TEŽAVE S POZORNOSTJO: Te težave se opazijo že v vrtcu, moteče pa postanejo v šoli. Otrok namreč težko sledi pouku, ker ga kar naprej zmotijo postranske stvari. Gleda skozi okno, nagaja sošolcem, se ukvarja z drugimi stvarmi. In zato le stežka dojema učno snov. Nevropsihologi ugotavljajo, da je pri teh otrocih pomanjkljivo filtriranje šuma, se pravi dražljajev, ki ne sodijo v poglavitno dogajanje. Takih dražljajev je vedno in celo zelo veliko. Dovolj zreli možgani lahko že na podzavestni ravni izločijo zaznavanje vsega tistega, kar ne sodi v namensko pozornost, razen če gre za zelo dramatične dražljaje, ki bi lahko opozarjali na nevarnost (glasno vpitje, pok, potres ipd.).

Ko govorimo o vzorcih, ki motijo organske, se pravi normalne, zdrave procese, govorimo predvsem o njihovi podzavestni motivaciji. Otroci, ki se ne morejo zbrati, so bili v preteklih življenjih šokirani in zaprepadeni tako močno, da se jim ni uspelo znova sestaviti. Zgodilo se jim je nekaj usodnega, a nepredvidenega, medtem ko so bili osredotočeni na svoje običajno početje. To je v njihovi duši zapustilo globoko sled nezaupanja v smisel zbranega, na cilj usmerjenega delovanja. Ostali so podzavestno napeti in nemirni. Ko gredo v naravo na sprehod, ves čas klatijo okoli sebe, namesto da bi uživali v opazovanju. Doma razmetavajo igračke in podirajo napol narejene sestavljanke. Njihove risbe so redko dokončane, po navadi zgube živce in začno čečkati. Težko narede kaj do konca.

Pogosto ne zmorejo navezati dobrega stika z dogajanjem, zato jih to ne zaposli in ne izpolni; ne čutijo smisla dogajanja in hitro postanejo negativistični. Siti so šole in vsega, pri čemer je treba vztrajati. Ker jim aktivna pozornost, ki je potrebna za branje, pisanje, risanje in sestavljanje težko uspeva, se zatekajo v pasivno pozornost gledanja televizije in igranja igric na računalniku. Televizija in računalnik ustvarjata zelo močne in zelo barvite, intrigantne dražljaje, ki te otroke potegnejo, žal pa kmalu tudi zasvoje. Obstanek imajo torej samo tam, kjer jih dražljajska situacija prevzame. Če učitelj zna svoje gradivo predstaviti zelo intenzivno in zanimivo, če prostor zasede s svojo energijo, potem mu lahko slede. Če pa učiteljeva navzočnost ni nasičena z veliko energije, potem jih odnašajo postranske misli.

Laže se zberejo, kadar čutijo, da so učitelju pomembni in da jih ima rad. Pozitivno čustveno polje jih torej usmeri in podpira pri ohranjanju zbranosti. Kadar zgubijo nit, učitelj to lahko zazna in jih z nevsiljivo kretnjo spet pritegne. Kritika jih seveda prizadene in odvrne. Laže jim je, če se čutijo pomembne, zato je prav, da jim učitelj dodeli kakšne naloge, ki jih dodatno angažirajo. Neredko imajo otroci s slabšo pozornostjo tudi drobne možganske disfunkcije, ki so posledica subkliničnih poškodb pri rojevanju ali pa počasnega in neenakomernega zorenja možganov. V puberteti pri mnogih te težave izginejo, pri vseh pa ne. Če otroka, ki ima tovrstne težave, stigmatiziramo in ga sekiramo, lahko nastanejo v stiku z okolico čustvene težave, ki mu bodo škodovale celo bolj kakor motnje pozornosti.

GOVORNE IN BRALNO-PISALNE TEŽAVE: Večina otrok, ki ima težave z ohranjanjem pozornosti, ima težave tudi s pisanjem in branjem, ali izraženo s tujo besedo – z legastenijo. Zamenjujejo podobne črke (npr. b in d), zamenjujejo vrstni red črk v besedi, izpuščajo črke in podobno. Njihova pisava je okorna in neharmonična. Da dosežejo ustrezne standarde, potrebujejo veliko več vaje kakor drugi otroci. Nikakor pa se jim ne sme dovoliti, da se pisanju in branju ogibajo.

