V terapevtski literaturi se da najti opise nekaterih vzorcev odvisnostnega vedenja in odtujevalnega doživljanja. Vendar so te zbirke vzorcev večinoma precej pomanjkljive. Zato sem se odločil, da podam opise večjega števila vzorcev in to z vseh področij človekovega doživljanja in delovanja.

SKUPINA VZORCEV

VZORCI: NENEHNO V GIBANJU – NA POTI: Ta vzorec obvladuje ljudi, ki ves čas popotujejo. Pa tudi, če so v nekem kraju, morajo videti ali opraviti čim več stvari. Če so prisiljeni biti dlje časa na enem mestu, kar zbolijo. Premikanje jih energizira, jim daje polet, včasih jih premakne kar v nekakšno evforijo. Nekateri prežive na popotovanjih skoraj vse življenje, drugi pa daljša obdobja, recimo od pet do deset let. Nekateri morajo običajen tok življenja ustaviti vsakih nekaj let in se znova podati na pot. Okolica jih opredeli kot svetovne popotnike, kot avanturiste, kot iskalce. Nekaterim uspe, da prijetno združijo s koristnim tako, da popotovanje združijo s poklicem. Postanejo novinarji, dopisniki, fotoreporterji, snemalci, raziskovalci, piloti, mornarji, alpinisti, vojaki najemniki.

Že kot otroci se nenehno potepajo in kljub kazni ne zdrže doma. Povsod jih je polno, vsak kotiček pretaknejo. Za večino od njih je značilna velika komunikativnost. V stiku se dobro znajdejo, četudi ne znajo jezika. Na poti se jim pripeti čuda reči, med drugim tudi čustvene navezave. Nekateri izmed njih zavestno nočejo imeti otrok, drugi pa jih imajo malodane na vseh celinah. Večinoma niso družinski ljudje, nekateri pa v svoj nomadski slog življenja potegnejo vso družino. Žive na primer v avtodomu in vandrajo po svetu. Vsi poznamo cigane, ki so tisoč let živeli v nenehnem premikanju. Nekateri poznajo tudi mavrične ljudi (rainbow people), ki se dobivajo vsake toliko časa na različnih mestih po svetu. Povezuje jih ideologija druženja na verski ali veri podobni podlagi.

Seveda gre pri tem vzorcu za to, da nenehno spreminjanje zunanjih okoliščin postane gonilni dražljaj, se pravi tista stvar, ki prinaša energijo in hrano za dušo. Gre za močno ekstrovertno doživljajsko usmerjenost. Ti ljudje so pod precejšnjim vplivom okolice in redko porajajo samostojna spoznanja. Zbirajo in prebirajo, kar najdejo na semnjih sveta, in seveda jih nekatere stvari fascinirajo. Nekateri med njimi se v zrelih letih le ustalijo, ker jim pač poidejo moči. Potovanje je namreč naporno. Ustalitev pa še ne pomeni, da najdejo svoj dom. V duši lahko ostanejo brezdomci, kot so bili prej. Vzrok za nenehno popotovanje in iskanje je namreč po navadi pomanjkljiv občutek varnosti in pripadnosti domačemu krogu. V tujini je občutek tujosti bolj samoumeven, premagati pa ga ni lahko.

Nekateri popotniki pa so imeli srečo, da so prišli k ljudstvom, ki so še zelo odprta in znajo zares sprejemati. Tam so morda našli možnost, da se počutijo doma in najdejo svoj mir.

NENEHNO ISKANJE SPREMEMBE: So ljudje, ki ves čas nekaj spreminjajo in v tem tudi zelo uživajo. Premikajo pohištvo po sobah, delajo nove opleske, menjavajo slike na stenah, kupijo drugačne preproge in lestence. Po letu dni menjajo avtomobil, po letu in pol službo, po dveh letih stanovanje, ki so ga ravno dobro prenovili. Tudi pri partnerjih po navadi nimajo velikega obstanka. No, morda so ti roki včasih malo daljši, ampak deset let ne zdrže v ničemer. Še otroke bi zamenjali, če bi se dalo. Včasih to narede med počitnicami. Dokler žive skupaj s sebi podobnimi ljudmi, še kar gre, zelo pa so težki za okolico, ki ima rada stabilnost in mir. Kajti oni niti ne vprašajo, preden kaj prenarede. Stvari obrnejo po svoje, potem pa išči, kje je kaj.

