Človekovi akcijski vzgibi se v svetu materije udejanjijo kot oblike. Ideje se v čas in prostor zapišejo z utelešenjem. Tako postanejo vidne, otipljive, konkretne. Šele materializirane nagovorijo naše čute in nam ponujajo užitek. Stvari so vredne toliko, kolikor lahko v njih uživamo. Tudi naša vrednost je povezana s tem, koliko znamo uživati in koliko užitka omogočimo drugim. Svet užitkov se pri otroku začne s hranjenjem in z božanjem. Usta in koža sta izjemno pomembni erogeni coni. Povezani sta z našo sposobnostjo usvajanja in sproščenega prepuščanja. Da se obe funkciji optimalno razvijeta, je potreben občutek varnosti. Varnost je sprva odvisna od občutka zaščitenosti in čutne potešenosti, pozneje pa tudi od posedovanja in obvladovanja nedotakljivega lastnega prostora.

Dober čutni stik s svetom človeka hrani z živimi, prijetnimi občutki in mu omogoča bivati zdaj in tukaj. Temu rečemo tudi ozemljenost. Diferencirani občutki in jasno občutena čustva človeku omogočajo znajdenje in pravilno odločanje v stvarnem svetu. Ob slabem čutnem in čustvenem stiku z okolico pa se človek rad zateka v dnevne sanje, v fantazijski svet. Odzemljen človek marsičesa ne čuti, zato se skuša odločati na podlagi zamišljanja. Toda misli so slaba podlaga za odločanje, saj um vsak trenutek najde nove argumente za in proti. Kdor je čutno odprt, uživa v nešteto stvareh. Kdor pa je čutno zavrt, išče vedno nove in močnejše dražljaje, da bi še kaj čutil. Njegov svet vrednosti in vrednot je zato nestabilen. Enako nestabilni so zato tudi njegovi odnosi. Ne more se zasidrati in pognati korenin.

Čutna nepotešenost, ki izhaja iz zavrtega čutenja, sili človeka v kompenzacijska početja, kot so hedonizem, pohlep po denarju, kopičenje dobrin, pretirano zavarovanje ipd. Nekateri pa nemir, ki izhaja iz večne lakote po užitkih, skušajo obvladovati z askezo. Izkušnje s hranjenjem, božanjem in crkljanjem ter pridobivanjem igrač se v otroka zapišejo kot vzorci, ki pozneje pri odrasli osebi opredeljujejo način navezovanja intimnega stika, občutka varnosti v neposredni bližini, zmožnosti za predajanje čutnim užitkom pa tudi varovanja in ohranjanja dobrin. Otrok, ki so mu sorojenci vedno pobrali vse igračke, kot odrasli ne zna zadržati svojih stvari. Nenehno nekaj posoja, pa ne dobi nazaj, brat nosi njegove obleke, prijatelj mu prevzame dekle in podobno.

Domači vsak trenutek vdirajo v njegov prostor, če ga sploh ima. Za ljudi, ki so bili kot otroci prikrajšani za elementarne užitke hranjenja in crkljanja, velja, da težko dosežejo materialno varnost. Njihov odnos do dobrin je zakrčen. So skopi, preveč varčni, strah jih je obubožanja, ali pa iz strahu pred izgubo kar sami dajo vse od sebe. Če pa na področju materialnih dobrin vendarle uspevajo, je nevarno, da temu namenijo ves svoj čas in vso energijo. Princip imeti pri teh ljudeh lahko povsem prevlada nad principom biti. Ti ljudje zmotno mislijo, da šele luksuz človeku prinese uživanje. In da šele velika vsota na bančnem računu prinese občutek varnosti. Pri tej vrsti obremenjenosti govorimo o materializmu. Materializem ni nič drugega kot odvečno investiranje energije v predmetni svet zaradi prepričanja, da ta pomeni užitek, varnost in obstojnost.

Primanjkljaj potešenosti pa še največkrat vodi v hedonistično pretiravanje: požrešnost, pijanstvo, zasvajanje z opojnimi sredstvi, vdajanje pohoti. Nekateri nepotešenci so zasvojeni z ekstremno lagodnostjo. Ogibajo se naporom, miselnim in telesnim. Tako hedonizem kot tudi lagodnost človeka peljeta v nazadovanje in na koncu v propad. Vsak tip omame deluje proti širjenju in poglabljanju zavedanja, zaradi katerega smo se sploh utelesili na tem planetu. Pri uživanju velja zlato pravilo zmernosti: zmeren užitek človeka hrani in pomirja, premajhen ali pretiran pa ga obremenjuje in razkraja. Največja nevarnost na področju čutnosti pa je verjetje, da smo telo, da smo materija in da so čutni užitki vse, kar imamo. Če se poistimo z materialnostjo, postanemo ujetniki oblik, naša duša pa v tem ujetništvu prej ali slej zelo trpi.