V gimnaziji sem imel sošolca, ki je bil sicer zelo bister, a tako rekoč nepismen. Pisal je zelo počasi in zelo na veliko. Besedo mama je napisal kar čez vso vrstico. Ni bil sposoben slediti nareku in zapisovati razlage. Njegova gimnazijska kariera se je zato končala kar v prvem razredu, saj si vsega le ni mogel zapomniti. Dandanes imajo šole za take otroke razdelan dopolnilni pouk in takih usodnih posledic ne bi smelo več biti.

Pri treningu deficitnih sposobnosti je zelo pomembno, da pazimo na otrokov avtohtoni ritem. Pritisk in naglica nikakor nista primerna. Otrok mora ves čas ohranjati in celo krepiti občutek obvladovanja procesa, ki pa je mogoč samo, če ostaja miren in ga nič ne moti. Zunanje motnje, kot prižgani radio ali televizor, hrup s ceste, igro sorojencev in podobno, je treba čim bolj izločiti. Starševski nadzor je sicer zelo pomemben, vendar ne sme biti nestrpen, ampak podpirajoč. Odpor do branja premagujemo tako, da otroku priskrbimo čtivo, ki ga res pritegne. Fante gotovo bolj pritegnejo stripi in indijanarice kakor šolsko branje, za katerega tematiko večinoma sploh niso zreli. Organizacija časa je pri teh otrocih sila pomembna, kajti sicer se začno ogibati dolžnostim in postanejo neuspešni. Naloge imajo prednost, ko so opravljene, naj sledi drobna nagrada.

Če se motnja pozornosti v puberteti z dozorevanjem možganov ne kompenzira, težave na področjih, kjer je pozornost pomembna, ostajajo. Vsi smo že slišali za ljudi, ki morajo dvajsetkrat ponavljati vozniški izpit, in podobno. Te osebe naj ne bi opravljale poklicev, kjer je pozornost pomembna za delovni proces, še sploh pa za varnost. Njihova učinkovitost v stresnih razmerah se hitro zmanjša pod kritično mejo. Slabo prenašajo čustvene obremenitve, mobing jih v kratkem času popolnoma sesuje. Bolj kot drugi se opirajo na zunanjo komunikacijo, saj so v veliki večini ekstroverti. Veliko raje vprašajo za nasvet, kot bi sami premislili, kako se pride do rešitve problema. Razumevajoče in naklonjeno okolje, ki jim zlahka odpušča drobne napake, je torej zanje zelo pomembno.

Obstajajo tudi zdravila, ki otrokovim možganom pomagajo k uspešnejšemu izločanju motenj. Predpiše jih seveda zdravnik specialist. Tu kot povsod drugje velja, da prehitro zatekanje k zdravilom ni modro, ker vzpostavlja določeno odvisnost. Težave s pozornostjo in čustvena nestabilnost sta lahko tudi posledica poškodb glave v odrasli dobi. Težave s pozornostjo in spominom so lahko tudi prehodne. Spremljajo namreč hujše duševne krize. Ko si opomoremo in se umirimo, te težave spet zginejo. V kriznih obdobjih je pomembno, da pazimo na vitaminsko in mineralno bogato prehrano in si seveda privoščimo več počitka in spanca. To prehodno dezorganizacijo duševnih funkcij lahko precej omili.

NEIZRAŽANJE SVOJEGA MNENJA IN SVOJIH OBČUTKOV: Veliko ljudi meni, da okolici za njihove občutke in mnenja ni mar. Sramežljivi so in zaprti. Ne zavedajo se dovolj, da jih okolica ne more razumeti in upoštevati njihovih posebnosti, če ne pridejo s svojo barvo na dan. Kljub temu pa se v njih kopiči jeza, kadar okolica njihove potrebe spregleda. Nekateri otroci se že rodijo kot izredno zaprti in nekomunikativni. Če pri tem ostane, se njihova usoda lahko tragično zaplete. Ostanejo skoraj brez odnosov, pa še v redkih obstoječih niso uspešni, kot rečemo dandanes. Vloga staršev je pri tem odločilna. Poznam starše, ki so s svojim razumevanjem, nevsiljivo podporo in spodbujanjem dosegli, da so se taki otroci tja do pubertete izredno sprostili in komunikacijsko odprli. Predvsem je treba verjeti, da je sprememba mogoča, torej da jo bo otrok zmogel.