Dopusta ne načrtujejo, ker je zanje najzanimivejše, če pridejo v neznan kraj in tam poiščejo prenočišče. Potem raziskujejo. Vsak dan se gredo kopat na drugo plažo, pretaknejo vse muzeje, nakupijo zemljevide in potovalne priročnike, zraven pa še spoznavajo nove ljudi in se veliko pogovarjajo z njimi. Radi imajo dinamične službe, kjer so veliko na poti, predvsem pa ves čas spoznavajo nove ljudi in nove okoliščine. Zelo jim ustreza služba trgovskega potnika ali prodajalca oglasov, zavarovalnega ali nepremičninskega agenta, kriminalista in preiskovalnega sodnika. Imajo veliko idej, so iskrivi in šarmantni sogovorniki. S tem pa še ni rečeno, da so njihove ideje tudi prizemljene in uporabne. Ko opazijo, da jih je zaneslo, včerajšnji pristop mirno zamenjajo s povsem nasprotnim.

Okolica je včasih šokirana, njim pa se zdi sprememba stališč nekaj najbolj samoumevnega. Za partnerje so naporni zato, ker gredo spat v eni koži, zbude pa se po navadi v drugi. Nanje in na njihove izjave se torej ne moreš zanesti. Dokler jih ne vzameš takšnih, kot so, se lahko zelo jeziš, potem pa te le še zabavajo. Veš pač, da se večno spreminjajo in da bo tako tudi ostalo. V podzavesti teh ljudi prevladuje strah pred statičnostjo, ki je zanje skorajda sinonim za smrt. Zato beže pred vsem, kar se ne spreminja dovolj hitro. Spreminjajo zaradi spremembe same, tudi če spremembe vsebinsko sploh niso potrebne. Gorje, če taki ljudje pridejo na vplivne položaje, na primer na vrh korporacije ali celo države. Tedaj bodo njihovi podrejeni vsak teden delali nove pravilnike, prerazporejali kadre, delali nova točkovanja plač in podobno.

So pa seveda marsikje koristni. Če je tak človek direktor hotela, bo njegov hotel vedno odseval neko svežino. Ponudba se bo spreminjala, oprema se bo prenavljala in stalni gostje se bodo počutili, kot da so vsako leto šli nekam drugam. Če je tak človek na čelu turistične agencije, bo venomer iskal nove destinacije in nove zanimivosti. Če pa njegova tovarna dela avtomobile, je tak značaj lahko že nevaren. Dostikrat se namreč zgodi, da je za prodajo avtomobila usodna že menjava dizajna. Seat, Fiat in Citroen so zabeležili velik padec prodaje, ko so zamenjali stil. Uspešne tovarne, ki žele ohraniti svoje kupce, svoje izdelke le malo spreminjajo. Ne menjajo pristopa, ampak ga zgolj perfekcionirajo.

IZJEMNA RADOVEDNOST in VEDOŽELJNOST: So ljudje, ki jih zanima tako rekoč vse. Kupujejo enciklopedije in atlase, hodijo na tečaje, brskajo po internetu in raziskujejo, kar jih trenutno zaposluje. Opazujejo, primerjajo, razmišljajo in delajo svoje zaključke. Če imajo priložnost, seveda študirajo in postanejo izjemni strokovnjaki. Če pa te priložnosti nimajo, vse življenje študirajo, kar jim pride pod roke. Njihove presoje so zelo samostojne in dostikrat najdejo napake v družbenih stereotipih. Za okolico niso vedno najprijetnejši, ker hitro registrirajo površnost in nedomišljenost stališč povprečnega zemljana. Dostikrat namreč ne morejo razumeti, kako so ljudje lahko tako duhovno leni in tako butasti.

