Orel kot največji in najmočnejši ptič v Evropi, ki lahko leta najvišje, je pogost znak v grbih in zastavah držav, mest, dežel in vladarjev. Simbolizira predvsem moč, sposobnost poleteti – povzpeti se visoko, videti ostro in imeti dober pregled nad stanjem pod seboj.

Tudi v kulturah severnoameriških indijanskih ljudstev je orel simbolično povezan z močjo in modrostjo poglavarjev, vendar pa ima orel še bistveno globlji pomen na duhovni ravni njihovega bivanja. Če razumemo vlogo in simboliko orla v njihovi duhovnosti, bomo razumeli tudi njihovo duhovno povezanost z naravo in pomen obredov.

Vsako bitje ima svojo pesem

Ravno duhovna povezanost z naravo je nekaj zelo pomembnega, in to je naša zahodna civilizacija izgubila. Mogoče smo jo žrtvovali ali zavrgli za tako imenovani napredek ali pa je to naša razvojna naloga, ki nas še čaka. Duhovna povezanost z naravo omogoča, da zapletene in soodvisne procese v naravi dojemamo na višji – duhovni ravni in živimo tako, da ne delujemo razdiralno. Narava je prevelika, da bi jo lahko zares doumeli zgolj s pomočjo znanstvenih raziskav. Vsebuje svojo duhovno dimenzijo, prav tako kot človek. Večina indijanskih obredov ima v bistvu povezovalno in usklajevalno vlogo. Pri tem ne gre za to, da bi šamani skušali z obredi nadzorovati potek stvari v naravi. V obdobju pospešenega razvoja znanosti so številni antropologi raziskovalci »naravnih« (primitivnih, kot so jih imenovali takrat) ljudstev prikazovali njihov duhovni odnos kot nekakšen naiven in neveden poskus vplivanja na naravo in njene procese s pomočjo obredov. To je poenostavljen pogled na obrede, ki pa so ga antropologi pogosto predstavljali, ker so na indijanske kulture gledali skozi miselni okvir zahodne (evropske) civilizacije. Da je s takšnim pogledom nekaj narobe, se mi je potrdilo, ko sem v indijanskem rezervatu Navajo imela priložnost srečati zelo starega navaškega modrega moža in zdravilca (medicine man). Nikoli ni hodil v šole belcev, angleško sploh ni govoril. Nič v njegovem vedenju ali besedah ni bilo naivno ali nevedno, temeljilo je na opazovanju narave številnih rodov modrih ljudi. Umirjeno, počasi je razlagal stvari, ob katerih mi je zastajal dih. Med drugim je dejal, da ima vsako bitje, in med bitja sodijo tudi kamni, svojo pesem (v našem jeziku bi danes temu rekli vibracija), razlika med kamni, rastlinami in živalmi je samo v frekvenci vibracij. Te pesmi – vibracije se med seboj svojevrstno »ujamejo« in sestavljajo »sveti preplet«. Tako smo na tej ravni vsi vsak trenutek povezani. Deset let pozneje sem podobno razlago slišala od vrhunskega fizika, ki sodeluje pri najnovejših raziskavah in teorijah energijske narave vsega obstoječega.

Usklajevanje s svetim prepletom

Bistvo obredov je občutenje, ozaveščanje in usklajevanje s tem svetim prepletom. Indijanski obred tako omogoča odpiranje človekove zavesti v prostor duhovnega, prostor kolektivnega nezavednega, če si sposodim Jungov izraz, ki pa v njihovem primeru presega ljudstvo, širi se na naravo. Tako lahko tudi razumemo njihov pojem šestega čuta: »šesti čut so vsi naši sorodniki«. Tu se pojem sorodnikov nanaša na vsa bitja – od kamnov do človeka. Ko se povežemo z naravo na duhovnem področju, dobimo zmožnost dostopa do dragocenega intuitivnega vedenja, uvidov. Tako vemo, kako ravnati v kakem položaju, da bo najbolj prav, tudi dolgoročno, ne samo za tega posameznika ta trenutek, temveč za celoto. Iz »kolektivnega nezavednega narave« so indijanski zdravilci dobivali znanje za zapletene zdravilne obrede – tako so nastale obredne pesmi, ki imajo pravo frekvenco, da dosežejo zdravilen učinek v bolnikovem bitju. Prepričana sem, da bi s takšno povezanostjo vsi živeli na Zemlji veliko bolj usklajeno z naravo in manj destruktivno.

