VARČNOST in SKOPOST je posledica krča, ki ga je v duši zapustilo pomanjkanje, bodisi v mladosti ali v prejšnjih življenjih. Skopega človeka obvladuje strah, da ima premalo, da bi se lahko sprostil in se počutil materialno varnega. Nikoli nima občutka, da je zanj poskrbljeno. Zato pretirano skrbi sam. Ne samo da ne privošči svoji okolici, tudi sebi pogosto pritrguje stvari, ki bi si jih glede na svoje dohodke zlahka privoščil. Večina dobrin se mu zdi predraga, zato skrbno izbira, kaj bo kupil. Najdemo ga na razprodajah in tam pogosto kupi stvari, ki so sicer poceni, a jih pozneje ne uporabi, ker mu niso všeč.

Dajanje mu pomeni zgubljanje, ker ima občutek, da drugi njegova darila jemljejo prelahkotno. Dolgo se odloča, preden investira v kako stvar, ki se mu ne zdi nujna. Težko kdaj kako stvar vrže stran, bodisi suh kruh, ponošeno obleko ali pa dotrajan avtomobil. Ponosen je na to, kako dolgo so stvari uporabne. Seveda tudi zato, ker skrbno pazi nanje. Natančno ve, koliko drugi zgubljajo, ko vsakih nekaj let menjajo avtomobile. Nikoli ne uporabi bančnega limita, ker ve, da mora plačati precejšnje obresti in da ga stvari tako stanejo več. Pere le takrat, kadar je poceni elektrika.

Ne gre v kino pogledat nove filme, saj ve, da jih bo čez leto in dan lahko videl na televiziji. Ne kupuje knjig, ker si jih za minimalen strošek lahko sposodi v knjižnici. Kupuje v diskontih in pozna najnižje cene. Če se da, otroka pošlje na morje v subvencionirano kolonijo. Niti na misel mu ne pride, da bi mu kupoval oblačila uveljavljenih znamk, kot store drugi starši. Ne menja letnih gum za zimske vsake pol leta, ker je izračunal, da je to odvečen strošek. Vse leto se vozi z zimskimi gumami. Ko oddaja dohodnino, zapiše otroka na tistega starša, pri katerem bo odbitek večji.

Avto servisira pri najcenejšem mehaniku, ne pa pri pooblaščenem servisu, sam striže otroke in psa, sam beli stanovanje in še na misel mu ne pride, da bi si omislil življenjsko zavarovanje. Kajti izračunal je, da ima od tega korist samo zavarovalnica. Na morje gre šotorit, rad se udeleži kake zastonjske zakuske, rešuje križanke in jih pošilja v upanju, da bo izžreban in dobil nagrado. Tegobe razvajencev se ga ne dotaknejo, saj ne pretirava z jedačo ali pijačo. Na ohišnici pridela svojo zelenjavo, v lončkih na oknu goji čili, šetraj in zeleno namesto rož. Se le bolj splača.

Seveda ima na strehi sončne kolektorje, da privarčuje pri kurjavi. In navadi se po klancu navzdol vozit v prazni prestavi, da ne porabi preveč bencina. Nikoli ne dirja, ker ve, da hitra vožnja ni racionalna. No, morda niti nima avtomobila, kajti ko je vse preračunal, je ugotovil, da je draga vožnja z avtobusi še vedno cenejša od nakupa in vzdrževanja avtomobila. Ugaša luči, zapira pipe, znižuje temperaturo v stanovanju, da se ne bo preveč pokurilo. Nima domačih živali, ker dandanes preveč stanejo, da o otrocih ne govorimo. Če pa jih že ima, bodo ti osupli, ko bo umrl in bo prišlo do dedovanja, saj bodo »v štumfu« bržčas odkrili bogastvo.