Med tistimi, ki so se zapisali v zgodovino, skorajda večina spada med zelo vedoželjne ljudi. Aktivizem za izjemne dosežke na katerem koli področju po navadi še ne zadošča. Tudi med modrijani so zelo redki, ki niso zelo razgledani. Še apostol Pavel je dejal, da je treba vedeti mnogo stvari, da se resnica prav spozna. Star evropski pregovor pa pravi, da se je treba bati bralca ene (same) knjige – bodisi Kapitala ali Biblije. Razgledan človek se iz dneva v dan bolj zaveda, kako mnogo obrazov ima stvarnost in kako se v sodbah ne gre prenagliti. Seveda pri vedoželjnosti ne gre zgolj za množico informacij, v kateri bi se človek lahko tudi zgubil. Gre pa za tisti pregled nad stvarnostjo, ki omogoča prepoznavanje splošnih zakonitosti.

Za to vrsto ljudi rečemo včasih, da so ljudje spoznanja. Ker se po navadi ne rinejo na pomembne položaje, te potem zasedejo ljudje, ki niso prave avtoritete. In nastane težava, saj se jih nezreli voditelji potem boje. Še najbolj posrečeno je, če jih postavijo na položaj sivih eminenc, se pravi svetovalcev v ozadju. Sposobni voditelji se zavedajo, da so sami prekratki in da še kako potrebujejo posvet s sposobnimi strokovnjaki. Njihov dar je prav v tem, da te strokovnjake sploh znajo poiskati. To ni prav lahko, saj je tudi med strokovnjaki večina povprečnežev, s katerimi si ne moreš dosti pomagati. Kakšen je v resnici kak voditelj, še najlaže razbereš, če spoznaš njegovo ekipo. Na njej se vidi, čemu v resnici daje prednost, vrednotam ali zgolj spretnosti pri pridobivanju moči.

Negativna različica velike radovednosti je firbec. Firbčni ljudje vtikajo svoj nos tja, kjer jih nič ne zadeva. Firbci radi opravljajo, včasih pa tudi obrekujejo. Gre za zgubljanje energije, za nabiranje informacij, ki ne pripomore k zorenju, ampak dostikrat celo škoduje, saj nagovarja nizke strasti. Za celostno poznavanje življenja je treba poznati tudi senčno plat pojavov. Mnogi ljudje si pred tem zatiskajo oči. Ni pa se pametno ukvarjati z negativnostjo do te mere, da začne človeka resno obremenjevati. Kot povsod tudi tu velja ohranjati ravnotežje. V varnostno zaščitenih območjih je nabiranje informacij tudi nevarno. Veliko ljudi so že pobili, ker so preveč vedeli. Glede skrivanih informacij o spornih početjih mora človek sam presoditi, ali morebitna nevarnost upravičuje tveganja.

VSEVEDNOST IN BOLJEVEDNOST: Kolikor vem Slovenci nimamo izraza za nemško Beserwisserei. Denimo da jo za silo prevedem kot boljevednost. Gre za značajsko potezo človeka, ki kar naprej popravlja okolico in dopolnjuje izjave sogovornikov, čeprav to večinoma ni potrebno. Gre torej za opozarjanje nase, za posebno obliko egomanije. Tak človek hoče za vsako ceno držati krmilo pogovora v rokah in v komunikaciji prevladovati. Včasih je to početje že bolj smešno kakor neprijetno. Pametnjakoviči dostikrat uporabljajo tudi posebne besede ali stilske nenavadnosti, da opozorijo nase. Z njimi se nima smisla zapletati, ker se jim itak ne da nič dopovedati. Vsebina jih namreč ne zanima, zato jim lahko kvečjemu povemo, da smo opazili njihovo izredno razgledanost in da se jim ni treba več truditi.

