SAMOMORILNOST: Problematika samomora je zelo obširna, zato jo bomo tukaj bolj nakazali kakor izčrpno predstavili. Pri samomoru gre za to, da je zaradi duševnih zavor in blokad, ki se lahko materializirajo tudi v zelo konkretnih življenjskih težavah, vse manj veselja in energije za vsakdanje življenje. Človek postaja utrujen in naveličan rutinskih opravil, ki ga nikakor ne navdihujejo. Ne more pa se prebiti do takega doživljanja, da bi spet čutil radost in smisel svojega početja. Zdi se mu, da se banalni vsakdanjik ponavlja brez konca in kraja, in komaj zbere energijo, da se zvleče skozi dan. Ne vidi smisla takšnemu životarjenju, zato premišljuje, kako mu narediti konec.

Velikokrat je tako stanje izraz večinoma negativne življenjske bilance. Tipičen samomorilec ima občutek, da v pomembnih stvareh v življenju ni uspel oziroma da je doživel toliko izgub in razočaranj, da mu ni ostalo dovolj moči, da bi se pobral, se sestavil in ujel tok življenja. Psihologi so statistično ugotovili, da predhodi samomoru, podobno kot tudi zbolevanju za hudimi boleznimi, pogosto več stresnih, tako ali drugače obremenilnih dogodkov. Potemtakem lahko govorimo tudi o izčrpanosti življenjskih sil, ki jih povzročajo povečane obremenitve na eni strani ter notranje zavore in blokade, ki otežujejo sprotno vitalno regeneracijo, na drugi strani. K samomoru se namreč še posebno močno nagiba melanholično-depresivna značajska struktura, ki ima velike težave z obnavljanjem vitalnih sil.

Za to vrsto značaja je značilno močno in preveč črno-belo čustvovanje z zelo počasnimi spremembami. Ti ljudje težke dogodke vzamejo preveč resno in usodno dokončno. To jih lahko povsem dotolče, tako da ne vidijo izhoda iz svojih sanj o usodnih izgubah. Smilijo se sami sebi in objokujejo svojo usodo, ne znajo pa zalizati ran in se spet spraviti v gibanje. Vmes je torej tudi neka statičnost, ki v koncu nečesa ne prepozna možnosti za nov začetek. Včasih pa jo pretekli porazi tako stisnejo, da dolgo časa sploh ni zmožna normalno razmišljati in uspešno komunicirati. Pri samomorilcih gre v resnici za to, da jih stiske porinejo na tisti rob, ko nekako otrpnejo in si sami ne znajo več pomagati, zato je pomoč okolice skrajno dobrodošla, ne pa nujno tudi lahko sprejeta.

V sodobnih urbanih družbah obstaja več vrst organizirane pomoči za potencialne samomorilce, med drugim tudi 24-urni telefonski klic v stiski. Ker pa so za sodobno družbo značilne vse bolj ohlapne vezi med ljudmi, se pogosto dogaja, da okolica signale, ki jih pred usodnim dogodkom oddaja prihodnji samomorilec, spregleda. Že samo to, da pri moških uspe vsak tretji, pri ženskah pa komaj vsak deseti poskus samomora, govori o tem, da samomorilec s svojimi poskusi pravzaprav kliče na pomoč. Dostikrat se okolica njegovega duševnega stanja ustraši in pred njim pobegne, saj gre za težke in zelo mučne energije, spričo katerih se lahko počuti zelo nemočno. Gre za stvari, o katerih po navadi niti ne govorimo. Samomor je pač eden od tabujev zahodne civilizacije.

Kot pri drugih vzorcih te skupine gre tudi pri samomorilnosti za problematiko nečutenja stvari oziroma za pomanjkanje stika z vsakdanjo resničnostjo. Merila kakovosti in smisla so pri samomorilcu postavljena visoko, zato ga običajne, vsakdanje drobnarije puščajo praznega. Ne živi zdaj in tukaj, ampak čaka, da se mu bo končno zgodilo kaj pravega, kaj intenzivnega in pomembnega. Poleg tega ga preganjajo zgubljene priložnosti. Manjka mu tiste lahkotnosti, spričo katere bi lahko pozabil na svoja pričakovanja oziroma svoje strahove in se prepustil trenutku. Ne zna, po navadi pa tudi noče biti preprost, skromen, voljan biti kar koli in kdor koli, vdan v usodo. Ker se z usodo nikakor ne sprijazni, ampak se z njo kvečjemu onemoglo bojuje, ga ta podreja z neizpodbitnostjo neveselih življenjskih dejstev. Gre torej za problematiko nesprejemanja življenja takega, kot ga pač dojema.