Neizražanje svojega mnenja ni usodno samo za posameznika, ampak tudi za družbo. Demokracija preprosto ni mogoča, če je odstotek molčečih in pasivnih prevelik. V takem okolju prevladajo glasni in nasilni, ti pa so zainteresirani, da molčeča večina pri molku tudi ostane. Staro pravilo, da se tisti, ki molči, strinja, seveda še zdaleč ne drži. Zelo pogosto se sploh ne strinja, ampak samo čaka, da bo njegovo nestrinjanje nekdo izbezal. Ker pa se to ne dogaja, se v njem krepita zamera in odpor do dogajanja. Poglavitna težava v nerazvitih deželah je ta, da je v ljudeh nakopičeno ogromno nezaupanja do aktivne vloge v družbenem dogajanju. Njihovi talenti ostajajo neizrabljeni, njihove sanje se nikoli ne uresničijo. Bistvo demokratične vladavine je, da spodbuja izražanje mnenj in da jih upošteva. Samo odprta družbena klima spodbuja ustvarjalnost in inovativnost.

Izražanje občutkov opredeljuje družinsko klimo. Če je izražanja občutkov premalo, zapolnjujejo prazen komunikacijski prostor domneve, se pravi projekcije. Ni pravega, vsebinskega zaznavanja drugačnosti, zato pa tudi ne razumevanja. Kjer bi lahko bilo razumevanje in upoštevanje, se kopičijo zamere. Ozračje se počasi zastruplja in na koncu imamo družino, v kateri si nimajo člani nič povedati. Energija ne kroži. Dobimo osamelce, ki se potikajo v istem stanovanju in so drug drugemu v napoto. Komunikacija za zdrave odnose torej mora biti, in to tudi takrat, ko je boleča. Boleča je seveda takrat, ko resničnost zadene ob naš narcizem. Dokler obstaja pristna komunikacija, je odnos živ. Informira nas in s tem tudi formira. Spoznavamo življenje in se učimo teči z njim.

Ko komunikacijo blokiramo, energija zastane in se začne kopičiti. Postajamo napeti in jezni. Želimo si preboja, a se ga hkrati bojimo, ker ne vemo, če bomo znali obvladati svojo destruktivnost. Nasploh nastaja zastoj v stiku zato, ker nismo prepričani v temeljno pozitivnost svojih občutkov do bližnjih oziroma njihovih občutkov do nas. Negativnosti se pač ogibamo, ker nas obremeni. Zato je za poglabljanje komunikativnosti zelo pomembno tisto notranje delo na sebi, ki nam pokaže, da smo v bistvu le naklonjeni in pozitivni. Bolj ko smo odločeni, da bomo vztrajno iskali konstruktiven izid morebitnih konfliktov, manj se konfliktov bojimo. Vedno se ne da doseči sporazuma, ker je ta odvisen od obeh strani, pač pa se da doseči strpen odnos do morebitne zavrnitve.

Nekoč sem slišal stavek, da je sprejemanje zavrnitve oslovski most v komunikaciji, podobno kot Pitagorov izrek v matematiki. Zavrnitev je ena izmed osnovnih relacij in dokler nas navdaja s strahom in izogibanjem, o kaki osebni zrelosti ne more biti govora. Če zavrnitve dobro sprejemamo, delujemo na okolico sproščajoče, zato se marsikatera zavrnitev kmalu spremeni v sprejemanje. Komunikacija, ki ne sprejema kritike in zavrnitve, je sterilna, saj nas okolica potem ne more informirati o svojih resničnih občutkih. In tako tudi ne dobimo podatkov, kje bi bilo potrebno, da se prilagodimo in morda tudi spremenimo. Okolica nas vidi iz druge perspektive, kot se vidimo sami, in nam tako pomaga do bolj celostnega pogleda na našo resničnost.