Vsevednost pa je vzorec, ko nekdo po nepotrebnem nabira preveč informacij. Spomnim se neke novinarke pred leti, ki je prišla delat pogovor na neko temo. Ko se je pripravljala na pogovor, si je naredila cel zvezek zapiskov. Pogovor pa nato nikakor ni mogel steči, ker je bila popolnoma nesproščena. Pričakovala je, da bom ponovil natančno iste besede, kot jih je prebrala v mojem članku pred nekaj leti. Jaz sem pa večino podrobnosti iz tistega članka že zdavnaj pozabil. Pri vsevednosti gre potemtakem za problem, da zaradi ubadanja z množico dreves ne moreš videti gozda. Vsevedi so nepraktični, ker ne znajo pretehtati pomembnosti posameznih informacij. Dandanes je na posameznih področjih ogromno informacij, to pa zelo otežuje preglednost.

Pretirano kopičenje informacij lahko blokira intuicijo. Intuicija dobro deluje takrat, kadar je um sproščen, kadar ni obtežen z ničimer. To se lepo vidi denimo pri šahu. Vrhunski šahisti imajo sicer vsi po vrsti dober spomin in znajo na pamet veliko pomembnih partij iz zgodovine šaha. Toda še zdaleč ni najboljši šahist tisti, ki si je zapomnil največ potez in partij. Najboljši šahisti so ustvarjalni, se pravi inovativni, in to prav po zaslugi intuicije. Isto velja za skladatelje, slikarje, arhitekte. Najbolj nas fascinirajo stvari, ki jih še nikoli nismo videli ali slišali.

INDISKRETNOST: Gre za grdo lastnost, da človek zaupnih informacij ne zna obdržati zase. V nekaterih poklicih poznamo obvezno poklicno molčečnost, denimo pri duhovnikih, advokatih in zdravnikih. V podjetjih govorimo o poslovni tajnosti, o varovanju tehničnih rešitev, o zaščiti inovacij, izumov in podobno. Celo prijateljska in družinska sfera potrebujeta varovanje intimnih opažanj in sporočil. Stara pregovora pravita: »Hiša mora strop imeti«, in pa »Take reči morajo ostati med štirimi stenami«. Indiskretnost po navadi ne pomeni samo kršenja zaupnosti, ampak napad na osebo samo. Pomeni prevaro, izdajo prejšnjega tesnejšega odnosa. Kajti samo tistemu, ki mu zaupamo, pokažemo sicer skrite plati svojega življenja.

V poklicnem svetu mora človek celo podpisati, da ne bo razkrival poklicnih skrivnosti. Če to obveznost krši, je lahko kaznovan. Prenašanje znanja je lahko zavarovano tudi s konkurenčno klavzulo. V zasebnem življenju pa indiskretnost pomeni izgubo zaupanja. Odnos izgubi na kakovosti ali pa se tudi prekine. Seveda je precejšnja razlika med tem, če poveš naprej to, kar ti je bilo zaupano, ali pa to, kar si sam opazil. Tvoja opažanja so bolj ali manj tvoja last, tisto, kar ti je bilo zaupano, pa ne. Če se prijateljici pogovarjata o svojih možeh, je dosti manj sporno, če govorita zgolj o svojih opažanjih in ocenah, kot pa če govorita o sleherni podrobnosti odnosa. Seveda pa do indiskretnosti pride predvsem takrat, ko je kdo v zaupnem odnosu prizadet in išče zaslombe pri drugih ljudeh.

Prav je, da obstaja neka hierarhija zaupnosti. Zelo zaupni smo lahko samo do zelo diskretnih, zelo razumevajočih in zrelih oseb. Te namreč nikoli ne bodo zlorabile tega, kar vedo o nas in naših bližnjih. Ti se tudi ne bodo vmešavali v naše presoje in odločitve, ampak nam bodo pustili svobodo. Le če domnevajo, da bomo naredili veliko napako, nas opozorijo na previdnost. Poklicna indiskretnost je sorazmerno redka. Duhovniki, psihologi in zdravniki so siti človeških zgodb in hitro pozabijo, kar so slišali. S policaji in advokati pa je že drugače. Informacije o stranki se včasih da tudi dobro prodati. Nasprotnikom, časnikom, paparacom ipd. Z denarjem je povezano zlasti tako imenovano industrijsko vohunjenje.