Pretirane skoposti se človek najlaže odvadi, če živi skupaj z ljudmi, ki imajo do materialnih dobrin sproščen odnos. Kajti postopno sprevidi, kako si vsi okoli njega privoščijo marsikaj, medtem ko sam živi v skrbeh, nepotrebni tesnobi in prikrajšanosti. V soočenju z okolico morda tak človek začne uvidevati, da njegova varčnost izhaja iz nekega drugega časa in iz povsem drugačnih okoliščin. Ugotovi torej, da ne gre za preudarnost, ampak za vse bolj neživljenjski vzorec, ker je materialna stiska že zdavnaj minila.

Za okolico pa je pomembno, da skopuha ne obsoja, ampak da razume, da se ta čuti materialno ogroženega, čeprav za to ni objektivnih razlogov. Strahovi pomenijo svojevrstno »resničnost«, zaradi katere prave resničnosti dostikrat sploh ne opažamo. Skopuha še najlaže razorožimo, če smo do njega radodarni, čeprav nimamo nič več kot on. Ko vidi, da naše dobrine krožijo veliko bolj sproščeno in da se v tem kroženju počutimo bogate, ga morda zaskomina po svobodi, ki je dotlej ni poznal.

KOPIČENJE in RAZMETAVANJE DOBRIN pa večinoma pomeni nadkompenzacijo občutkov prikrajšanosti, ki je človekovo duševnost zaznamovala nekje v preteklosti. Zaradi podzavestnih občutkov grozečega pomanjkanja človek čezmerno kopiči dobrine in jih razmetava, da bi se tako prepričal o svoji zmožnosti premagovanja bede. Gre torej za slabo ozaveščeno notranjo prisilo, ki človeka žene, da si privošči vsemogoče. Če se le da, torej več stanovanj, več avtomobilov, neznansko množico knjig, omare in omare oblek, šest skrinj zamrznjene hrane, vinoteko s 1000 steklenicami dobrih vin, pa še vinograd na Štajerskem, počitniško hišo na Hvaru, pa še solastništvo na jahti in helikopterju.

Ima tudi premoženje v delnicah, morda še v kakšnem obratu. Poleg vrednostnih papirjev ima še nekje skrito zlato in nekaj nakita, »ker se nikoli ne ve«, kako bo z bankami in skladi. Da si je pridobil tolikšno premoženje, je seveda moral kar najbolj razviti pridobitno spretnost. Nekoč mi je nekdo pripovedoval o hrvaškem duhovniku, ki kot otrok ni imel niti za jesti. Čeprav duhovščina nima nekih resnih virov bogatenja, se je sam znašel. Postal je izseljenski duhovnik v Nemčiji in se spretno vtihotapil v kroge visokega kapitala. Vozil se je z mercedesom najvišje kategorije, nosil zlate ure in gumbe, se oblačil pri najdražjih krojačih in nasploh živel kot Krez.

Pogosto se je rad pohvalil: »Lahko mi vzamete vse, kar imam. Čez nekaj ur bom imel spet vse novo, kajti moji prijatelji bodo poskrbeli za to.« In najbrž bi tudi res. Tudi sam sem poznal duhovnika, ki je pri zlatarju dal naročiti prstan, ko je postal kanonik. Samo kamen je bil vreden toliko kot lep avtomobil. Ta duhovnik sicer ni zrasel v revščini, ampak se je rodil v precej premožno družino. Morda z namenom, da bi v blaginji premagal občutke revščine iz katerega prejšnjega utelešenja. Tak človek niti ne opazi, da se mu kot duhovniku razkošje ne poda ravno najbolj.

Dvakrat v življenju sem srečal človeka, ki sta v žepu srajce (!!!) nosila tak šop denarja, da si z njim lahko kupil kar nov avto. Eden od njiju se je nekega lepega dne zaletel v avto mojega očeta. Ko smo se spravili iz precej poškodovanega vozila, je samo vprašal: »Koliko hočeš?« Ponudil je vsoto, ki je za nekajkrat presegala škodo, in vprašal, ali je dovolj. Oče je bil seveda zadovoljen in v trenutku smo bili domenjeni. Drugi s premoženjem v žepu srajce pa je bil srbski tovarnar. Iz Srbije se je v Slovenijo vozil s taksijem, kadar je imel opravke. Lahko si samo mislite, kolikšen je bil račun.

