V Vita centru v Naklem so 20. oktobra 2014 pripravili okroglo mizo z naslovom Naravne poti do zdravja. Glavna gostja je bila Sladjana Velkov, dr. med, s katero smo objavili pogovor v prejšnji številki revije Aura. V tej številki objavljamo še njeno sporočilo o drugačni poti do zdravja ter povzetke iz razprave drugih zanimivih udeležencev okrogle mize. Vsi so zdravniki s klasično medicinsko izobrazbo, ki so se po diplomi še dodatno izobraževali na različnih področjih naravne medicine, ki jo včlenjujejo v svoje zdajšnje delo, v skladu z načeli naravnega odnosa do zdravja pa živijo tudi, ko niso v službi. Na okrogli mizi so spregovorili o izkušnjah, študiju in razlogih za svojo življenjsko usmeritev, delu, s katerim se ukvarjajo, ter o tem, kako si povrniti ali okrepiti zdravje in ozdraviti bolezni.
Ana Krušič Kaplja: Zdravje je v naših rokah

Ana Krušič Kaplja, dr. med. in homeopatinja, je bila že od rojstva preobčutljiva in so jo že kot otroka zdravili s hudimi antihistaminiki. Napovedali so ji tudi številne bolezni in da ne bo mogla imeti otrok. Ko je spoznala moža, ki je tedaj še študiral in pozneje doktoriral v Hannovru iz nutricistike, se je začela zdravo prehranjevati in v kratkem času ozdravila vse svoje alergije. Nato je poskusila še s homeopatijo, za katero meni, da je zelo dobra kot dopolnilno zdravljenje, zanjo pa je še nekaj več − tudi življenjska filozofija.

Homeopatijo (utemeljil jo je nemški zdravnik Samuel Hahnemann) in antropozofsko medicino (utemeljil jo je Rudolf Steiner) je po končani medicinski fakulteti začela študirati zato, ker obravnavata človeka na vseh ravneh: telesni, duševni in duhovni. Tudi sama obravnava bolnike celostno. »Samo če s homeopatskim ali antropozofskim zdravilom lahko zagotovimo ravnotežje na vseh treh ravneh, je človeka mogoče ozdraviti,« pravi.

Veliko se ukvarja s hudimi, rakavimi bolniki, pri čemer uporablja tudi naravna homeopatska zdravila, saj se zelo dobro dopolnjujejo z zdravo prehrano in zdravim načinom življenja. Pri rakavih bolnikih uporablja tudi iskador – belo omelo. Bila je v prvi skupini slovenskih zdravnikov, ki so začeli proučevati te zadeve leta 1990 na Dunaju. »Zelo nas je podpirala avstrijska zdravniška zbornica, takrat je ta študij končalo deset slovenskih zdravnikov. Zdaj se študij nadaljuje tudi v Sloveniji,« je povedala. V devetdesetih letih je veliko predavala o homeopatiji, pisala članke in skripta, zdaj se pa končno ukvarja samo še z zdravljenjem in svetovanjem o prehrani in zdravem načinu življenja.

Zdravi otroke in starejše, poglavitna skupina njenih pacientov pa so hudi bolniki, ki so jih onkologi skoraj že »odpisali«. »Ne glede na takšno napoved, veliko bolnikov ozdravi,« je potrdila in dodala: »Največ lahko naredimo in moramo narediti sami. Vsi drugi, naj bodo to zdravniki uradne medicine ali ‘komplementarci’, pa smo samo pomočniki pri zdravljenju. Samo usmerjamo, ali pomagamo, toda zdravje ima vsak človek v svojih rokah.«

 

