V terapevtski literaturi najdemo opise nekaterih vzorcev odvisnostnega vedenja in odtujevalnega doživljanja. Vendar so te zbirke vzorcev precej pomanjkljive. Zato sem se odločil, da podam opise več vzorcev, in to z vseh področij človekovega doživljanja in delovanja.

SKUPINA VZORCEV, ki se nanašajo na splet pojmov: OBČUTEK, ČUSTVO, OBČUTLJIVOST, SPREJEMLJIVOST, PREDANOST, VZDRAŽLJIVOST, ODZIVNOST, TANKOČUTNOST, DUŠEVNA ISTOVETNOST, PRVOBITNOST, NARAVNOST, SOČUTJE, SOZVOČJE, VŽIVETJE, POVEZANOST, SIMBIOZA, VARNOST, ZAŠČITA, OSKRBA, HRANJENJE, OBLEKA, PRIPADNOST, MATERINSTVO, NEŽNOST, MATERNICA, PRSI, NAROČJE, DOM, DRUŽINA, DOMOVINA, NAROD, MATI ZEMLJA, ŽENSKOST, MATERINSTVO, PLODNOST, NOSEČNOST, DOJENJE, OTROŠTVO, MENSTRUALNI CIKLUS, VODA, VLAGA, MORJE, OCEAN, FLORA, FAVNA, VRT, POVEZANOST z OKOLJEM, NARAVOSLOVJE, HRANA, TOPLOTA, OBJEM, DOMAČNOST, LJUBEZEN DO OTROK, GOSPODINJSTVO, PRIVRŽENOST, POTREBA PO VKLJUČENOSTI in NASLONITVI, SPOMIN, VIRI, IMETJE, MATERIJA, MATI, SOPROGA, ŽENSKI LIK, ŽENSKOST, SPOSOBNOST POSNEMANJA, RAZPOLOŽENJE, SENTIMENTALNOST, CRKLJANJE, JOK, SPANJE, POTREBE NA SPLOŠNO, LUNA, LUNINE MENE, KROŽENJE VODE, BOGINJA, PASIVNI PRINCIP, TEMA, VPIJAJOČA PRAZNINA, ČRNA LUKNJA.

LOGIKA in GENEZA: Človek je živ le toliko, kolikor čuti. Občutljivost in odzivnost nista nekaj neproblematičnega, ker se že od zgodnjega otroštva dogaja toliko posegov v proces čutenja in izražanja. Nenaravnost, ki je značilna za civilizacijo, namreč od otroka zahteva, da nekatere občutke skriva in omejuje njihovo izražanje. Za otroka pa je potem še najlažje, če občutke, ki mu prinašajo težave, preprosto potlači v podzavest. S tem seveda pomemben del svojega notranjega življenja osiromaši. Otrok marsičesa ne čuti več oziroma je vse bolj negotov, kaj sploh čuti v določenih situacijah. In če ne čuti, preprosto ne ve več, kaj pomenijo zanj stvari oziroma v kakšnih odnosih se znajde. Občutki in čustva so edini pravi orientir v življenju, poleg tega pa tudi poglavitni motivatorji za početje nečesa. Poganjajo človekovo spontano energijo in porajajo njegovo voljo do izražanja in ustvarjanja.

Čutenje se dogaja v sedanjosti. Čim človek zaide v misli, se premakne iz sedanjosti v prihodnost ali preteklost in občutke nadomesti domišljija, fikcija. Človek, ki misli, ni več v stiku s sedanjim, konkretnim, nazornim, oprijemljivim, ampak deluje v metasvetu, kjer o občutkih premišlja, si jih želi ali pa se jih boji. Biti v konkretni, oprijemljivi, tako rekoč telesni sedanjosti je dosti bolj resnično kakor biti »v glavi«. Dokler človek čuti stvari, se ga te dotaknejo in začne se kroženje energije. Pri mišljenju energijo poganjajo pričakovanja, strahovi pa njen pretok blokirajo. Na ravni občutkov stvari preprosto za človeka so in jih lahko čuti, na ravni mišljenja pa jim daje vrednost in pomen. Ta vrednost je bolj ali manj poljubna, pač glede na trenutne okvire ocenjevanja. Medčloveški odnosi nihajo tako zelo močno prav zato, ker jih opredeljujejo fiktivni dejavniki: nameni, hotenja, strategije in podobno.