Iz medijev nam je znan primer pevca Michaela Jacksona. Ta je v svoj Neverland spravil nešteto dragotin in umetnin, čeprav je bilo vidno, da se nanje niti ne razume niti v njih ne uživa. Nedolgo tega se je skušal svojega posestva znebiti, ker mu pravzaprav preseda. Kaj pa naj človek tudi počne z vsemi tistimi kopalnicami, spalnicami in sprejemnicami? Podobno je z mnogimi bogataši, ne pa z vsemi. Nekateri žive čisto zmerno življenje in se obdajo samo s tistim, kar res potrebujejo. Najbogatejši Japonec, lastnik multinacionalke, sicer pa nekdanji univerzitetni profesor, se v službo menda vozi s kolesom.

Še posebno je hudo, kadar potreba po varnosti preraste v paranojo. Howard Hughes je bil nekaj časa najbogatejši oziroma drugi najbogatejši človek na svetu. Bil je pilot in je preživel nekaj strmoglavljenj. Med vojno je konstruiral lovce, poleg tega pa še največje letalo vseh časov, ki je poletelo enkrat samkrat. Gradil je Las Vegas, režiral filme, imel je eno največjih letalskih družb na svetu. V neznanskem kopičenju imetja pa vseeno ni našel varnosti. Zadnjih petnajst let življenja je prebil v čisti osami in zanemarjenosti. Ker se je bal okužbe, ni spustil k sebi nikogar razen svojega zvestega služabnika.

Preprostim ljudem, ki niso nikoli imeli nič, ni znano, da premoženje kaj hitro postane breme. Prej ali slej večina bogatašev opazi, da bolj kot imajo oni premoženje, ima premoženje njih. Kajti nevrotični mehanizem ne zna mirno uživati, ampak se obseda s tem, kako premoženje kar naprej povečevati. In to še tudi takrat, ko niso preskrbeli samo sebe, ampak tudi svoje vnuke. Sodobne tajkunske zgodbe govore o megalomaniji, katere neverjetni pospeški kmalu postanejo kontraproduktivni, tako za lastnike kot tudi za njihova podjetja. Nekateri manj nevrotični pa tudi zdržijo pritisk čezmernega posedovanja.

Berlusconi in Putin sta najmočnejša in hkrati najbogatejša človeka v svoji državi. To pa vsekakor še ne pomeni, da sta najsrečnejša. Čeravno sta hotela imeti moč in bogastvo, ker sta si od obojega obetala prav srečo.

MATERIALIZEM je napaka, pri kateri dajemo nižjim vrednotam prednost pred višjimi. Materialist ceni predvsem samo oprijemljivo, kar se lahko nekam pospravi. Nima zaupanja niti v duševne oziroma odnosne vrednote in še manj v duhovne. Zato je njegova pozornost usmerjena na pridobivanje in »oplemenitenje« gmotnih dobrin. Seveda je tu izraz oplemenitenje, ki ga v poslovnem svetu pogosto srečujemo, uporabljen povsem neprimerno. Povečevanje vložka je nekaj horizontalnega, o plemenitenju pa upravičeno govorimo le, kadar neka stvar pridobiva kakovost, kadar raste v vertikalo.