VZORCI: 1. LAGODNOST: Za dojenčka poskrbi mati, tako da večino časa prebije v prijetnem ugodju. Otroci še dolgo potem, ko niso več dojenčki, žive po principu ugodja. Počno, kar jim trenutno prija, in za večino njihovih potreb poskrbe starši. Toda všolanje prinese prve obveznosti, potrebo po redu in disciplini, po usmerjeni in zdržni pozornosti. Zadovoljstvo je treba odlagati na prosti čas. Ko se otrok privaja na novi red, se uči delovati po principu realnosti. Vedno bolj mora skrbeti sam zase in vedno več nalog mora izpolnjevati, da bi nekega dne lahko bil samostojen. Starši in učitelji organizirajo otrokov čas in mu dodeljujejo naloge. Pri tem so lahko premalo ali pa preveč zahtevni.

Če otrok ponotranji preveliko zahtevnost staršev, postane utesnjen in obremenjen z življenjskimi nalogami. Ves čas misli na obveznosti in se ne zna zares sprostiti in zabavati. V prejšnjih časih je bilo veliko ljudi vzgojenih v kultu delavnosti in si niso znali skoraj nič privoščiti. Dandanes pa je vse več ljudi razvajenih, ker so jim starši v otroški dobi preveč prizanašali. Niso jih navajali na red in samostojnost in niso podpirali razvoja njihovih delovnih navad. Razvajenci razvijejo odvisen življenjski stil. Ne znajo si skuhati, ne znajo si oprati in zlikati, ne znajo nakupovati, ne znajo porazdeliti denarja čez ves mesec. Vse jim je težko. Velikokrat ostanejo pri starših in si pustijo streči. Njihove mame seveda vidijo, da so slabo pripravljeni na samostojno življenje, ne zavedajo pa se svoje vloge pri njihovi pasivizaciji.

Lagodnost je prevladujoča lastnost razvajenih ljudi. Njihovo geslo je: »Čez komot ga ni!« Sodobna organizacija življenja jim prihaja naproti, saj si kosilo lahko naročiš po telefonu, umazano perilo ti operejo v pralnici, namesto na sprehod v hrib greš na masažo, nakupuješ po internetu, tvoje konflikte pa razrešuje advokat. Ustvarjalno pa tako življenje ni. Ustvarjalnost pomeni, da se vsak dan učiš kaj novega, da raziskuješ, da mobiliziraš iznajdljivost in razvijaš vztrajnost, dokler ti ne uspe. Lagodnost je regresivna, se pravi protirazvojna lastnost. Pomeni umik iz pravega, dinamičnega življenja. Zaradi pomanjkanja raznovrstnih izkušenj se ima lagodna oseba za nesposobno, od tod pa ni daleč do občutka manjvrednosti in samoprezira.

Nekateri starši zaradi strahu pred osamljenostjo hočejo otroka zadržati zase, zato ovirajo njegov samostojni razvoj. Toda njihov otrok bo prej ali slej ostal sam, nemočen. Tedaj bo zelo odvisen od tretjih oseb. Lagodnost je kriva za to, da so nekaterim dijakom in študentom vsakdanje naloge pretežke, da odlašajo in nazadnje ne končajo šole. Del vzorca lagodnosti sestoji iz precenjevanja težavnosti tega, kar je treba narediti. To precenjevanje zbudi odpor do dela in potem je res težko napredovati. V prejšnjih časih, ko je bilo življenje še zelo trdo, si ljudje lagodnosti preprosto niso mogli privoščiti. Zato so otroke zgodaj navajali na vztrajnost, potrpežljivost in prenašanje frustracij. Trdnost, ki so jo otroci tako razvili, jim je pomagala presegati vsakdanje težave pri delu in odnosih.