Občutki so pri majhnem otroku zelo močni in ga preplavljajo. Sprva gre bolj za difuzna občutja, pozneje pa se pojavlja vse več diferenciranih občutkov in razpoloženj. Kadar govorimo o občutkih, mislimo na čutne, se pravi neposredne senzorne odzive na stvarnost, kadar o čustvih, pa na više razvite duševne odzive, ki jih pobujajo predvsem odnosi sprejetosti oziroma zavrnjenosti, harmonije ali pa disharmonije z okoljem. Res pa je, da se tudi pri čustvih žleze z notranjim izločanjem močno odzivajo, zato čustva tako močno vplivajo na človekovo zdravje. Občutki se gibljejo v sferi ugodja in neugodja, čustva pa v sferi privlačnosti in odbojnosti. Otrok zaradi poseganja okolja v naravni proces oblikovanja čutnih in čustvenih odzivov lahko postane preobčutljiv ali celo zgubi potrebno občutljivost in otopi. Posledice za njegovo socialno življenje so lahko zelo hude. Človek »brez občutka za druge« ne more razviti razvejenih socialnih interakcij, ki bogatijo življenje običajnega Zemljana.

Človek »brez občutka za stvari« pa ne more uživati v predajanju neki dejavnosti, ker ne diha s predmeti in ga početje sámo potem ne prevzame. Pravimo, da se ne zna posvetiti in predati. Pozornost mu ves čas uhaja, preganja ga občutek minevanja časa, ne najde obstanka, nemiren je. Nasprotno pa človek, ki čuti s stvarmi, »pade noter«, uživa v dogajanju, ure mu minevajo, da sam ne ve kako. Ujame skriti ritem stvari in se predaja brezčasju sedanjosti. Stvari mu ves čas govorijo, kakšne so in v čem so njihove skrivnosti, tako da svojo dejavnost lahko ves čas izpopolnjuje. Uči se in razvija skozi delo samo. Pri tem doživlja posebno svetost preprostih trenutkov in majhnih stvari. Z občutki, ki se tako porajajo, spoznava preprostost življenja in zadobiva identiteto na zunaj nepomembnega, a vsekakor srečnega človeka. Najde se, ne da bi se sploh iskal v enosti s svojim malim svetom. Čuti, da je vse že tukaj in zdaj.

Idealno je, da otrok med nosečnostjo doživlja harmonijo, ker ga mati pričakuje z veseljem in ni izpostavljena hudim stresom in skrbem. Če je tako, bo najbrž tudi porod potekal brez zapletov in resnih porodnih travm ne bo. Otrok se bo v zibki in še posebno v materinem naročju počutil varnega in sprejetega, ob hranjenju, zibanju in pestovanju ga bodo navdajali fizični občutki ugodja in se nadgrajevali v občutku blažene zlitosti z materjo, kadar ga bo ta vzela k sebi. Svet bo zanj nadaljevanje toplega in zavarovanega prostora v maternici. Kadar bo otrok padel in se udaril, ga bo okolica potolažila, če ga bo zeblo, bo pokrit, če bo lačen, ga bodo nahranili. Tako ima vse možnosti za razvoj temeljnega zdravega razpoloženja, ki ga imenujemo prazaupanje. Ljudje in stvari so skozi optiko prazaupanja dobri in zanimivi. Rad gre k njim v naročje in raziskuje njihovo pojavnost. Ne boji se živali in lepo ravna s predmeti.

Če pa se pri srečevanju z okolico pojavlja precej intenzivnih stresnih dejavnikov (fizičnih in tudi čustvenih), bo otrok postal napet in nemiren. Obremenjenost je lahko tudi posledica nepredelanih travm iz prejšnjih življenj. Z napetostmi nasičen živčni sistem čuti potrebo odvajati napetosti v prostor, ker ga to vsaj za silo sprošča. Tak otrok je nemiren, veliko joka, pogosto cepeta in udarja okoli sebe. Tudi v naročju se le počasi umirja, hitro se zbuja, v spanju doživlja more. Nekaj let pozneje ga vidimo, kako razmetava predmete, lasa in grize vrstnike, v poslušanje ali mirno delo z igračkami pa se le težko vklopi. Velikokrat hoče nekaj svojega, hitro zgubi zanimanje, ne osredotoči se, v čustvenih navezavah je labilen. Velikokrat deluje kar nekam zgubljeno, preganjajo ga izmisleki, zato rad nagaja. Z obleko, s predmeti in sabo ne dela lepo. Velikokrat se zaleti, pade in se opraska.