Petar Papuga: Če želimo ostati zdravi, moramo najprej znati ohraniti mir

Mag. Petar Papuga, dr. med. in akupunkturist, je študij medicine končal v Zagrebu, nato je tri leta študiral tradicionalno kitajsko medicino v Pekingu in Šanghaju, magistriral pa je v Ljubljani. Najprej je delal v javni zdravstveni ustanovi, vendar je ugotovil, da ne bo šlo. Ne samo, da ga je, kot je humorno rekel, »bolela roka od pisanja receptov«, temveč je zaradi načina svojega dela imel težave tudi s predstojniki. Ko je na primer gospe z depresijo namenil v ordinaciji kar tri četrt ure, ga je poklical direktor zdravstvenega doma in ga vprašal, kaj vendar počne. Dr. Papuga sicer razume kolege zaposlene v javnem zdravstvu, ki niso našli izhoda. Sam ga je našel, šel je na Kitajsko in tam ves čas iskal potrditev in dopolnitev medicinskega znanja, ki ga je prejel na fakulteti.

Edini izpit, ki ga je kadar koli ponavljal, je bil izpit iz nevrofiziologije na podiplomskem študiju. »Če se to ne bi zgodilo, mogoče nikoli ne bi dojel, kako jasno in nedvoumno nevrofiziologija potrjuje delovanje kitajske medicine, ki sem se je učil,« pravi danes. Svoje znanje in spoznanja je začel dopolnjevati še z vadbo tradicionalnega či gonga in nekaterimi razteznimi vajami joge. Tako je počasi gradil sistem, s katerim že dvaindvajset let paciente uči, »naj ne postanejo odvisni od zdravnikov, naj bodo do njihovih zdravniških uslug kritični.« Misli, da nihče ni vsemogočen, zato danes sodeluje z zdravniki in upa, da se bosta nekoč znanje tradicionalne medicine in sodobne medicinske znanosti združila.

»Mislim, da je človek zelo zapleteno bitje. Ko iščemo vzroke bolezni in zdravja, se moramo vedno lotiti vseh podrobnosti ter spoznati vzrok bolezni,« je povedal, in poudaril, da moramo, če želimo ostati zdravi, najprej znati biti mirni. »Umirjenost je povezana z dihanjem, to pa je povezano s slehernim odtenkom našega telesa in tega sveta.« Sam pogosto nasprotuje tistim, ki skušajo temelje človekovega zdravja zasnovati na prehranskih dopolnilih in čudežnih receptih s predpono bio, mega, orto in podobno. Prepričan je, da je treba predvsem veliko preživeti na svežem zraku, jesti zdravo hrano in se dovolj gibati.

»Razsežnost človeškega življenja presega znanje enega človeka. Da bi človek spoznal višjo zavest, mora spoznati najprej samega sebe. Ko se obrne vase, se sreča tudi s svojimi slabostmi, kar ni zmeraj prijetno, saj smo večinoma nepopolni. Vsak se mora najprej opogumiti za srečanje s seboj in z vsemi svojimi nepopolnostmi. Po drugi strani pa je to tudi nujno in nekaj neizogibnega. Navsezadnje je tudi bolezen tista, ki prisili človeka, da se sreča s seboj. Nekateri ljudje to rešujejo tako, da hodijo v hribe, drugi meditirajo, tretji molijo. Vseeno je, kaj kdo počne. Vse poti, ki človeka usmerjajo navznoter in navzgor, mu pomagajo.«

Urejanje človekovih energij pomeni tudi urejanje misli in občutkov. »Kadar čustva ne znamo pravilno izraziti ali sprostiti, naj so dobra ali slaba, nam postanejo breme. Mislim, da so poleg razuma ali pameti – kakor koli že temu rečemo −, pri človeku največji problem strasti, ki se jim zelo hitro prepusti. Potem je bitka izgubljena, duša je podrejena razumu in ne nasprotno. Kar želimo, ni bistveno povezano s tem, kar nosimo v sebi. Marsikdaj človek hrepeni, pa včasih niti ne ve po čem.«

Po njegovem bi vsak človek potreboval neki ideal, neskončno točko na obzorju, v katero zaupa in h kateri teži. »Če to imamo, nam je bistveno laže. Ko se trudimo svoj mali razum ali ego podrediti višjemu dobremu, ustvarjamo tudi temelje za neko svetlo prihodnost ne le zase, temveč za vse ljudi dobre volje,« je sklenil mag. Papuga.

