez dalj časa povzroči bolezen in hiranje. Vsako bolezen lahko pripišemo nekemu škodljivemu čustvu, obrekovanje pa je svetovni prvak v sprožanju takšnih čustev. Skoraj vsak drugi človek že danes umira od raka. Pri mnogih k temu pripomore tudi onesnaženo okolje. Večinoma je rak smrtonosna časovna bomba, ki so jo že veliko prej prižgala negativna čustva. Današnji človek je v svoji notranjosti izpostavljen nenehnemu, nepotrebnemu, škodljivemu navalu čustvenega stresa, ki zahteva svoj davek. In eden poglavitnih povzročiteljev tega je obrekovanje. Med obrekovanje sodijo številne slabe novice, ki jih mediji nenehno objavljajo, časniška poročila, ki širijo samo grdo, slabo, in seveda tudi vsa neresnica, ki se pripoveduje o drugih, se tiska o njih ali širi. Kolikor bolj čustveno pretanjen je človek, toliko močneje občuti to umazanijo ne glede na oddaljenost, ki se ga oprijema kakor smola, mu grozi, da ne bo mogel dihati, in povzroča, da se počuti težkega in žalostnega. Ko je kdo žrtev takšnega obrekovanja, deluje to nanj kakor črv v jabolku ali prosti radikali v telesu. V razumu in občutkih deluje počasi, toda vztrajno. »Gnitje«, ki se tako sproži, kmalu preraste v strah, ki človeka počasi in zanesljivo načenja, vse to pa podpirajo zelo resnične sile zlega. Obrekovanje uniči dandanes fizična, čustvena, mentalna in duhovna telesa več ljudi kakor bombe ali krogle.

Že v prejšnjih stoletjih je smrtonosni strup grozečega klevetanja skušal uničiti veličastna človeška odkritja. Številni napredni ljudje so trpeli pod klevetniško gorjačo obrekovanja ali zaradi tega celo izgubili življenje. Kajti obrekovanje, skrivna govorica, in pod njeno vlečko še skrivne intrige, so zgradili zid zavračanja in licemerstva do novih zamisli. Pomislimo samo na Giordana Bruna ali Galileo Galileja! Vatikan je šele pred nedavnim priznal resničnost njunih trditev, da se Sonce ne vrti okoli Zemlje. Pomislimo tudi na angleškega filozofa in znanstvenika Rogerja Bacona (1214–1292). Zagrešil je samo to, da je poučeval nekaj moških izredno bistrega duha, čeprav niso imeli denarja, da bi plačali za svoje izobraževanje. Večina profesorjev je v tistem času zahtevala visoke honorarje, on pa ni zahteval nič. Živel je nadvse skromno, skoraj samo od kruha, in kar je naredil, je bilo precej nedolžno. Ker pa se ni držal kodeksa drugih profesorjev, so sprožili govorice. Rogerja Bacona so označili za šarlatana, človeka, ki se v svojem laboratoriju ukvarja s črno magijo. V resnici pa je poučeval geografijo in matematiko. Toda ko je prišel na ulico, so se ženske strahoma zakrile z rutami in se z gnusom odvračale od njega, tudi otroke so zakrivale, da ne bi nanje padla senca nizkotneža! Morda zveni nedolžno, pa vendar je res: strup obrekovanja se ni ustavil niti pred velikani duha.

Pomislimo samo na preganjanje čarovnic: vse do 15. stoletja so bili čarovni reki in zaklinjanje skoraj edini vir zdravljenja žensk zdravilk. V predkrščanski Galiji in Skandinaviji je bilo zdravljenje skoraj samo v domeni žensk in celo v krščanskem obdobju je bila modra vaška ženska tudi »hišna zdravnica« vaščanov. Paracelzus je izjavil, da so ga vsega zdravilstva naučile čarovnice, leta 1570 je ječar gradu Canterbury osvobodil prav tedaj obsojeno čarovnico in to utemeljil s splošno razširjenim mnenjem, »da je s svojimi domačimi pripravki naredila več dobrega za bolne kakor vsi duhovniki s svojimi molitvami in izganjanjem duhov«. Zanje je bila bolezen neka vrsta demonske obsedenosti, ki se je lahko pozdravila z izganjanjem hudiča. In tako je inkvizicija pokončala na tisoče in tisoče, celo milijone žensk, čeprav večina ni bila povezana s hudičem, temveč je le gojila staro zdravilsko znanje. Kako nesmiselno je bilo preganjanje čarovnic, se kaže tudi v tem, da so moški, ki so se svoje zdravilne spretnosti naučili od obsojenih čarovnic, lahko zdravili, njihovo učiteljico pa so preganjali in ubili.