Večina ljudi se ne zaveda, da k odkritju kriminala večinoma pripomore to, da je nekdo »nekaj sčvekal«. Dokler tisti, ki je storil kriminalno dejanje, molči in tega ne pove prav nikomur, je verjetnost, da ga bodo izsledili, zelo majhna. Mafija je bila tako uspešna prav zato, ker so bile kriminalne združbe sorodstveno povezane in je to odtekanje informacij zelo zmanjševalo. Šele velike nagrade za »uporabne sledi« so razbile molk »kompanjonov«.

RACIONALIZACIJA in INTELEKTUALIZACIJA: Pri racionalizaciji gre za obrambni mehanizem, s katerim skušamo z dvomljivimi razlogi opravičiti neki neuspeh. Npr. izpita nismo opravili, ker se nismo res dobro pripravili. Potem pa rečemo, da je imel profesor slab dan in ni bil razpoložen. Drugi primer: nekega fanta je simpatija zavrnila, ker je bil pri poskusu osvajanja neroden. Namesto da bi si to priznal, si fant reče, da je važna, da mu itak ni dovolj všeč in podobno. Kadilci se izgovarjajo na očance izpod Kavkaza, ki vse življenje vlečejo svoje pipe in pri tem dočakajo 100 let. Človek, ki prevozi rdečo, policaj pa ga ujame, se izgovarja, da se mu je mudilo. Svoje napake neštetokrat opravičuje s tem, da drugi počno enako, čeprav vemo, da je nemara več tistih, ki tega ne počnejo.

Gre torej za drobne laži, s pomočjo katerih skušamo zvrniti odgovornost za svoje početje z ramen. Nekateri ljudje se kar naprej izgovarjajo. Zamujajo, površni so in nedosledni, delajo napake. Nikoli pa niso za nič krivi. Kritiko zavračajo s pripovedovanjem, češ da jih okolica ne mara, da ima nekaj proti njim. Pri intelektualizaciji pa gre za isto stvar, le da je umsko nadgrajena. Nacisti so našli kopico znanstvenih dokazov za večvrednost arijske rase, čeravno je šlo zgolj za predsodek z velikim čustvenim nabojem. Uradna medicina zdravnike, ki se ukvarjajo z alternativnimi metodami, označuje za mazače, ker te metode niso preverjene s striktno znanstveno metodologijo. Seveda pa bi ob rahlo razširjeni medicinski paradigmi lahko tudi bile.

Številni biologi so sto let dokazovali, da je darvinizem edina prava razlaga za nastanek mnoštva vrst na planetu. V resnici pa ni nobenih prepričljivih dokazov, da so vse neštete vrste nastale z mutacijami in evolucijsko selekcijo. Pri večini vrst ni najti vmesnih členov, ki bi dokazovali preobrazbo v nove vrste. Dokler izhajamo izključno iz nedokazane domneve, da so številne vrste nastale na našem planetu, nismo sposobni videti možnosti, da so bile sem prenesene iz galaktičnega okolja. Za medicino velja, da je človek najbolj razvita žival. Toda številni pojavi kažejo, da je še nekaj drugega. Nekateri ljudje žive brez hrane, nekateri levitirajo, nekateri se pojavljajo na več mestih hkrati, nekateri so jasnovidni, nekaterim se dogajajo čudeži.

Razum vedno izhaja iz že videnega. Novo si lahko zamišlja samo kot kombinacijo elementov starega. Zato razum človeka ne more peljati v tisto preobrazbo, ki bi pomenila nekaj res novega, nekaj neslutenega. Človek zato lahko zazna presežno dimenzijo bivanja samo takrat, ko njegov um utihne.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 229, september 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com