Ker se ne počuti dobro, se s tem tudi ne more sprijazniti. Svojo identiteto išče v čem posebnem. Če zmore, seveda v dobrih dosežkih, če pa teh ne doseže, pa se potrjuje negativno, se pravi z motečim zbujanjem pozornosti. Pozornost okolice je zanj, ki se ne zna nahraniti z običajnim početjem, tudi duševna hrana. Pozornost je namreč energija in ljudje, ki sebe ne čutijo, zato radi vsak čas pritegujejo pozornost nase. Tako vedenje je seveda egocentrično, dostikrat pa že tudi narcistično. Z narcizmom označujemo osebo, ki se vrti samo okoli same sebe, drugi jo zanimajo samo kot sredstvo za uresničevanje lastnih potreb. Narcisi so čustveno zelo labilne osebe, padajo namreč iz cenene evforije v hud negativizem, že ob minimalnih povodih. Prav to pomanjkanje skorajda vsake notranje opore kaže na praznino v duši.

Za varno vključitev v življenje je potreben dober odnos z domačimi, posebno z materjo. Odnos do matere se pozneje rad ponovi v globalnem odnosu do sveta. Isti odnos kažemo tudi v odnosu do hrane, pa do doma in domovine. Če nam je v domačem okolju lepo, razvijemo do sveta odprt odnos in pozitivna pričakovanja. Okolica seveda to sprejme z naklonjenostjo in naša pozitivna življenjska hipoteza se potrjuje. Rečemo si lahko: lepo je biti človek, svet je lep. Če pa te varnosti ne doživljamo, smo vsaj včasih na znotraj in tudi na zunaj izpostavljeni morečim občutkom, strahovom in bolj ali manj nenehni tesnobi. Potem je logično, da se odmikamo od stvari, da odlašamo z vključevanjem v svet, da ne razvijamo zaupljivih spontanih prijateljstev, ampak se omejimo na najnujnejše, neogibne odnose. Velikokrat visi nad nami neopredeljiva zla usoda, tudi dobro začete stvari nam spodletijo, nimamo zaupanja vase in prehitro odnehamo.

Okolica, ki pozna naše zmožnosti, pravi, da se podcenjujemo, da bi s primerno disciplino lahko dosegli več. Toda nas boli že to, da nas ocenjujejo po naših dosežkih, da nas ne sprejemajo brezpogojno. Žal tudi sami počnemo natančno isto. Nimamo se radi, tudi drugih ne znamo imeti radi. Naš svet je naseljen z bolj ali manj naključnimi stvarmi, ki nam ne pomenijo dosti. Včasih najdemo čustveno zatočišče pri kaki živali, morda psu ali mačku. Navezave na živali imajo pri zamorjenih osebah lahko velik terapevtski pomen, ker pač odpirajo srce, v zameno pa ne terjajo prav veliko. Pri čustveno zaprtih osebah je problem najprej dajanje, zaradi logike ravnotežja pa seveda tudi prejemanje. Dajanje zanje pomeni zgubljanje še tistega malo, kar imajo.

Včasih pa se zgodi, da je problem samo zaprtost. Obstajajo umetniške duše, ki razvijejo zelo bogat notranji svet, vendar ga zaradi preobčutljivosti težko delijo z drugimi. Ti so naperjeni na nekaj redkih, a vsebinsko lahko zelo polnokrvnih in intenzivnih odnosov. Težava je v tem, da se preveč navežejo na enega samega človeka in da preveč kritizirajo, če se ta odnos iz kakršnih koli razlogov podre. Dostikrat sploh ne morejo preživeti. Ne morejo več jesti, ne spati in kar usahnejo.

