Prof. dr. med. Giuseppe Joseph Calligaris (1876−1944) je bil prepričan, da imamo prav vsi ljudje tako imenovani šesti čut, vendar je ta pri večini zaradi nenaravnega življenja zamrl. Odkril je sistem linij in točk, podoben akupunkturnim meridijanom, ki združuje, kot je sam dejal, kožno- visceralne[1] – psihične reflekse z vsenavzočo zavestjo, ter tako človeku omogoča, da je vesolje v malem in pozna vse skrivnosti.

Calligaris, sin zdravnika splošne prakse, je v Bologni študiral medicino in leta 1901 z odliko diplomiral z disertacijo Misli zdravijo. Medicinsko prakso je nadaljeval v Rimu kot asistent profesorja Mingazzinija na Inštitutu za nevropatologijo v sklopu tedanje Kraljeve univerze. Leta 1909 je izdal znanstveno knjigo o nevropatologiji, se istega leta preselil v Videm (Udine), in tam z očetom delal v bolnišnici za živčne bolezni. Med prvo svetovno vojno se je priglasil v vojsko in služil kot kirurg. Zelo so ga cenili zaradi njegovega znanja in kirurških spretnosti. Med vojno je bila njegova bolnišnica porušena, uničeni so bili tudi Calligarisovi raziskovalni dnevniki. To ga ni zavrlo, začel je znova in postal univerzitetni profesor za nevrologijo. Objavil je več strokovnih medicinskih knjig in veliko člankov ter zanje požel priznanje doma in po svetu, nekatere njegove knjige so še zdaj medicinski učbeniki. Toda njegovo zanimanje in raziskovalno delo sta bila usmerjena predvsem v odkrivanje povezav med telesom in duhom. O tej temi je objavil veliko člankov v uveljavljenih strokovnih revijah za nevrologijo v Italiji in tujini ter zapustil 19 debelih knjig s po 500 stranmi zapisov vseh svojih poskusov, opravljenih po strogih znanstvenih merilih.

Prepričan je bil, da so človeški možgani nekakšno konkavno zrcalo, ki odslikava univerzalno zavest, in da je mogoče s stimuliranjem točk na telesu navezati stik z njo. Zaradi takšnega razmišljanja je kmalu prišel v spor z drugimi znanstveniki in tudi s Katoliško cerkvijo. Leta 1928 so ga iz Videmske akademije znanosti izključili, mu odvzeli zdravniško licenco in ga odslovili iz bolnišnice, kjer je delal. Raziskovalno delo je sicer nadaljeval, vendar je umrl osamljen, reven in bolan leta 1944 v Povolettu. Po njegovi smrti leta 1944 je vse izvode njegovih knjig zapisov o povezavah med telesom in duhom, po vsej Italiji odkupovala ameriška vlada, preostanek pa zaplenila sovjetska ambasada v Bernu. Redke izvodi, ki so ostali, niti zdaj niso dostopni javnosti. Govori se, da njegove raziskave že veliko let nadaljujejo na ruskih akademijah.