_____________________________________________________________

Laž je kot snežena kepa: Kolikor dlje jo človek vali, toliko večja postaja.

Martin Luther

 

Zemljinih finosnovnih plasti pa danes ne onesnažujejo samo mikrovalovi, ampak so tudi neizmeren zbiralnik nižjih, zavržnih čustev in misli. To pa seveda ne olajša doseganja čistih, svetlih poljan tako imenovanih vnebovzetnih mojstrov. Seveda obstaja tudi območje lastnosti in vrlin tistih, ki so premagali kolo vnovičnih rojstev in dosegli mojstrstvo, ki tako rekoč živijo v tistem, kar navaden človek imenuje »nebesa«. Skupni imenovalec vseh čudovitih lastnosti, ki so tam, podobne arhetipom, je božja ljubezen. Ko ljubimo, se v trenutku v zavesti uglasimo z ravnijo ljubezni, in v zavesti postanejo eno z vsemi tistimi, ki ljubijo na vibracijskih valovih modrosti, ki se hranijo z božanskimi misli Boga in so na voljo učenjakom vsega sveta.

Kar koli počnemo, učinkuje vibracijsko. Nihče ni otok zase.

Posameznik, ki začuti naval močnih čustev strahu, jeze, besa itn. zelo škoduje svojemu čustvenemu telesu. Takoj preide v kaotično, vrtinčasto stanje. Toda ne samo on! Vsakič ko v svetu zbesni kateri koli človek, se poškoduje VES vodni element in tudi VSA ustrezna telesa VSEGA človeštva. Zato ne smemo biti presenečeni, če voda na Zemlji odgovori na naše čustvene viharje z viharji in velikanskimi valovi … saj smo to sprožili sami s svojo nenadzorovano razbohoteno, gorečo, besnečo čustveno energijo!

Tako na primer naša obsedenost z »dobrim vedenjem« vpliva tudi na vreme. To pomeni, da masa dvigajočih se misli spreminja tudi vreme po svetu. Prenapeta želja po tako imenovanem »dobrem vremenu« (= sončnem) je podlaga za obdobja suše. Da tako veliko ljudi, ki potujejo na jug, v sebi ali pa tudi na glas prosi, da bi imeli kar se da lepo vreme, je soodgovorno za razmere v teh pokrajinah, posebno na Pirenejskem polotoku in tudi Grčiji. Tam sta pogosto skrajna vročina in suša. Pri tem bi bilo za naravo »lepo vreme« veliko pogosteje odrešujoč naliv in osvežilen hlad. Toda zahodnjak se je sprevrgel v iskalca zabave, vse njegovo življenje naj bi bilo namenjeno samo ugodju. Gorje, če se na poti pojavijo ovire, ki jih je treba preskočiti! Takoj podleže ali pa se skuša manj dostojanstveno splaziti skoznje.

»Temeljna napaka zahodne civilizacije je po eni strani njena slepa in skoraj izključna tostranost in po drugi strani odtujenost od narave … Obe sta zahodnjaka potegnili pod raven človeka. Obe sta ga spravili iz njegove celote, iz medsebojne povezanosti, postal je bitje, ki deluje zoper samega sebe. /…/ Pod človekovo raven pomeni stran od duhovnega in narave, pomeni razum brez občutkov in duha, spekulacijo brez intuicije, jaz brez duhovnosti. Človek bi lahko to modrost, ki ni več prežeta z onstranstvom in neljubeče, brez zavor ropa naravo, imenoval tudi satanizem. Potem se duhovno gledano približamo sliki, ki jo predstavlja današnja civilizacija. Neogibna posledica tega satanizma pod človeško ravnijo je samouničevanje v boju vseh proti vsem. In temu smo že dovolj blizu.« To je že leta 1931 napisal nemški pisatelj Manfred Kyber. Bojevanje »vseh proti vsem« je že nekaj let pozneje izbruhnilo satanistično grozljivo, toda ne slepimo se: umrljivost se je zdaj sicer zmanjšala, uničenih pa je toliko več duš. Uničeno fizično telo pomeni konec zemeljskega življenja – z žalostjo in praznino, ki jo povzroči – to bojevanje pa utegne biti za človeka precej usodnejše, saj povzroča duši veliko škodo in sega tudi v številna prihodnja utelešenja.