VZORCI

1. BREZČUTNOST in HLAD: Ta vzorec se pojavlja kot posledica čustvene zatrtosti in nenehne dominacije matere ali stare matere, ki je bila tudi sama čustveno hladna. Taka ženska otroku kar naprej daje vedeti, da je njegova žrtev, da ji je odveč, da zaradi njega trpi in podobno. Ne objema ga, ne crklja, ni prijazna do njega. Zbuja mu občutke krivde, da je sploh na svetu. Zanj skrbi zaradi občutka dolžnosti. Lahko se zgodi, da izrecnega omalovaževanja ni veliko, pač pa otroku s pogledom nemo očita, češ, le kaj te je bilo treba. Včasih mati takega otroka pusti sorodnikom, sama pa gre s trebuhom za kruhom. Otrok je potem prepuščen na milost in nemilost ljudem, ki ne znajo poskrbeti zanj.

Včasih so take otroke po navadi dali služit. Morali so poprijeti za težka kmečka dela, zgodaj vstajati in oskrbeti živino, spali pa so dostikrat kar v hlevu. Redko so jedli za skupno mizo z domačimi. Oblečeni so bili v cunje. V njihovih pogostih čustvenih stiskah jih ni nihče tolažil. V šoli so od utrujenosti bolj dremali kakor sledili. Nenehno jim je bilo pred očmi, da so manjvredni in da jih pravzaprav nihče nima rad. Pretresljivo sliko takega otroštva nam je v svojih knjigah opisal nenavadni človekoljub iz Negove Ivan Kramberger. S svojo življenjsko zgodbo je tudi pokazal, da je mogoče tudi tako težko usodo premagati in zaživeti ustvarjalno življenje.

Bistvo brezčutnosti in čustvenega hladu je v tem, da otrok svoj čustveni svet, se pravi svojo nenehno bolečino potlači, da ga ne bi kar naprej bolelo. Podobno kot se okolica izživlja nad njim, se sam začne izživljati nad nemočnimi živalmi, denimo nad mački in psi, nad poljsko golaznijo, nad živino na paši in podobnim. Obstaja namreč nevarnost, da se »s sovražnikom« poisti, ker vidi v tem neko moč. Dostikrat potem vidimo, da se sam poškoduje, ker se preverja, koliko lahko zdrži. Njegovo življenje je namreč bolj ali manj nem, a nenehen boj z bolečino. Če se v sebi neha bojevati za kaj boljšega, potem nedvomno postaja zahrbten in hudoben.

Njegov čas so izredne razmere, še sploh vojne in revolucije. V nenadzorovanih razmerah, ko se ni bati sankcij, taki ljudje počno neverjetna grozodejstva. Okolica se sprašuje, kaj vendar je v njih, da so zmožni take okrutnosti. Odgovor je preprost: v njih zvenijo demonski toni groze, občutka praznine in zgubljenosti. Kdor se preda hudobiji, pogosto živi na robu norosti. Nanj se prej ali slej nalepijo demonske entitete in ga od časa do časa potegnejo v kakšne čudne orgije. Domišljajo si, da pripadajo črnim silam in goje tovrstne obrede. Njihovi simboli so simboli smrti: kri, lobanja, kosti, črna barva, mrzla kovina …

Za čustveni hlad je značilno pomanjkanje sočutja. Včasih je to zavestno in celo sistematično. Ne gre samo za: ne morem sočustvovati s teboj, ampak tudi: nočem biti sočuten. Gre za oklep okoli srca, ki ga je težko raztopiti. Čustveni hlad seveda ni vedno tako očiten, da bi se takim ljudem človek znal ogniti že na prvi pogled. Včasih se pojavi kot odziv na kako hudo izgubo, ko se človeku življenje zameri. Potem s svojo pustostjo muči vso okolico in ji na vsakem koraku ubija veselje. Čustveno hladni ljudje se pogosto znajdejo med birokrati, včasih med policaji, pazniki, tožilci, sodniki in advokati, najbrž tudi med patologi in sodnimi izvedenci. Če človek ni precej brezčuten, taka dela le težko opravlja.