Vsak človek ima paranormalne sposobnosti

Ugotovitev, do katere je dr. Calligarisa pripeljalo njegovo eksperimentalno in raziskovalno delo, je bila presenetljiva: Vse v vesolju prežema višja inteligenca in njen odmev se skozi kožo prenaša na človeka ter shranjuje v njegovi podzavesti. Vsa površina človeškega telesa je namreč prepredena z omrežjem linij. To omrežje je podobno linijam, ki označujejo stopinje zemljepisne zemeljske dolžine. Na linijah so razmeščena občutljiva območja, podobna otokom, z nekajmilimetrskim radijem, in občutljiva območja drugih geometričnih oblik in drugačnih velikosti, ki spodbujajo drugačne kognitivne sposobnosti kakor okrogli otoki. Omenjena območja na koži je Calligaris imenoval plaques in jih opisoval kot okna v vesolje, ki kot magnetično zrcalo vse dogajanje v vesolju kot reflekse projicirajo v človekovo telo. Te linije in točke na koži so povezane z zavestnimi in podzavestnimi deli uma, njihova stimulacija pa med drugim prebuja tudi človekove paranormalne sposobnosti. Te linije je Calligaris imenoval linearne verige telesa in duha. Trideset let je s proučevanjem na več tisoč osebah odkrival značilnosti in povezave teh linij – vzdolžnih in prečnih meridijanov na koži −, na katerih je električni upor kože manjši, njihovo draženje pa povzroča različne merljive in ponovljive odzive. Omrežje je podobno kitajskim akupunkturnim meridijanom, vendar se z njimi ne ujema povsem, razlikuje se tudi po številu točk. Calligaris jih je ugotovil nekaj tisoč, akupunkturnih pa je okoli osemsto. Trdil je, da se z rahlim stimuliranjem nekaterih teh točk in linij v vsakem človeku prebudijo jasnovidne ali jasnoslušne sposobnosti, sposobnost branja misli, bilokacije, napovedovanja prihodnosti, obudijo se že pozabljeni dogodki, prebudijo pa se še druge paranormalne sposobnosti. Tega naj bi se bilo mogoče naučiti tako kakor branja ali računanja.

Pred svojim časom

Šestindvajsetega novembra leta 1934 je na Kraljevski univerzi v Rimu dr. Calligaris navzočim profesorjem dokazal, da človek lahko zazna stvari na daljavo. Približno 15 minut je pritiskal na določene točke na desni strani prsnega koša poskusne osebe, in ta je potem natančno opisala osebe in predmete onstran zidu. Dr. Calligaris je razložil, da poskusna oseba tedaj, ko so nekatere točke na njenem telesu dovolj vzdražene, sprejema nadčutne vtise, in zato tudi vidi na daljavo.

V Calligarisovem času še ni bilo na voljo dovolj tehničnih možnosti za temeljito preverjanje raziskovalnih izsledkov. Calligaris, vizionar in človek, ki je bil, kot pravimo, pred svojim časom, pa je zapisal: »Plaque so prepustna mesta, vhodi in izhodi, skoznje se pretaka vse mogoče sevanje, ki vpliva na življenje. Vsak specifični žarek ima posebno okno, skozi katero zapusti človeško telo, in drugo okno, skozi katero se od zunaj vrne vanj. To je nekakšen resonančni in konsonančni prepustni sistem. Stimuliranje posebne točke na koži povzroči, da se takšno okno odpre in žarek ali snop žarkov lahko neovirano prihaja in odhaja skozenj. V takšni točki se osredotočajo tudi žarki.«

Dr. Calligaris je trdil, da je vse, kar je človek doživel in spoznal, vse, kar se dogaja v vesolju, shranjeno v človeku in trajno navzoče, vendar zaklenjeno v podzavesti. Če se človek tega zave na ravni svoje zavesti, potem njegove misli v resnici ne potujejo z enega konca zemlje na drugega, niti ne ostanejo potopljene v globinah podzavesti, temveč povežejo njegovo podzavest z zavestjo in informacije postanejo zaznavne. Tisto, kar naj bi jasnovidci »videli« na razdalji nekaj tisoč kilometrov ali let, ni tam, temveč v resnici prihaja iz jasnovidčeve neposredne bližine, iz njegovih lastnih možganov.