Že iz uporabljenega izrazja razvidimo materialistično logiko: več je bolje. Nematerialistična logika duhovnosti, pogosto pa tudi umetnosti ugotavlja prav nasprotno: manj je več, manj je bolje. Bistvo je pomembnejše od količine, ki prej ali slej postane balast. Materialistična logika hoté pozablja, da bomo nekoč vsi odšli in ničesar ne bomo mogli odnesti s seboj. Njene vrednote so torej izrazito začasne. Materializem je tudi hudo asocialen. S tem da imajo eni zelo veliko, imajo mnogi drugi manj. Dandanes gredo cene energentov v nebo. Zato se vse draži in materialna stiska večine svetovnega prebivalstva se dramatično poglablja.

Toda naftni bogataši ob tem vsako leto veselo povečujejo svoje dobičke. Njihovi odjemalci, ki vsak dan teže žive, jim ne pomenijo popolnoma nič. Vidijo samo sebe in svoje kratkovidne interese. Materializem je bil vedno očrnjen še posebno zato, ker je tako egocentričen, tako silno sebičen. Bogastvo je velika skušnjava. Nešteto ljudi se je skvarilo, potem ko so nasedli na limanice bogatenja. Materialno so sicer bogateli, a v duši so postajali vse siromašnejši. Njihova svoboda je vsak dan manjša. Skrivajo svoje posle, lažejo in manipulirajo. Njihova slaba vest je več kot očitna, četudi jo zanikajo.

Toda bogastvo samo po sebi ni sporno, če je pridobljeno pošteno in če ima svojo socialno vlogo. Kar nekaj je bogatih ljudi, ki niso sebični, in ti so pravi blagor za družbo. Mnoge socialne in karitativne ustanove so nastale tako, da so se njihovi premožni ustanovitelji odpovedali delu svojega premoženja zaradi širših družbenih koristi. Tudi delovna mesta lahko ustvarjajo predvsem ljudje, ki imajo nekaj pod palcem. Bogastvo torej še ni nujno odraz materializma. Nasprotno, mnogi materialisti imajo le zelo malo premoženja. So pa svoji revščini preveč privrženi.

Materialne skrbi jih preveč zaposlujejo oziroma obremenjujejo in jim s tem zameglijo tisto perspektivo, ki vidi prek minljivosti fizičnega obstoja.

LUKSUZIRANJE ni nič drugega kot malikovanje materialnih dobrin. Te postanejo nekakšen predmet čaščenja in oboževanja. Luksuz se začne tam, kjer stroški precej presegajo funkcionalnost. Perfekcija tedaj ne služi več nekim objektivnim potrebam telesa in duše, ampak predvsem poveličevanju ega. Glavno obeležje luksuza ni kreativni dosežek, čeprav je ta dostikrat zelo opazen, ampak cena. Cena namreč pomeni lastnikom moč in veljavo. Lepota in domiselnost luksuznega izdelka sta tako degradirani. Luksuzerji se vedejo, kot da lahko kupijo vse. Kupijo seveda lahko predmete, ne pa tudi občutka zanje.

V starih časih so bili dragoceni predmeti le na dvorih in v cerkvah. Z predstavniki višjega reda stvarnosti. Torej nosilci in zaščitniki kulture vrednot. Luksuzni predmeti so bili pogosto posebej posvečeni. Z njimi se je ravnalo zares spoštljivo. Šele ko se je večji del plemstva skvaril, je luksuz postal znamenje egove veličine. Žal se je skvaril tudi velik del duhovščine s tem, da se je vse bolj predajal posvetni miselnosti. Renesančne, še sploh pa baročne cerkve kažejo povsem drugo mentaliteto kot pa gotske.

RODBINSKA POSESIVNOST in ZAŠČITA sta v nekdanjih rodovnih skupnostih imeli svoj pomen. Odkar pa je skrb za varnost in zaščito posameznikovih pravic prevzel organiziran in močno strukturiran družbeni kolektiv, lahko rodbinska posesivnost in zaščita delujeta ne samo nazadnjaško, ampak tudi destruktivno. Vsi poznamo ostaline rodbinskega »prava«, kakršna sta krvna osveta na balkanskem jugu in mafijske organizacije na Siciliji. Do neke mere poznamo tudi starševsko dogovarjanje glede poroke otrok od Turčije pa do Indije. Vemo, da so izjemno delovni albanski gastarbajterji ves svoj zaslužek pošiljali rodbini. Rodbinski starešine so odločali o vsem.