Temeljno razpoloženje čustveno hladnega človeka je puščoba. Življenje mu ni lepo in to mu piše že na obrazu. Veselje drugih ga iritira. Prazniki, ko gredo ljudje ven in se zabavajo, ga ubijajo. Včasih najde kar znosno simbiozo s kakim podobno brezčutnim človekom. Ker ne mara otrok, jih pogosto tudi nima. Če pa jih zaradi izravnave karme mora imeti, potem jih seveda ima. In v njih vidi vse slabo, pa če so še tako dobri. Ko opazujemo njihov pristop k stvarnosti, je prav, da se zavedamo, da so vse poškodbe človekove občutljivosti le relativne in začasne. Ne smemo pa jim povsem verjeti, kajti potem s preobrazbo še dolgo ne bo nič.

V sredici je vsak človek bitje dobrote, ker je pač taka narava stvari. Nekoč se bo k dobremu zagotovo vrnil, ker je mera prenašanja bolečine pač omejena. V stiskah in trpljenju samo preverja moč nevarnih umskih stvaritev: iluzij, zmot in laži.

2. SPOLNA HLADNOST: Pri spolni hladnosti gre prav tako za problem stika s poživljajočimi silami, le da je tu pozornost usmerjena predvsem v intimne odnose in spolnost. V igri ni samo pomanjkanje občutljivosti za stik, ampak tudi kopičenje zamer. Znano je, da pri ljudeh, ki so bolj vročega temperamenta, zamere niso razlog za to, da bi opustili intimne stike. Privlačnost je pri njih preprosto močnejša od odbojnosti. Se pravi, da je tam, kjer veselje do telesne in čustvene bližine upada, pretočnost že tako bila skromna. Na tem področju so zanimive statistike.

Pri intelektualcih, se pravi ljudeh, ki veliko časa prežive v razmišljanju in imajo bolj posreden odnos do sveta, ima kar dve tretjini prej ali slej težave z doseganjem orgazma, pri konkretnejših ljudeh pa je ta odstotek pol manjši. Kaj pomeni podatek, da v zahodni civilizaciji kar vsaka druga ženska pogosto hlini orgazem? Ali s tem kaj daje? Se s tem za silo potrjuje ali zgolj tolaži partnerja? Vsekakor proizvaja neko utvaro. Pojem užitka je postal nek megamit, ki je podredil večino ljudi. Vendar je ta užitek vse bolj namišljen, ker so ljudje zgubili stik z elementarnimi plastmi življenja.

Osemdeset odstotkov moških in več kot petdeset odstotkov žensk se je v Evropi in Ameriki že kdaj odločilo preživeti noč z neznancem. Naveličanost je tista stvar, ki najbolj ubija veselje. Naveličanost pa je izključno umsko dejstvo. Pomeni, da ljudje seksajo z glavo, s spominom. Enako se dogaja tistim, ki jedo s spominom. Hitro se bodo vsega preobjedli. Kdor je tako preprost, da vsak dan vstane nov, se nima česa naveličati. Spomin v bistvu vara, ker, kot je rekel veliki Heraklit pred 2600 leti, ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Spomin je princip razvrednotenja zdajšnjega izkustva z nekim dozdevno preteklim.

Da gredo stvari hitro navzdol, se vidi tudi po odnosu, ki ga imajo mladi do spolnih dejavnosti. Najprej začno prezgodaj, iz radovednosti. Od domišljije so včasih kar bolni. Napeti so tako, da trezni sploh ne morejo nič. Ker se v samem spolnem stiku ne zgodi nič veličastnega, so hudo razočarani. Um jih je preprosto ogoljufal. Kot jih bo pozneje še velikokrat, ko ne bodo znali iti v stvar s prazno glavo. In nazadnje se bo zgodilo, da jih bo bolj veselil klepet s prijateljicami ali pa pohajanje po trgovinah kakor pa intimni stik.

Nasedli smo velikemu mitu, ki se mu reče – užitek. Užitek kot dosežek, kot proizvod, kot nekaj na naročilnico. Ne pa kot nenadejano darilo življenja. Užitek je v tej zvezi velikanski fantazem, ker so ljudje dovolili, da jih je ta pojem, da so jih predstave o njem podredile. Bolj ko ga iščejo, manj so ga sposobni najti. Kajti iščejo ga tam, kjer ga zagotovo ni, v svetu uporabniških odnosov. Ljudje drug drugega rabijo zaradi užitkov, s tem pa se medsebojno degradirajo daleč pod raven svete misterioznosti življenja.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 231, november 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com