 

Ivica Flis Smaka: Ni enega recepta za vse ljudi

Ivica Flis Smaka, dr. med., specialistka fizikalne, rehabilitacijske in gibalne medicine, je na začetku priznala, da se med udeleženci okrogle mize počuti kar malo izgubljeno, saj v primerjavi s kolegi, kot zdravnica še vedno deluje v sistemu javnega zdravstva. Ne glede na to se je od fakultete naprej ukvarjala najprej z makrobiotiko, potem pa še z drugimi oblikami in tehnikami samozdravljenja. Poskušala je tudi s homeopatijo, vendar se ni znala zares zbližati z njo. Osem let je na Kitajskem nabirala znanje iz akupunkture. Tudi ta del medicine ji je zelo blizu, dal ji je neke nove razsežnosti in nove možnosti pri zdravljenju ljudi in nekaterih bolezni. Ker vseh odgovorov še vedno ni našla, je opravila specializacijo iz »antiaginga« in »antiaging« medicine (preprečevanja staranja) v Združenih državah Amerike.

Samokritično je odgovorila tudi na morebitne pomisleke poslušalcev, da »se ta ženska ne osredotoča.« »Dejansko me v medicini zanima vse, vsi prijemi in vse poti, ki lahko pripomorejo k zdravju in ga povrnejo. Med študijem in izobraževanjem sem ugotovila, da ni enotnega recepta za vse ljudi. Tako kot se razlikujemo po videzu, tudi vsi ne bomo nikoli vegetarijanci in vsi ne bomo nikoli živeli zunaj mestnega vrveža. Zato tudi zdravila in oblike zdravljenja ne morejo biti za vse ljudi enaki. Nekomu pomaga že dobra beseda in da mu nekdo prisluhne, marsikdo lahko ozdravi s Kneippovimi terapijami in stikom z zemljo ali vodo. Nekateri potrebujemo več in tisto več lahko najdemo tudi v medicini, čeprav se v zadnjem času po njej tako zelo pljuva.«

Po njenem je največja napaka medicine »incest med medicino in farmacevtsko industrijo, ki neusmiljeno posega v medicinsko znanost ter zavarovalnico, ki zdravnike časovno izredno omejuje pri pogovoru z bolniki. Kadar znaš kot zdravnik prestopiti to mejo in najti stik, verjamem, da najdeš tudi pot, da na podlagi vsega znanja lahko verodostojno pomagaš človeku, ki ti sedi nasproti.«

Ker smo si ljudje tako različni, je prepričana, da je težko najti eno in edino obliko zdravljenja – ali odmerka zdravila, ki ga uporabimo – za vse. Iz tega zornega kota se že naravno pojavlja tudi vprašanje o aktualni temi, ali dejansko res vsi otroci potrebujejo cepiva. »Da gremo vsi na nekakšen tekoči trak, mene kot zdravnico uradne medicine, ki sem zaprisežena stališčem uradne medicine, ker daje znanje in podlago, moti. Odpeljalo nas je nekam. Ne znamo trezno razmišljati, da bi se posvetili in prilagodili vsakemu posamezniku posebej.« Sprašuje se, zakaj ustvarjati neke šablone, če to ni potrebno ali naravno.

Ob tem se je dr. Flis Smaka spomnila usode ameriške zdravnice Virginije Livingston, znane po proučevanju raka in zdravljenju rakavih bolnikov. Ko je premišljevala, na kakšen način bacil cryptocides napada človekovo črevesje, je namreč ugotovila, da so bolniki, ki nimajo teh bakterij, tisti, ki so bili okuženi s tuberkulozo. Potem je poskušala s svojo Livingstonovo terapijo bolnike preventivno okužiti z bacili tuberkuloze. To je tudi izpeljevala, dokler se ni vmešala farmacevtska industrija, ki je ugotovila, da ji postaja dr. Livingston poglavitna konkurentka pri zdravljenju rakavih bolezni, ker je bolnike varno okužila z bacilom tuberkuloze in tako zavrla razvoj karcinoma. Takrat so dr. Livingstonovo zatrli in v Združenih državah Amerike prepovedali njeno terapijo.