V tolažbo lahko povemo, da človek v svojem dolgem razvoju ni bil nikoli izpostavljen toliko tujim mislim in čustvenim vrtincem. Danes je zelo lahko izgubiti notranji mir in se ujeti v to vsenavzočo čustveno rulado. Nemirne misli nam ne dajo miru, počutimo se slabo in kmalu tudi ob svojih bližnjih postanemo žalostni ali depresivni – in potem je tako lahko svoje težave deliti z drugimi in imeti odprta ušesa z njihovo kritiko in opravljanje. In smo že na »avtocesti v pekel«! Seveda je mogoče nebesa ali pekel doživeti prav tam, kjer človek pravkar sedi, stoji ali hodi – odvisno od tega, kakšno je njegovo notranje življenje.

Takoj ko se zapletemo v takšne nepopolne misli, te znižajo našo vibracijo. Atomi, elektroni, molekule in celice v nas se vrtinčijo v nenehnem gibanju. Pod vplivom takšnih misli se njihova vibracija upočasni in z njo tudi vse, kar smo dosegli, dokler nazadnje ne vibriramo tako nizko, da smo dovzetni samo za telesne bolezni, negativne ali deprimirajoče občutke (ki jih sami sprožamo), in tudi za vse, kar se dogaja okoli nas, kar je povzročil kdo, ki povsem brezskrbno in nepremišljeno vsak dan onesnažuje življenje s slabimi mislimi in občutki.

Vsa poročila – brez katerih, kot so prepričani, mnogi ne bi mogli živeti – so nekakšno opravljanje. Naše živce zdeluje stalni informacijski odvečni tok in nam zapušča občutke pomanjkanja varnosti. Povzroča tudi, da polagoma hrepenimo po čedalje novih dražljajih, posledici pa sta pomanjkanje zbranosti in težave z zbranostjo.

Kar je bilo nekoč balzam za našo dušo, se nam zdi pozneje brez manjkajočih močnejših dražljajev dolgočasno in puščobno. Narava na primer. »Prav« pa je, če kolesom pretirano dirkamo ali se v nevarnem raftingu spuščamo po hudih brzicah gorske reke. Narava sama po sebi se marsikomu ne zdi več dovolj privlačna. Je samo še kulisa za prazne pogovore, intimne, skrivne zmenke ali prepovedano zakajanje.

 

Dvigni svoj pogled z zemlje k nebu – kakšen občudovanja vreden red se tam kaže!

Lev Tolstoj

 

Kolikor bolj se človek oddalji od narave, ki ga obdaja, toliko večjemu kaosu se izpostavi. Kajti narava je utelešenje dobre božje misli. V njej vlada red. Red, o katerem je filozof narave Jean Jacques Rousseau dejal, da »nespremenljivi red narave najbolje izraža najvišje bitje«. Ali pa Tomaž Akvinski: »Naloga članov univerzuma je krepiti božjo ureditev popolnega univerzuma.«

Kot rečeno: Narava je razodetje božjih misli. Vse, kar obstaja, je nekoč bila misel. »Vse, kar smo, je rezultat tega, kar smo si mislili. Temelji na naših mislih. Nastalo je iz naših misli,« je rekel že Gautama Buda. Bog je pomislil na brest in že je bil; Bog je pomislil na Matterhorn, in je stal; Bog je pomislil na slona, in utelesil se je. Pri čemer je Bog seveda imel tudi svoje pomočnike; kajti Bog ni oseba – še manj starec na prestolu –, temveč če že, precej veliko »nebeško« podjetje z veliko oddelki.