Še posebno boleče postane pomanjkanje osebnih pravic, ko se ljudje iz izrazito patriarhalnih okolij preselijo v Zahodno Evropo. Turkinja se zaljubi na primer v Nemca in se hoče z njim poročiti, njen oče pa potem brez konca in kraja nori, kako je osramotila celo rodbino, ker se ni držala rodbinskega kodeksa časti. Po tem kodeksu ji je namreč oče v Turčiji že zdavnaj izbral ženina oziroma se je z njegovim očetom dogovoril za poroko. Ženina samega ponavadi ni nihče vprašal, ali se strinja. Konflikti so šli neredko tako daleč, da so otroka, ki se ni pokoraval rodbinskim običajem, razdedinili ali celo ubili.

Rodbinska posesivnost pa se izraža tudi v subtilnejši obliki. Številni očetje na katerega izmed svojih otrok izvajajo znaten pritisk, da bi prevzel njihov poklic ali njihovo podjetje, čeprav tega to ne veseli. V meščanski družbi so bile znane trgovske, odvetniške, zdravniške in obrtniške družine, v katerih so se poklici in prakse dedovali skozi mnogo generacij. V državah Južne Amerike je veljalo, da mora najmanj en sin aristokrata postati oficir, drugi pa duhovnik, da je tako rodbina ostala povezana z vzvodi oblasti. Hčere pa so mnogokje na silo pošiljali v samostan, da se rodbinsko premoženje ne bi preveč drobilo.

Še bolj fina prisila se dogaja takrat, ko oče reče sinu: »Veš, da imam dovolj, da te lahko šolam. Upam, da boš to izkoristil.« In sin potem to skoraj vedno izkoristi. Spomnim se gospoda, po poklicu arhitekta, ki se v svojem poklicu ni počutil zadovoljnega. Dejal je: »Jaz bi moral biti vrtnar. Potem bi bil srečen. Kadar delam z rožami, pozabim na vse. A nasedel sem očetu in sem šel študirat. Poti nazaj pa ni.« Seveda je pot nazaj dostikrat mogoča, če se le tako odločimo. Ni prav zelo redko, da se kdo v zrelih letih začne ukvarjati z nečim povsem drugim, kot je počel prej.

Za otrokov moralni razvoj je rodbinska zaščita lahko zelo problematična. Pri tej zaščiti gre za to, da se člane lastne rodbine nekritično ščiti vedno takrat, kadar naredijo kak prestopek. Vsi poznamo stavek: »Naš pa že ni tega naredil.« Ali pa stavek, ki ga izgovori mladi porednež: »Kaj se sekiraš, me bo že stari potegnil iz dreka. Veš on ima zveze povsod. Vsi se ga boje.« Kadar otrok lahko računa na to, da ga bo rodbina ščitila, si bo dovolil mnogo več, kot bi si sicer. Velik odstotek poznejših kriminalcev je v otroški dobi užival napačno pokroviteljstvo oziroma zaščito.

Moralna brezčutnost, ki lahko tako nastane, se nikoli ne sprašuje o vesti in odgovornosti, ampak le o tem, kako se vesti in odgovornosti ogniti. V odrasli dobi vlogo rodbine lahko zamenjajo klani ali politične stranke. Zreli in odgovorni starši ravnajo prav nasprotno. Do svojih otrok so kvečjemu strožji kot do drugih otrok, ker jih hočejo naučiti poštenih pravil igre. Njihovi otroci odgovornost ponotranjijo in potem sami nadzirajo svoje početje. Otroci neodgovornih staršev pa so korektni večinoma le takrat, kadar jim kdo gleda pod prste.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 226, julij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com