Samomorilec živi s kamnom na srcu. Ta kamen dostikrat tudi neposredno čuti. Težijo ga banalnost, površnost, nered, nezvestoba, nesolidnost, neobveščenost, nerazgledanost, neprizadetost, neobveznost in neangažiranost ljudi, s katerimi mora živeti. Samomorilec navsezadnje ni kdor si bodi. Ima precejšnje sposobnosti, na marsikaj se spozna in ohranja visoke standarde glede tega, kaj dela življenje smiselno in življenja vredno. Pod čast mu je, da bi se razpustil in zanemaril, vdal pijači in propadel. Noče, da bi njegova pričakovanja in njegov bes zvodenela. Samomor zanj pomeni protest proti dejanskosti, ki ga onesrečuje, ki mu ne da biti, kar bi rad bil. Za samomor je navsezadnje potreben tudi pogum. Vsakdo ga tudi ne premore.

V mnogih tradicionalnih kulturah je bil samomor obvezen, če se je človek znašel v položaju, ko ni mogel rešiti svoje časti. Bil je torej stvar ponosa. Samomor in ponos sta tesno povezana. Ponos je skupek predstav o sebi kot vrednem. Seveda so te predstave samo predsodek, izmislek, ki se ga človek oklene. Z več elastičnosti in dopustljivosti bi lahko sprejel tudi drugačen okvir svoje eksistence. Najučinkovitejše zdravilo zoper samomorilnost je meditacija, še posebno zazen. Pri tej meditaciji gre za popolno osredotočenje na nekaj, kar je povsem nepomembno in brezpredmetno, denimo na piko na zidu. Ego spričo paradoksne naloge zakuha prek vseh meja, lomi se in nori, dokler se ne sooči s svojimi iracionalnimi izhodišči in jih ne predela.

Zen pomeni najpreprostejšo in hkrati najnaravnejšo duhovno šolo. Pot zena je pot iskanja popolnosti v najpreprostejših, vsakdanjih stvareh. Skrivnost te poti ni v ničemer drugem kot v tem, da se jim je človek pripravljen popolnoma posvetiti in za zmeraj pozabiti na »višje cilje«. »Višji cilji« so namreč samo pretveza, da človeku ni treba biti tukaj in zdaj, ampak se lahko naseli v svoji fantaziji in se posveča virtualni resničnosti. Seveda vsaka prava duhovna šola kot ključni element vsebuje odpoved sanjarjenju in miselnim identitetam, posveča pa se stiku s sedanjim in neposrednim. Samomorilec je rešen, ko se navadi pozabljati nase. V trenutkih samopozabe se meditativno sprosti. Čim je dovolj skromen, da reče: »No, to sicer ni vse, ampak nekaj pa je le«, je na pravi poti.

Nekateri verjamejo, da obstaja tudi filozofski samomor, se pravi samomor iz premisleka, ko človek na določeni točki ne najde več ničesar življenja vrednega. Nekaj podobnega se godi jogijem, ki se zapro v votlino in tam tako rekoč brez hrane meditirajo, dokler se organizem povsem ne izčrpa. V obeh primerih gre za poskus preseganja odvisnosti od vsakdanjih telesnih potreb. Težko je reči, če ne gre hkrati vendarle tudi za neke predsodke in zavore, kajti ti ljudje so naseljeni predvsem v glavi, z drugim delom telesa pa imajo po navadi precej slab stik. Zadovoljevanje telesnih potreb jim preseda, če pa bi imeli boljši stik, bi seveda v njem lahko tudi uživali. Filozofska usmerjenost včasih pomeni predvsem poskus preseganja sila skromne sposobnosti za uživanje v elementarnih življenjskih danostih.