Povezovalec med zemeljskim in duhovnim svetom

Na splošno je orel za Indijance skrivnost, veličina in moč Velikega duha, najvišje duhovno bitje, navzoče v vsem stvarstvu in je zato zanje zelo svet ptič. Orli nastopajo v številnih upodobitvah in legendah. Znan mitski ptič gromovnik (thunderbird) ima pogosto podobo velikanskega orla (včasih tudi kondorja), njegov prelet neba naj bi povzročil nevihto in grmenje. Nekatera indijanska ljudstva celo menijo, da se Veliki duh kaže v podobi ptiča gromovnika. Številna ljudstva menijo, da orel uteleša Velikega duha. Orel je tudi povezovalec med zemeljskim in duhovnim svetom, kjer bivajo Stvarnik in pradedje. Je prenašalec sporočil Velikega Duha, prenaša tudi molitve iz zemeljskega sveta v duhovni svet – k Velikemu duhu. Pravijo, da če vidiš orla med obredom ali takoj po njem, bo Veliki duh zagotovo uslišal tvoje molitve. Orlovi telesni deli, še posebno peresa in kosti, imajo v obredih posebno moč. V obredu sončnega plesa uporabljajo kost okončine planinskega orla kot piščalko z nenavadnim predirljivim zvokom, ki pomaga navezati neposreden stik z duhovnim svetom. Številna indijanska ljudstva poznajo orlov ples – poseben obredni ples, ki posnema orlovo gibanje.

Orlova medicina

Ptiči na splošno pomenijo duhovno počelo, orli pa so še posebno tesno povezani z Velikim duhom in imajo med vsemi ptiči podobno mesto kot duhovni vodje v ljudstvu. Orlova medicina je najvišja duhovna moč – moč Velikega duha in najbolj neposredna povezava z njim. Pomeni sposobnost živeti v duhovnem svetu in biti hkrati v ravnotežju na vseh ravneh bitja in povezan z Zemljo. Orel leta izmed vseh ptičev najviše in hkrati izjemno ostro vidi, kar se dogaja na zemlji. Zato pomeni orlova medicina tudi sposobnost jasno videti stvari z višjega – duhovnega gledišča. To je sposobnost, ki jo nujno potrebujejo voditelji, zato seveda ni čudno, da so z orlom povezani poglavarji in modri možje ter žene – duhovni svetovalci.

Orlovo pero je svetinja pri vseh severnoameriških indijanskih ljudstvih. Z orlovim peresom izkazujejo Stvarniku najvišjo čast. Z njim ravnajo izjemno spoštljivo in skrbno. Pomeni iskrenost, resnico, duhovno veličino in dostojanstvo, moč, pogum, modrost in svobodo. Orlovih peres si ni bilo mogoče pridobiti z nakupom ali kako drugačno menjavo. Mlad lovec tudi ni smel kar upleniti orla in si nabrati njegovih peres. Pravico do nošenja ali uporabe orlovih peres si je bilo mogoče pridobiti potem, ko si s trdim delom ob številnih hudih življenjskih preizkušnjah in posvetitvah izkazal osebno zrelost in duhovno moč. Dobiti v dar orlovo pero pomeni izkazovanje najvišje časti med Indijanci. Predaja orlovega peresa vsebuje hvaležnost, ljubezen in največje spoštovanje. Tisti, ki ima na skrbi orlovo pero, mora zagotoviti, da ne pride v stik z ničimer, kar spreminja stanje zavesti (alkohol, droge), da ga nihče ne poškoduje, umaže ali zlorablja. Orlova peresa lahko imajo in uporabljajo v obredih tako ženske kot moški, le velike pisane perjanice smejo nositi samo moški.

Pomemben pripomoček duhovnih zdravilcev

Orlova peresa so zelo pomemben in svet pripomoček duhovnih zdravilcev. Duhovni zdravilci z orlovimi peresi pomagajo čistiti človekovo auro. Orlova peresa jim pomagajo videti, kaj je v človekovem bitju potrebno zdravljenja, kje je neravnotežje v njem in njegovem povezovanju z okoljem, v katerem živi. Pomagajo pri soočenju s strahovi pred duhovnim in neznanim in jih premagati, saj nas spominjajo, da smo sami del najvišjega duhovnega počela. Spominjajo nas, da nam je bila neposredna povezava z velikim Duhom – Stvarnikom dana, samo ozavestiti in udejaniti jo moramo tukaj in zdaj. Spominjajo nas, da nam je resnica dostopna, ko pogledamo na svet z duhovnimi očmi in pogumnim srcem.