Čeprav se vse celice človekovega telesa zamenjajo v sedmih letih, pa dr. Flis Smaka meni, da dela svoje preteklosti ne moremo kar izbrisati: »Kako smo v preteklosti ravnali s seboj, se pokaže danes. Težko je najti pot, vsak mora najti svojo.«

 

Luka Krušič: Živali prevzemajo bolezni od človeka

Luka Krušič, dr. veterine in naturopat, svojo življenjsko energijo usmerja v sožitje med živalmi in človekom. Ko je končal študij veterine, se je najprej sedem let ukvarjal s farmakologijo in spoznal zakonitosti in značilnosti delovanja alopatskih ali kemičnih zdravil. V tem obdobju se je začel tudi že ukvarjati s prehrano živali, hkrati s tem pa tudi s prehrano človeka, saj je ugotovil, da sta povezani.

Ker s svojim delom veterinarja ni bil povsem zadovoljen, je začel študirati tudi naravno medicino. Tudi njega je pot najprej zanesla na Kitajsko. Načela kitajske filozofije, kako gledajo na človeka in žival, so ga tako pritegnila, da je pozneje, ko je že deloval v Nemčiji, študiral še kitajsko medicino, vzporedno z njo pa tudi homeopatijo. Zdravil je po obeh načelih, načelih uradne veterine in naravne medicine. Vedno ga je vleklo naprej, do višjega spoznanja, vendar so se zmeraj pokazale ovire, ki so preprečevale, da bi žival ozdravila.

Oba sistema sta mu zelo pomagala pri reševanju težav, ki so jih imele živali. »Veliko kolegov v Nemčiji je prišlo do točke, ko živalim niso mogli več pomagati z znanjem, ki so ga imeli. Ko sem opazoval, kaj se dogaja pri živem bitju, mi je postajalo jasno, kako lahko človek pomaga živalim in sicer tako, da jih pusti v čim bolj naravnem okolju in da jim daje naravno hrano.«

Ker so tudi ljudje, ki so k njemu pripeljali svoje živali, imeli težave, se je začel spraševati, ali morda človek ne prispeva k bolezni živali: »Spoznaval sem, in to so ugotovile tudi številne raziskave, da živali prevzemajo bolezni od človeka, saj človek ni samo materialno, temveč tudi energijsko bitje, ki prek svojega čustvenega telesa vse svoje težave in konflikte prenaša živali. Živali kot naše učiteljice v življenju, ki brezpogojno ljubijo, prevzemajo človekovo čustveno energijo nase.«

Veliko let je bil tudi gost na nekaj ameriških univerzah, ker je mislil, da so Združene države Amerike glede medicine naprednejše, vendar je spoznal, da niso. »Šele ko sem v Nemčiji dokončal študij naravne medicine in tako spoznal temelje in lastnosti človeškega telesa, me je to privedlo do krasnega sodelovanja med človekom in živaljo. Ne gre toliko za to, da živali ali ljudi ozdravim, temveč da jim kažem pot in način, kako naj sami ozdravijo.«

Dr. Krušič je povedal, da so se posledice cepljenja živali in učinki bolezni, ki jih vidimo tudi pri ljudeh, glede na opravljene raziskave v zadnjih tridesetih letih, zelo okrepile. »Prepričanja, da bomo s cepljenjem preprečili otroške, nalezljive in tudi ljudem nevarne bolezni, se vse bolj opuščajo, nekatera so celo ovržena,« je dejal in dodal, da je tudi sam doživel, da je njegov pes, ko ga je pred dvajsetimi leti cepil, po cepljenju poginil.