»Narava je velik mir v primerjavi z našim nemirom. Zato jo bo človek zmeraj ljubil, toliko bolj, kolikor bolj prefinjen in gibljiv bo,« je zapisal Christian Morgenstern v svoji knjigi Stopnje, Narava, anno 1906. Brez tega velikega miru človek ne more živeti, in še zlasti ne danes, ko ga dobesedno uničuje na tisoče duhovnih in tehničnih vibracij.

Ko pred leti v Baslu niso vedeli, kaj naj storijo z najteže vzgojljivimi mladostniki, da bi ti postali »normalni«, so jih za nekaj mesecev odpeljali v divjino severne Kanade. Ničesar niso imeli razen sebe, svojega vodje in narave. In njihova duša je ozdravljala, kolikor dlje so bili izpostavljeni urejenim silam okoli sebe, »božjim mislim«. Da, tam kjer ljudje še živijo v tesni povezanosti z naravo, se ne porajajo perverzne misli. Ali si lahko predstavljate vlečnico sredi Lüneburgške resave?

»Greh« se zelo rad skrije v mestnih kotih, ko se lahko anonimen plazi okoli hiš. Zato se veliko mladih, ko se osamosvojijo, preseli v mesto. Da si lahko dajo duška. Kaj pove o duševnem in duhovnem stanju današnjega človeštva to, da je leta 2007 prvič živelo v mestih več ljudi kot na vasi? In ta mestna rakasta žarišča se čedalje bolj bohotijo na škodo našega planeta.

Ko človek izstopi iz izgrajujočega, hranilnega in krepilnega vibracijskega vzorca narave, se zmede, postane nestanoviten, bolehen in končno depresiven. Ni presenetljivo, da je njegovo življenje podobno vožnji po toboganu! Prepričan je, da lahko živi brez urejajoče, pomirjajoče, zaupanje podarjajoče stabilnosti in trajnosti narave, ki ga obdaja. Zapre se v prostor z računalnikom in se loči od blagoslovljenih vplivov, ki bi mu jih lahko podarilo drevo. Pri tem pa je vse povezano z vsem in vse vpliva na vse.

To nam jasno kaže prvina, ki povezuje vse na zemlji – voda. Voda bolj kot kar koli drugega ohranja v spominu, kar se dogaja v njej in okoli nje. Fotografije vode Masara Emota so to jasno pokazale. Če vodo izpostavimo navdihujoči misli, nastanejo čudovite kristalne strukture, če pa preklinjamo, postane voda pusta in prazna ali pa izoblikuje destruktivne oblike. Inge Just Natansky, stuttgardska zdravnica, je raziskovala svet v kapljici vode z mikroskopom temnega polja in našla neverjetno nežne slike in čudovit red. Vedno jo je vleklo ven v naravo, pravi. »Iz nje zajemam red in ozdravljenje.«

»Vsaka kapljica vode ima svojo zgodovino,« pojasnjuje. »Nekaj je doživela, preden se je posušila.« Bila je na primer dlje časa v kozarcu z minerali, korenino, z vejico sivke. Ko se takšna kapljica suši pol ure pri sobni temperaturi, Inge Just Natansky opazuje v njej tako rekoč celotno evolucijo stvarstva. »Najprej se pojavi črn kapljični rob, iz katerega izhaja velika tišina. Prav ničesar ni videti.« Potem pa se »po nekem trenutku zbitosti vase prične pustolovsko popotovanje v opazovanje naslednjega dogajanja: voda začne počasi izhlapevati z območja ob robu; vrvi življenje, svetlobne iskrice drvijo vsenaokrog v nazobčani zmedi … Potem začno preletavati različne podobe, kopiči se snov, dinamično premikajo celice, nastajajo zalivi, v ozke kanale se bliskovito zlivajo »vodne mase«, premikajo se meje, nekje pulzira, drugje miruje … Nazadnje, po kratkem trenutku negibnosti, se pojavi naslednja kapljična slika: bliskovito, razširjena na vso sušilno površino, izhajajoč iz enega ali več središč – odvisno, kaj je vtisnjeno v vodi.