ZATIRANA ALI PA ZOŽENA ŽENSKOST: Ta vzorec se razvije pri deklicah, ki so izpostavljene stalnim prevelikim pričakovanjem matere. Mati je preveč skrbna, delovna mravljica, ki razvaja svojo okolico in s kupovanjem ljubezni išče potrditev svoje vrednosti. Seveda je z druge strani to videti kot nenehno žrtvovanje za druge. Njena avtonomna ženskost se ne more razviti, mati je služabnica, skorajda tudi sužnja otrok, moža in šefa v službi. Taka je postala pod vplivom svoje matere, ki jo je zatrla s podobnimi pretiranimi pričakovanji. V navidezni skromnosti in požrtvovalnosti pa se vendarle skriva dominatorka in teroristka. Kajti če se hči ne podredi materinim pričakovanjem, potem jo ta zasuje z očitki, ji zbuja občutke ničvrednosti in ji napoveduje življenjski fiasko.

V hčeri se sčasoma težko izoblikuje kaj drugega kot sovraštvo ali pa vsaj globoka ambivalenca do ženske vloge. Kajti taka ženska je samo nekakšen slabo definiran privesek moških potreb. Posredno pa taka mati hčeri ne prigraja samo ženske vloge, ampak tudi moško, saj sta komplementarni. Ob nevredni ženski mož ne more biti spoštovan. Materin značaj vsebuje veliko potez sadomazohizma. Občutenje življenjskih danosti je prežeto s prenašanjem, obenem pa tudi zadajanjem bolečin. Take ženske niso rade noseče, težko pa tudi rodijo, saj so zakrčene. Ne uživajo v spolnosti, ne znajo se sprostiti, kaj šele predati. Čudna simbolika poniževanja in mučenja, ki jo vidimo pri dominah, izhaja iz te podhlajene ženskosti.

Ena od oblik zožene ženskosti je preveč skrbna žena, ki otroke in moža brezmejno razvaja. Včasih je težko ugotoviti, ali s svojo izjemno skrbnostjo dokazuje svojo več- ali manjvrednost. Vsekakor gre za izjemen nadzor in moč nad bližnjimi, zavit v celofan skrbnosti. Otrokom in možu vsekakor škoduje, ker jih razvaja in s tem potiska v odvisnost. Razvajeni otroci ne razvijejo svojih potencialov znajdenja v življenju, ne izoblikujejo delovnih navad, niti ne razvijejo primerne odpornosti proti frustracijam in stresu. V pretiranem razvajanju zato ne moremo videti izraza ljubezni, ampak bi prej lahko govorili o prikritem preziru (češ, glejte, kaj vse moram narediti za vas …, joj, kako ste nesposobni …).

Skratka, pri ljudeh, ki imajo težave s čutenjem običajnih, nepoudarjenih življenjskih situacij, se prej ali slej znajdemo pri pretiravanju, v eni ali drugi skrajnosti. Skrajnosti nekako prebijejo bariero neobčutljivosti in vnesejo nekaj soka v življenje zavrte osebe. Tudi v svojem izražanju te osebe ne poznajo drugega kot skrajne posplošitve, v eno ali drugo smer. Ko poslušaš, kako so te razumeli, se lahko samo primeš za glavo, kajti v njihov spomin se je zapisalo nekaj močno drugačnega, kot pa si hotel. Ekstremna stališča dobesedno izsiljujejo. Srednjih, blizu-nevtralnih ocen tako rekoč ne prenesejo. Hočejo, da se izraziš bodisi precej negativno ali pa poudarjeno pozitivno.