Prof. dr. Jules Muheim, kvantni fizik s švicarske tehniške fakultete v Zürichu, je o Calligarisu zapisal: »V prihodnosti bodo Calligarisa šteli za največjega znanstvenika dvajsetega stoletja. Ugotovil je, da z vztrajnim pritiskanjem na posamezne točke človeškega telesa ne nastajajo samo znani fizični občutki, kot so toplo in hladno, ščegetanje, slinjenje, zbadanje in podobno, temveč tudi čustva in občutki, ki so posledica popačenja časa in prostorskih premikov znotraj kozmičnih dimenzij.«

xxx

KAKO NAJTI TOČKO PLAQUE

 Z uporabo risb meridijanov in lokacije točk poiščite približen potek linije. S flomastrom ali kozmetičnim svinčnikom označite izbrano linijo in nato vzdolž nje rahlo pritiskajte s hladno kovinsko spatulo ali rahlo trkajte s kovinskim kladivcem (približno 12 milimetrskega premera) ali pa uporabite šibki električni tok, ter poiščite ustrezno točko plaque. Med iskanjem od časa do časa spatulo ali kladivce ohladite v mrzli vodi.

Ko boste našli točko plaque (velika je od 8 do 12 milimetrov), boste začutili hlad, vendar drugačen od hladu pripomočka, s katerim ste pritiskali na kožo. Točko označite. Nato vzemite večji zaobljeni kovinski predmet (najbolje v obliki cilindra) in krožno (od 80 do 100-krat v minuti) zelo nežno pritiskajte na najdeno točko. Cilinder naj bo zelo gladek, njegovi robovi pa zaobljeni. Točko mora povsem prekriti, ne sme pa se vanjo zarezovati. Za stimulacijo lahko uporabite tudi Faradayevo krtačo, ki daje šibak električni tok, z njo gre navadno hitreje, saj je točka plaque tam, kjer je električna prevodnost največja.

Za te točke je tudi značilno, da so zmeraj povezane z dvema ali največ tremi “refleksi” , tako jih je imenoval Calligaris, in če se ti ne pokažejo, potem tam ni točke plaque. Približno čez pol ure postane točka plaque nabita in občutljiva, pokaže se nekaj senzoričnih refleksov (na primer samodejno premikanje ustnic, pekoč občutek v hrbtu, občutek otrdevanja kolkov, kolen ali nog in podobno, za vsako točko značilni refleksi). Po navadi se zgodijo dve, največ tri šibke zaznave. Ko jih izkusite, nehajte pritiskati. Čez približno 5 do 15 minut se bo pojavil psihični občutek. Če nastanejo vizije, so te sprva nejasne, pozneje se zbistrijo. Z vajo se bosta iskani refleks in psihični občutek pojavila hitreje in ves postopek bo zahteval le nekaj minut. Pri tem je zanimivo, da se v nekaterih dneh ali urah točke plaque ne odzivajo. Zakaj je tako, ni znano.

xxx

PROJEKCIJA POVZROČITELJEV BOLEZNI

Najbolj nenavaden Calligarisov poskus je projekcija mikrobov, tega je tudi najteže uresničiti. Pri takšnem poskusu se na bolnikovi koži rok ali telesa pokaže slika virusa ali bakterije, povzročiteljev bolezni. To se doseže s stimulacijo točke plaque na notranji strani pregiba levega zapestja, nekoliko proti palcu. Nastanejo refleksi, kot so: bolečina v obeh ušesih, v obeh podlaktih in občutek vročine. Nato se na koži desne podlakti izoblikuje podoba povzročitelja bolezni, velika nekaj centimetrov.

Slika lahko nastane tudi s stimulacijo druge takšne točke, ki je centimeter nad sredino desne podlakti, na sredinski črti, nekoliko proti strani s palcem. Nastanejo tile refleksi: občutek teže v ramenih, ščegetanje ali zvenenje v zgornjem delu ušes, občutek hladu v levem kolenu ali občutek mravljinčenja v desnem. Projekcija povzročitelja bolezni se lahko pokaže sredi desne nadlakti, na območju 9 krat 6 centimetrov. Slika je jasnejša, če se uporabi astringirajoče mazilo ali losjon.

Daja Kiari; objavljeno v revije AURA, junij 2013, št. 286

Fotografija: Bigstockphoto.com