Ker je študiral naravno medicino, se je poglobil v literaturo, ki je obravnavala človeka, in odkril pravo poplavo virov o cepivih in njihovih škodljivih, celo smrtonosnih učinkih. Švicarka Anita Petek-Dimmer, ki je bila ena najglasnejših nasprotnic obveznega cepljenja v Evropi, je razkrila, da je v cepivih več kot sto strupenih snovi. »Pri živalih so bili odzivi na cepiva predvsem alergijske narave. Alergija je kaotični odgovor organizma, da bi odstranil negativno snov, ki je zašla vanj. Vsak strup, ne samo bakterija, virusi ali zajedavci – vsi strupi, ki so v cepivih, povzročijo odziv imunskega sistema. Pri živalih se reakcija na cepivo bolj vidi, ker imajo živali krajšo življenjsko dobo, zato je njihova odzivnost in reaktivnost na vsak zunanji negativni vpliv toliko hitrejša.« Danes se srečujemo s kroničnimi primeri, ki spravljajo v obup tudi njegove kolege, ki ne vedo, kako ponuditi rešitev.

»Imunski sistemi živali in ljudi se razlikujejo, ker imamo že ob rojstvu različne obremenitve. To v homeopatiji imenujejo homeopatske miazme ali na svet prinesene nagnjenosti ali šibke točke. Ob šibkem imunskem sistemu bo lahko ob večjem dodatnem stresu − kar je za žival cepljenje − miazma povzročila bolezen ali celo smrt,« je povedal in dodal, da je vsaka nenaravna in neživa hrana, ki jo vnesemo v telo, za telo hud stres, enako kot je naravna in živa hrana za telo blagoslov.

Dr. Sladjana Velkov

ŽIVIMO V ČASU MITOV

Zakaj je danes, v času najsodobnejše medicine, toliko bolnih ljudi? Prepričana sem, da zaradi mitov. Ko je Giordano Bruno trdil, da je Zemlja okrogla, so ga zažgali na grmadi, ker so bili takrat prepričani, da je Zemlja ravna plošča. Podobno imamo danes mite o prehrani in eden izmed njih je, da je meso nujno za človeka, čeprav tretjina človeštva mesa že stoletja dolgo ne je in so bolj zdravi kakor tisti, ki ga. Drugi mit je mit o kalciju, zaradi katerega bi morali piti mleko, da bi imeli močne kosti, čeprav vemo, da ima krava zelo močne kosti in rogove in je v njenem mleku kalcija v obilju, čeprav sama mleka ne pije. Še zmeraj se hranimo v skladu z napačnimi prehranskimi piramidami, čeprav že dolgo obstajajo dokazi o škodljivosti visoko beljakovinske hrane.

Številne raziskave dokazujejo, da človek ni mesojed. Če primerjamo prebavni trakt človeka, mesojedih in rastlinojedih živali, bomo videli, da sodi človek glede na svoje značilnosti v skupino rastlinojedcev. Lev je hiter in lahko v teku ujame antilopo, plen ulovi s kremplji in meso raztrga z ostrimi zobmi. Človek tako kot rastlinojede živali ne more v teku ujeti živali, nima krempljev in ima ravne kočnike. Poskusite skočiti na kravo in ji odgrizniti kos mesa! Jasno vam bo, da nismo opremljeni za ubijanje. Poleg tega imajo mesojedci v ustih, kjer se začne prebavljanje mesa, kislino. V želodcu imajo še dvajsetkrat močnejšo kislino in zelo kratko črevo, skozi katero se prebavljena hrana izloči v nekaj urah. Ljudje in rastlinojede živali v ustih nimamo kisline, kislina v želodcu ni močna, tako da se meso ne prebavi, temveč začne razpadati. Imamo tudi zelo dolgo črevo, tako da ostane meso v želodcu 72 ur, to je tri dni. Pustite košček mesa tri dni na sobni temperaturi in videli boste, kaj se dogaja v želodcu!