Vsaka kapljica daje drugo sliko! »Idejno bogastvo narave je brezmejno.« In zmeraj vse to oživlja svetloba. Nekoč je Inge Just Natansky pri pospravljanju napolnila z vodo dva črna tulca za filme, v enega je dala česminov plod, v drugega pa glogovo jagodo. Po letu dni ju je hotela zavreči. Ah ne, si je mislila, in se raje odločila za poskus s kapljico. In glej: »Kako zelo sem bila presenečena, ko sem v obeh kapljicah zagledala svetlo jedro, tako značilno za divje rastline!«

»V teh divjih rastlinah je ujeta svetloba in jo lahko še po dolgem času odkrijemo v temi. Pokaže se kot svetlobno žareče središče že pri prvem nakapanju. Pri opazovanju vidimo, kako se pod nadaljnjimi svetlobnimi dotoki začne premikati kot v semenu. V vodi ‘spi’ spomin na čas pred temo, na poprejšnjo deževno izmenjavo s češminom in glogom. Ko jo zdrami dolgo odtegnjena svetloba, se ‘pogovor’ znova obnovi. Dogajanje v kapljici postaja vse jasnejše in se ureja, v svetlobno žarečem središču se pojavijo ostro strukturirane kristalne strukture.«

To presenečenje je v Inge Just Natansky, »uradni znanstvenici«, izostrilo zavedanje, da v naravi prebivajo urejajoče sile. »Ko se jeseni sprehajam po gozdu in na tleh vidim semena bukve, javorja, lipe, smreke, si predstavljam, da vse obdaja plašček najvišje urejevalne sile. Ali je morda naš celoten živi svet, ki ga prežema voda, udeležen pri upodabljajočih silah?«

Če človek želi znova najti urejeno življenje, v katerem se bo spet počutil varnega, v katerem bo rasel in se razvijal, se mora vrniti v naročje narave. Na vseh ravnih se mora tesno povezati z njo. Tako bo razvozlal svoje zavozlane misli, pomiril visoke valove svojih čustev in spoznal, da je zajet v nekaj večjega, kar mu bo spet podarilo zaupanje in varnost. Dovolilo mu bo priti z obrobja v središče tja, kjer sta mir in moč, ki mu bosta omogočila, da bo tudi sam stanovitnejši: v svojih odnosih, občutkih in svojem hotenju.

Odpravite se v naravo tako pogosto, kot le zmorete. Peš, ne s kolesom. Hodite počasi in umirjeno; naj ima vaše srce dovolj časa, da se odpre lepoti, ki ga obdaja, in postane dovzetno za urejene, pretanjene svetlobne žarke, ki tečejo iz narave. Opazujte. Čudite se. Izrazite svojo hvaležnost naravi. S tem jo blagoslavljate in navsezadnje blagoslavljate tudi sami sebe. Neopazno se boste spremenili, se prav usmerili, in se kot popolni del znova včlenili v veličastno sestavljenko življenja. Potem bo izginila tudi notranja praznina, osamljenost, ki se pojavi, ker smo izolirani del te sestavljenke, odmaknjen od celote, tam, kjer naj bi bili, pa smo zapustili zevajočo vrzel.

Omislite si psa. Francoski pesnik Victor Hugo je nekoč dejal: »Pes je vrlina, ki je postala pes, ker ni hotela biti človek.« Angleži to vedo. Zato pravijo psu dog, obrnjeno pa je god, to pomeni Bog. Odpravite se s psom na sprehod, najbolje skozi gozd ali na polje. In pri tem se samodejno povežete z božjo naravo in se mimogrede naučite še kaj o življenju. Na primer, da ni nujno, da je nekaj, kar se glasno oglaša v gozdu, konj, ki je zašel. Lahko je le jelen, ki se uči tuje jezike.

In če se zdaj čudite: tudi narava pozna kar precej humorja. Potrebuje ga, da bi lahko zrla v prihodnost.

Ursula Seiler, ZeitenSchrift, objavljeno v reviji AURA št. 230, oktober 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com