Enako velja tudi v nasprotni smeri. Naš pogled na to, kako razmišljajo in se vedejo drugi, je zanje tudi lahko koristen. Če svojih pogledov ne izražamo, bodo morda mislili, da se z vsem strinjamo. Neizražanje svojih mnenj je svojevrsten egoizem, še posebno zato, ker jih imamo in v nas tudi delujejo. Seveda pa se lahko hitro zgodi, da začnemo pretiravati in postanemo vsiljivi. Izražanje mnenj naj bo zato taktno in strpno. Kritika je lahko izražena brutalno in takrat ustvarja zamere. Lahko pa je izražena tudi tankočutno in potem jo ljudje sprejmejo veliko laže. Ko izražamo svoje občutke, pogosto ne znamo ločiti, kaj je v nas sprožil trenutni položaj, kaj pa je že od prej.

Nekateri ljudje so kar naprej jezni, prizadeti in užaljeni. Večji del nejevolje in agresije, ki jo kažejo ob takem dogodku, torej ni povzročen s tem dogodkom, ampak je stvar njihovega temeljnega razpoloženja, njihovih nepredelanih obremenitev iz preteklosti. To bazično razpoloženje je nekakšna osebna enačba, saj opredeljuje večino naših odzivov. Če se nagibamo k negativnim reakcijam, je prav, da se svojega stanja zavemo in naredimo vse, da bi svoje temeljno razpoloženje izboljšali. Samo če smo brez velikih notranjih konfliktov, lahko položaje presojamo kolikor toliko stvarno.

DATI SE PREGOVORITI: Ljudje, ki jim manjka odločnosti, se radi dajo pregovoriti. Nekateri med njimi za vsako stvar iščejo nasvet, tuje mnenje. Seveda potem, ko se po teh nasvetih tudi ravnajo, nikoli ne vedo, zakaj so ravnali ravno tako. Pogosto je boljše narediti napako na podlagi zgrešene lastne ocene, kot pa se ravnati po usmeritvah okolice. Kajti smisel človekovega življenja je učenje, to pa se večinoma dogaja na temelju lastne izkušnje. Pri tem vzorcu gre za pomanjkanje samozavesti, obenem pa tudi za beg pred odgovornostjo. Če hočemo postati samostojna oseba, moramo premagati strah pred napakami. Vsi, tudi najzrelejši ljudje, se motimo. Pomembno je le, da smo napake pripravljeni tudi popraviti. Le tam, kjer se zdi, da so napake lahko nepopravljive, je morda boljše, da ne poskušamo. Pa še tam je dobro poskusiti takrat, kadar se bodo stvari iztekle slabo, če ne naredimo nič.

LAGATI IN BITI NALAGAN: Laži mnogi uporabljajo takrat, kadar so v stiski. Niso se pripravljeni soočiti s posledicami, če pride na dan resnica. Laž je znak slabištva in neodgovornosti. Lažnivcu pač ne moreš zaupati, ne moreš se zanesti nanj. Kdor veliko laže, postopno zgubi občutek za resnico. Prirejanje izjav se mu zdi kar sprejemljivo. Išče opravičila, čeprav ta nimajo nobene vrednosti. Podobno je tudi z ljudmi, ki se pustijo nalagati. Nekateri prav želijo biti nalagani, kadar se boje golih dejstev. Mislijo, da jim je s tem kaj prihranjeno. Toda resnica prej ali slej pride na dan. Dlje ko se širi laž, več škode naredi. Živimo v časih, ko je laž skorajda nekaj samoumevnega, tako v politiki kot v zasebnem življenju.