ODVISNOST OD MATERE: Največja nevarnost za razvoj tega vzorca grozi bolj ali manj plašni edinki, ki je ostala sama z materjo. Oče je bodisi umrl ali pa se izgubil neznano kje. Na vidiku ga vsekakor ni in večinoma niti v otroških letih ni imel pomembne vloge. Tu gre za obojestransko močno odvisnost, za pretirano vezavo, ki naj bi mater in hčer zavarovala pred izgubo odnosa, pred osamljenostjo in izgubljenostjo. Strahovi v takem odnosu igrajo močnejšo vlogo kakor ljubezen. Samostojnost in neodvisnost sta v takem odnosu prepovedani, saj ju razumeta kot izdajo. Hči zato ne sme najti primernega moškega zase, mati pa ne drugega partnerja. Visita druga na drugi, in če po naključju ne živita skupaj, se morata desetkrat na dan slišati po telefonu.

Ni prav redko, da se tak odnos zgodi tudi sinu edincu. Mati v njegovem svetu zaseda tako velik in pomemben prostor, da zanjo ni nadomestila. Tudi če se tak sin poroči, njegova partnerica nikoli ne bo zasedla prostora, ki ga zaseda mati. Mati namreč vse skuha bolje, naredi hitreje, pove prepričljiveje. Materin sinček se sicer zaveda, da živi v materini senci in da je s tem najbrž nekaj narobe, toda ne najde poguma, da bi se odcepil. Čim naredi kak korak proti samostojnosti, se mu zazdi, da je stopil na pot izdaje oziroma zatajitve njene izključne pomembnosti. Tudi mati ga tedaj zasuje z izrecnimi ali pa samo podtalno izraženimi občutki krivde. Denimo: zboli, čim sina ni vsak čas na spregled. Potem se pa pojdi samostojnost!

Pogosto je odvisnost od matere sicer manj močna, tako da dopušča hčerin ali sinov zakon, vendar pa njo ali njega toliko nadzira, da se njun partner ob tem duši. Nova družina nikakor ne more pridobiti tolikšne kohezivnosti in intimne bližine, kot je potrebno. Mati igra ves čas snahino tekmico. Ta igra je za hčer ali sina zelo mučna, saj so v igri občutki krivde, ki jih je zelo težko zares ozavestiti in preanalizirati njihov zahrbtni pomen. Najmanj, kar je treba storiti, je čim večja fizična distanca. V isti hiši se problematika nenehnega taščinega vpadanja v snahino zasebnost zagotovo ne bo razrešila. Toda čim se pojavi priložnost za odselitev, sta sin ali hči vsa razdvojena. Premišljujeta, ali je prav, da pustita mater samo.

Osamosvajanje, ki bi se moralo zgoditi že v puberteti in najpozneje v adolescenci, je v odraslosti resen problem. Kajti posesivna mati je pravi genij za zbujanje dvomov, za sesanje energije, za zbujanje strahov, za krhanje zaupanja med partnerjema. Z dobro igrano nemočjo in prizadetostjo uveljavlja moč nad svojim večnim otrokom, ki se boji odrasti in jo odklopiti ter prepustiti njeni usodi. V igri je namreč močna sugestija te vrste: »Ti si moj(a) in samo jaz bom vedno in v vsakem primeru poskrbela zate. Nihče drug te ne bo imel zares rad, ker ni tvoja kri, zato se me drži z vsemi štirimi!« Če je partner negotova oseba, in po navadi tudi je, potem se ta igra nihanja med njim in materjo lahko vleče brez konca in kraja, vse dokler mati ne umre.

IZVAJANJE NENEHNEGA ČUSTVENEGA PRITISKA: Kdor zaradi čustvene zavrtosti ne čuti drobnih življenjskih premikov, ima pravzaprav dve izbiri. Prva je, da se s tem sprijazni in da živi v čustveni sivini, svojo energijo pa investira v posle, hobije, šport in podobno. Doma skorajda ne komunicira, če pa že, ostaja na ravni strogo praktičnih, neemocionalnih sporočil. Okolica ga ima za nekoliko pusto, dolgočasno in neodzivno osebo, pa kaj potem. Druga izbira pa je, da zavrta oseba poveča pritisk v svojem duševnem aparatu in bolj ali manj na silo provocira občutke tako v sebi kot v okolici. Rečemo, da gre za posiljeno osebo, za histeričnega človeka, ki ne more, da ne bi vsak čas koga izzival.