Pravo povezovanje z orlom je zelo drugačno od novodobnega duhovnega sanjarjenja, ko se ljudje dvignejo nad zemeljske stvari in plavajo v navidezno duhovnem, pravzaprav sploh ne duhovnem, temveč sanjskem svetu. Nasprotno, orlova medicina vodi k resnici, ki pa se jasno pokaže šele, če jo pogledamo z višjega gledišča. Takšna spoznanja niso preprosta, velikokrat so neusmiljena in boleča, tako kot so neusmiljeni ostri kremplji in kljun, ko orel zagrabi svoj plen na zemlji. Vendar pa ima človek, ki je povezan z orlovo medicino, hkrati sposobnost, da vidi resnico, pa tudi moč in modrost, da to prenese in prav ravna. Sposobnost resničnega videnja, moč in modrost gredo v duhovnem razvoju skupaj in vse to je zajeto v orlovi medicini.

 Simbolika orlovega leta

Orli so najboljši jadralci. Zračni tokovi, na katerih jadrajo orli, nastajajo, ko po svitu sončevo sevanje ogreje zemljo, ta pa oddaja toploto plastem zraka, ki jo obdaja. Segreti zrak se dviga in ustvarja navpične tokove, ki omogočajo jadranje na velikih višinah. Orlu njegov čudoviti visoki let in svobodo omogoča povezovanje prvin zraka in zemlje. Brez povezave zemlje, ki jo ogreje energija sonca in zraka, ki to energijo sprejema od nje, ni mogoče jadrati. Ne da bi bili trdno povezani z resničnostjo našega zemeljskega bivanja in se hkrati zavedali svoje duhovne ravni, ni mogoče videti sveta z višjega gledišča – duhovni pogled ni mogoč. Kdor je že kdaj opazoval jadranje orla, ve, kakšni občutki so ga ob tem prevzeli. Hrepenenje po svobodi, po neizmernih prostranstvih duhovnega sveta. Toda redkokdaj se v tistem magičnem trenutku zavemo, da orlu jadranje, nam pa duhovno življenje omogoča prav trdna, vsakdanja zemlja, na kateri stojimo in se hrepeneče oziramo v nebo.

Žensko in moško počelo

Orli sodijo med zveste ptiče (takšnih je kar precej, med bolj znanimi so na primer še krokarji in golobi): orel in orlica ostaneta par vse do smrti enega od njiju. Skupaj si naredita velikansko gnezdo iz vej ter ga obložita z vejicami in mahom. Ko se orliča izležeta, ju hranita oba. Orel in orlica včasih sodelujeta pri lovu tudi v času, ko samica ne gnezdi. Eden izmed njiju leti proti plenu in ga tako nažene proti partnerju; ta se z nasprotne strani požene nanj, ga zagrabi z ostrimi kremplji in odnese na kraj, kjer ga skupaj pojesta. Zaradi teh lastnosti pomenita nekaterim indijanskim plemenom orlovi krili tudi simbol ravnotežja, dopolnjevanja in sodelovanja med žensko in moškim. Tako kot orel ne more leteti, če krili ne delujeta enakovredno, povezano in usklajeno, tudi skupnost moškega in ženske ne more delovati, če ni ravnotežja in usklajenosti. Orlovi krili pomenita ravnotežje med žensko in moškim; enakovredna sta in odvisna drug od drugega.

 

ORLOVA SMRT

Indijanec Brookie Craig pripoveduje žalostno zgodbo, ki, če ji dobro prisluhnemo, veliko pove o položaju, v katerem so danes Američani domačini in njihova duhovnost.