Informacij dandanes sicer ne manjka, a na nekaterih področjih je skorajda nemogoče ugotoviti mejo med resnico in lažjo. Nekaj resnice je lažem že primešano, da bi se laž zdela bolj verjetna. Laž, ki se prezentira kot resnica, je sredstvo manipulacije. Vsak večer po televiziji gledamo reklame, ki predstavljajo izjemne učinke čistil, ko pa tako sredstvo kupiš, razočaran ugotoviš, da so te naplahtali. Politiki pred volitvami obljubljajo vsemogoče, pozneje pa se le malo tega uresniči. Fant dekletu obljublja mala nebesa, dekle pa pozneje ugotovi, da od njegovih besed ni ostalo skoraj nič. Večina ljudi se premalo zaveda, da ima neobveznost do resnice kar resne posledice. Lažnivci in manipulatorji namreč žive v kaotičnem svetu, v katerem je nemogoče ugotoviti, za kaj v življenju sploh gre.

Lepota življenja se jih ne dotakne, ne poznajo čistih občutkov. Resnica življenja jim ostane skrita. Postopno se vanje zaleze nejevera v pravo kakovost življenja, neredko podležejo cinizmu. Ne ločijo med pristnim in zaigranim, ne med prostodušnim in ponarejenim. Spreobrnjenje pa ni ravno lahko. Kajti komur laž preide v navado, mora to navado razgraditi. Prebujenje čuta za resničnost poteka počasi. Obstaja tudi nevarnost, da si človek premisli, kajti za resnicoljubnost človek ni nagrajen z drugim kot s tem, da pozna resnico. Ta pa je dostikrat tudi grenka in žalostna. Jasnovidci, ki jim je dano videti v človeška srca, pravijo, da jih njihov dar prav nič ne veseli, kajti le malo ljudi je tako svetlih, da je pogled vanje razveseljiv.

Seveda pa z resnicoljubnostjo ne gre fanatično pretiravati. Laž je povsem primerna takrat, kadar z njo rešujemo večjo vrednoto. To, da so zaslišanci okupatorju prikrili resnico, je marsikomu rešilo življenje. Resnice torej ne kaže razodevati nekomu, ki jo bo zlorabil. Še v evangeliju piše, da biserov ne gre metati svinjam. V militarističnih deželah nekateri vrhunski znanstveniki nočejo sodelovati z vojsko, ker vedo, da bo njihovo znanje prej ali slej zlorabljeno. Tudi najgloblje duhovne resnice so skrite pred tistimi, ki bi si jih razlagali prelahkotno in jih potem zlorabili. Še bolj to velja za ezoterične tehnike, ki v človeku prebujajo skrite moči. Samo zelo čist človek je upravičen poznati jih, saj jih ne bo nikoli uporabil za cilje ega.

KLEPETANJE, NAKLADANJE IN TELEFONITIS: Gre za dejavnosti, katere poglavitni cilj je zaposliti se, da človeka ne vznemirja strah pred praznino. Mnogi morajo namreč kar naprej nekaj početi, ker tako beže pred soočenjem z nedogajanjem, s tišino, z ničem, ki je ena izmed temeljnih danosti bivanja. Govor je skorajda idealen način, da se zamotijo, saj vpreže um, ki bi v mirovanju začel z mučnimi monologi. Vsi vemo, kako nas nemiren um žre, kadar nima kaj početi. Zaposlitev torej pomeni zamotitev, pa čeprav so njeni učinki nepomembni. Zaposlitev ubije čas in izrine vprašanja, na katera se bojimo iskati odgovor. Vprašanja o pomenu in smislu naših akcij in naše pasivnosti, naših misli in besed.

Mobilni telefoni so se pojavili kot naročeni, da lahko klepetamo kjer koli in kadar koli. Vsi vemo, da je za tisto, kar si imamo povedati, potrebno kaj malo časa, pa vendarle na telefonu visimo kar naprej. Nekaterih ljudi se je treba skorajda bati, saj ne znajo končati prej kot v uri. Pa čeprav nimajo nič za povedati. Iščejo občutek bližine, a se ne zavedajo, da tega omogoča kakovost, ne pa časovna obsežnost stika. Modri ljudje govore bolj malo ali skoraj nič. Kajti življenje ne potrebuje komentarja, ljudje pa imajo vsak svojo izkušnjo. Preveč govorjenja je kot preveč denarja, zgodi se inflacija. Besede zgube moč in vrednost. Energija se razprši v prazen prostor, kajti praznega govorjenja itak nihče zares ne posluša.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 228, avgust 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com