Takega človeka ne moreš spregledati, ker te ves čas sili, da ga bodisi ljubiš ali sovražiš. O, tudi ljubiš, ne samo sovražiš, ker je zelo intenziven, zelo pripaden, zelo zavzet, tudi zelo požrtvovalen, če je treba. Taka oseba je bil denimo pred nedavnim umrli Jörg Haider. Mnogi so mu bili zelo privrženi, ker se je za somišljenike zelo angažiral, drugi pa so ga spet strastno sovražili, prav kakor on njih. Bil je bodisi jedek ali pa skrajno ljubezniv in zavzet. Umirjene, čustveno trezne presoje tako rekoč ni poznal. Čeprav je bil inteligenten, je v trenutku pozabil na dejstva, ki mu niso šla v račun. Njegova pretirana čustvena razburkanost je vsak čas posegla po manipulacijah. Taka oseba ti preprosto ne pusti svobode, moraš se opredeliti zanjo ali proti njej, četudi nočeš.

Pri tem vzorcu gre torej za izsiljevanje čutenja, za nenehno dramatiziranje življenja do tiste stopnje, ko v kotlu ves čas nekaj vre. Tako življenje je seveda zelo nemirno, razburkano strastno in precej nepredvidljivo. Nekateri so tako osebo pripravljeni oceniti za karizmatično, a le redko se zgodi, da je v resnici konstruktivna, ker je preprosto preveč razdvojena, da ne bi okrog sebe sipala tudi precej strupa. Take osebe sila hitro napredujejo predvsem v nestabilnih časih družbenih prekucij. Iz časa francoske revolucije poznamo kopico oseb, ki so zablestele na političnem nebu kot supernove, a kaj kmalu zgorele in takoj potem tudi žalostno propadle. Sam Hitler je bil te vrste oseba, enake vrste tiči so bili njegovi najnevarnejši, pa tudi najbolj osovraženi sodelavci.

Takim ljudem so v preteklosti dostikrat rekli inkvizitor, agitator, politkomisar, ženskam pa spletkarka, kača, hudičevka. K sreči ta stil vedenja že nekaj časa ni preveč v modi, se pa spet vrača. Verski fundamentalizem in vsakršno politično ali pa rasno prenapetost poganjajo prav ljudje s tem vzorcem. Njihova čudaška strast je, da vse življenje premišljujejo, kako najti šibke točke v ljudeh in jih potem ob najbolj neugodnem trenutku rušiti, osramotiti, podrediti. Da gre pri teh ljudeh za skrajno pomanjkanje sočutja in vsake uvidevnosti, priča nešteto knjig, dram in filmov. Čustveno izsiljevanje človeka, ki se mu začne vdajati, lahko kaj hitro pripelje na rob pa tudi čez rob človečnosti, zato je vsaka spozaba lahko usodna.

Vsi poznamo izraz, da nekdo hodi prek trupel. Zunanji izraz te neobčutljivosti je sebičnost, notranji pa pomanjkanje čutenja. Človek, ki ne čuti, je mrtva duša. In okoli sebe seje smrt. Če ga obsojamo, mu s tem ne bomo pomagali, saj se bo samo še bolj zakrknil, postal bo samo še trši in še bolj odmaknjen. V takšnem položaju bo celo mislil, da je upravičen do svoje neobčutljivosti. Pomagamo mu lahko samo tako, da najdemo stik z njim, da ga priključimo in povežemo v krog sočutja, sodelovanja in razumevanja. Zgled velike vere v povezovalnost, ki lahko preseže vsakršne ločitve, kot ga demonstrira novi ameriški predsednik, kaže, da obstajajo močni razlogi za upanje v boljšo prihodnost.

Čustveno nasilje je odraz popolne izgube čustvene varnosti in popolne pozabe na občutek sproščenosti. V človeku, ki čustveno izsiljuje, kraljujeta nezaupanje in strah. Več kot strah, groza pravzaprav. Zato se moramo takrat, ko se srečamo s silnim nemirom v teh ljudeh, predvsem zelo zelo umiriti. Tako rekoč povsem ustaviti. Mir je edino sporočilo za človeka, ki ga je zakopal tako zelo zelo globoko.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 232, december 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com