Pred nedavnim sem bil v indijanskem rezervatu Warm Springs v Oregonu, potem sem šel v Zvezno skladišče orlov v Ashlandu. To je bila žalostna pot. Najbrž nikoli niste slišali za Nathana Jima mlajšega. Bil je Indijanec Yakima, ki so ga zvezniki (angl. Federals oz. Feds – pogovorni izraz rezervatskih Indijancev za pripadnike ameriške zvezne policije, znane po grobih in krivičnih posredovanjih v rezervatih, op. p.) aretirali zaradi nedovoljenega posedovanja orlovih peres in delov orlovega telesa. Štirinajst mesecev je bil v zveznem zaporu, dokler ni bil obsojen na pogojno kazen za ta strašni zločin. Njegov odvetnik se je pritožil, skliceval se je na novi zakon o verski svobodi, ki Američanom domačinom zagotavlja pravico do uporabe orlovih peres in telesnih delov pri obredih. Pritožba je bila zavrnjena. Nathan Jim je naredil samomor, prepričan, da zavrnjena pritožba pomeni, da bo moral znova v zapor, obredov pa nikoli več ne bo smel opravljati. To je tožilca v postopku tako pretreslo, da je pograbil šop orlovih peres v zveznem skladišču za orle (ja, na račun davkoplačevalskega denarja) in oddrvel v indijanski rezervat, da bi jih lahko uporabili za obred pošiljanja v duhovni svet (pogreb). Toda prišel je prepozno, tako da Nathan ni dobil orlovih peres niti po smrti.

Odločil sem se, da bom še naprej izzival zveznike in se odpeljal v Ashland v Oregonu, kjer shranjujejo mrtve orle (če verjamete ali ne, tam imajo dejansko skladišče za orle!). Prestrašen sem se tresel vso pot do vrat v pričakovanju najhujšega (mi Američani domačini, namreč prav nič ne zaupamo državnim institucijam in zveznikom, prevečkrat smo občutili njihov maščevalni bes). Za mizo me je pričakala drobna starejša gospa, ki je tam delala kot prostovoljka. V eni roki sem držal svojo osebno izkaznico urada za indijanske zadeve in v drugi registrsko izkaznico pripadnika plemena Čerokijev ter se skušal povezati s svojimi predniki, ki bi me zdajle zagotovo hoteli videti močnega in ponosnega. Malo sem se zravnal in rekel: »Želim orlovo pero, to je moja pravica po zakonu o svobodi verovanja.« Pričakoval sem grom in strelo, gospa pa se mi je prijazno nasmehnila: »Seveda!« Podala mi je kup državnih obrazcev z navodili za izpolnjevanje, ki naj bi jih potem poslali v portlandski urad državnega oddelka za upravljanje z divjadjo. Na smeh mi je šlo, ko sem bral, da bom potreboval pisno potrdilo plemenskega starešine ter potrdilo urada za indijanske zadeve in še svojega plemena, da sem pravi Indijanec. Vse to za eno samo samcato orlovo pero. Nato me je gospa vprašala: »Želite beloglavega ali planinskega orla?« O, celo izbiram lahko! »Želite le krilo ali tudi kremplje ali glavo … ali morda kar celega orla?« Kaj?!?! Pričakoval sem, da bodo poklicali policijo in me aretirali, ker hočem orlovo pero, zdaj pa mi ponujajo kar celega ptiča! Bil sem zares zmeden. Gospa je opazila mojo zmedo ob takšni ponudbi svetega ptiča in me vprašala, ali bi morda želel na skici orla označiti dele, ki jih želim, in skico priložiti izpolnjenim obrazcem. S svojo prijaznostjo me je povsem razorožila. Vprašal sem jo, kako bom dobil orla, in pojasnila mi je, da ga bodo poslali po pošti. Po pošti?!?! Nisem si mogel predstavljati, da bi prejel paket z mrtvim orlom (in najbrž plačal poštarju stroške pošiljanja). Ko sem zapuščal urad, sem se ozrl in zagledal v stekleni kletki nagačenega orla. Srce mi je napolnila globoka žalost, ko sem ugotovil, da je še en orel padel z neba … človek, ki je bil, čeprav prestrašen, prepričan, da ima prav, a nihče ne bo nikoli vedel zanj in za njegovo stvar, saj to, vsaj zdi se tako, v resnici nikogar ne zanima … Misel, da je padel zaman, me je navdala z globoko bridkostjo, kajti naši ljudje verjamejo, da je orel sveti prenašalec Stvarnikovih sporočil. Prešinila me je misel, da so orla sklatili na zemljo in človeštvo ne bo nikoli moglo slišati nečesa pomembnega in svetega. V tem je nekaj zelo tragičnega. Nekaj zelo hudobnega je v sistemu države (ki so jo ustanovili ljudje, bežeči pred verskim preganjanjem!), ki deluje tako zastraševalno, da se njeni državljani ubijejo, ker ne morejo uveljavljati temeljne pravice do svoje duhovnosti. Upam, da bodo ljudje vendarle slišali za zgodbo Nathana Jima mlajšega in padlega orla.

 

Katarina Trontelj, objavljeno v reviji AURA št. 223, marec 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com