V mesu so tudi hormoni, ki jih dajejo živalim na farmah, da bi čim prej dosegle težo potrebno za zakol in da bi tako ustvarili čim več dobička. Rejci imajo dvojni dobiček, saj prihranijo tudi pri stroških za prehrano živali. Ti hormoni končajo v nas in povzročajo številne bolezni, na primer raka prostate in dojke ter tudi zgodnjo puberteto. Imamo otroke, ki kažejo prve znake pubertete že pri petih, šestih letih.

Pretresljivo je, da več kot šestdeset odstotkov ljudi v Srbiji umre zaradi bolezni srca in žilja, ki jih povzroča predvsem napačna prehrana z živili živalskega izvora. Maščobe v mesu in mleku povzročajo krvne strdke, in če tak strdek zaide v srce, pride do infarkta, če zaide v možgane, pa do možganske kapi. Že po nekaj tednih uživanja presne hrane se mastne obloge stopijo, bolezni izginjajo in pomlajujemo se. To sem videla v številnih primerih.

Kaj naj bi torej jedli, kaj je naše zdravilo? Zdravilo je zelo preprosto in učinkovito. Tisto, kar omogoči, da je hrana hrana, je sončna energija, uskladiščena v njej. Sončna energija se v rastlinah s fotosintezo preoblikuje v drugotni vir energije. Ko uživamo meso, prav tako dobimo sončno energijo, ki pa je tretjerazredna, saj so jo živali dobile prek rastlin, ki so jih zaužile. Meso je torej reven vir energije, sonce in rastline pa bogatejši in čistejši vir energije.

Včasih so ljudje živeli v sozvočju s soncem: vstajali so ob sončnem vzhodu in se vračali domov ob sončnem zahodu. Danes se ljudje sonca bojijo in se skrivajo pred njim, na kožo nanašajo škodljive kreme, ki lahko povzročijo raka in preprečujejo zdravim sončnim žarkom, da bi prišli v stik s kožo. Nosijo sončna očala in še spijo, ko je sonce že visoko na obzorju. Da bi se združili s soncem, mu moramo najprej dovoliti, da vstopi skozi naše oči ter aktivira žlezi hipofizo in epifizo, ki sta za očmi in ju aktivira svetloba. Več moramo biti na soncu zjutraj in zvečer ter manj nositi sončna očala.

Poleg sonca so naslednji živi vir energije žive, nekuhane rastline. Kuhanje namreč hrano ubija in izničuje življenjsko energijo. Samo živa hrana nam lahko da življenje, medtem ko nam bo nekaj, kar je mrtvo, zgolj odvzelo življenjsko energijo in naše telo se bo začelo starati in umirati. Ko uživamo kuhano – mrtvo – hrano, smo utrujeni in zaspani, ob živi, presni rastlinski hrani pa osveženi in spočiti. Samo življenje lahko da življenje. Slaba prehrana, pomanjkanje sonca in sveže vode so poglavitni vzroki številnih bolezni. Pravilna prehrana, razstrupljanje in sonce lahko ozdravijo kronične bolezni in celo raka.

Ker pove slika več kakor tisoč besed, vam toplo priporočam ogled dokumentarnega filma Kanadčana Joe Crossa Debel, bolan in skoraj mrtev (Fat, Sick and Nearly Dead), najdete ga na spletu. Leta in leta se je neuspešno zdravil s pomočjo sodobne medicine. Ko je spremenil prehrano in začel uživati presno rastlinsko hrano ter postal telesno dejaven, se je v dveh mesecih znebil debelosti, ekcemov ter množice drugih bolezni. Poleg tega je povsem ozdravel in se v šestdesetih dneh tudi pomladil za najmanj deset let. Na portalu YouTube si oglejte tudi prispevek o vitalni 70-letni »babici«, ki se prehranjuje s presno hrano. Videti je stara trideset let, medtem ko je njen mož bolan in značilen 70-letni starec.

Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 304

 

FOTOGRAFIJA

Udeleženci okrogle mize Naravne poti do zdravja (od leve proti desni):

Ana Krušič Kaplja, Petar Papuga, Sladjana Velkov, Neja Zupan (voditeljica okrogle mize), Ivica Flis Smaka, Luka Krušič.