Dandanes pa so nekateri tako lagodni, da se jim še pogovarjati ne da, kadar v družini pride do zapletov. Rečejo: »To je zame prenaporno.« Seveda jim stvari potem spolze iz rok. Pretirana lagodnost poleni telo in uspava duha. Organizem ostaja krepak, če ima dovolj gibanja in telesnih naporov. Duša pa tudi rabi nekaj stresa, da ohranja dinamično prilagoditveno kondicijo. Zmerni napori ne izčrpavajo, ampak vitalizirajo.

2. POŽREŠNOST in IZBIRČNOST: Psihodinamični vzrok požrešnosti je podzavesten občutek pomanjkanja. Hrana pomeni najpreprostejše zadovoljstvo, zato je z njo še najlaže nasititi podzavestno lakoto, ki sicer ni lakota po hrani, ampak po zadovoljstvu nasploh. Podzavestni pritisk oslabi normalno čutenje, zato požrešna oseba nikoli ne neha jesti, ko je ravno sita, ampak poje več. Šele ko je presita, postane tako otopela, da ne čuti več luknje v sebi. Požrešna oseba po navadi je slastno in prehitro, kot bi se bala, da ji bo kaj ušlo. Kadar se znajde na veliki pojedini, ji je žal, da ne more pojesti vseh dobrot, ki jih vidi. Hrana je namreč zanjo simbol za vse vrste dobrin, s katerimi si skuša nahraniti dušo. Požrešnež deluje po vzorcu: hrana je blaginja.

Normalna posledica pretirane ješčnosti je seveda debelost. Debelost pa ima to nerodno lastnost, da socialno ni najuglednejša. Človekov občutek, da je sprejet in dober za druge, se zniža. To pa pomeni še večjo luknjo v bitju, še več tesnobe. In to luknjo človek zapolnjuje z novim prenajedanjem. Mnogi debeli ljudje pravijo, da malo jedo. V resnici jedo kar naprej, a se tega početja skorajda ne zavedajo, ker ni premišljeno, ampak je nagonsko, dogaja se samodejno. Hrana v tem primeru ni le hrana, ampak je obenem tudi droga. Človek se z njo zasvoji. Postopno se navadi, da si z njo celi vse rane in premaguje vse svoje tesnobe. Vzorec, da hrana rešuje vse težave, je še posebno opazen pri ljudeh, ki zgube vsak nadzor nad hranjenjem in se strahotno rede.

Nekoliko drugačen je vzorec izbirčnosti. Pri tem ne gre za basanje s hrano skoraj »do nezavesti«, ampak za iskanje boljše in boljše hrane. Vsaka hrana po kratkem času »ni več dobra« in jo je treba nadomestiti s čim boljšim. Tak vzorec utegne biti še bolj obremenjujoč kakor prvi, saj človek kmalu pristane pri hrani, ki je izredno draga in začne presegati jedčeve finančne zmožnosti. Podzavestna prikrajšanost, ki se vleče iz otroške dobe, bi se ubesedena glasila nekako takole: »Nikoli mi niso privoščili nič dobrega«. Poznam človeka, ki na mesec samo za hrano porabi tri povprečne plače. Hodi po dragih lokalih, kjer mu kuharji pripravljajo same izbrane jedi. K sreči ima zelo dobre dohodke in si to lahko privošči. Ko sem ga vprašal, zakaj zmeče toliko denarja za hrano, mi je odgovoril, da izhaja iz družine, ki je bila zaznamovana z močnim občutkom prikrajšanosti.

Posebno mesto imajo v tej problematiki sladkarije. Sladkor je droga, čeprav po definiciji sodi med osnovna živila. Pretirano uživanje sladkorja zdravju močno škoduje. Med drugim ustvarja okolje, v katerem se rade naselijo plesni in glivice, med temi je najbolj razširjena kandida. Ta se ne naseli samo na sluznicah, temveč tudi po stenah prebavnega trakta, še sploh črevesja. Včasih preide skozi črevesno pregrado in se naseljuje še drugje po telesu. Ker jo organizem zaznava kot tujek, se imunski sistem spopada z njo in pri tem porabi večino svoje obrambne moči. Te potem zmanjka za boj z nevarnejšimi boleznimi. Zato nekateri ozaveščeni zdravniki menijo, da se mora bolan človek najprej znebiti kandide, šele nato bo mogoče kaj več narediti za ozdravljenje drugih bolezni.

Obilno uživanje sladkarij organizem zakisa. Dandanes že vrabci čivkajo, da je za boj proti boleznim organizem treba alkalizirati. Toda tisti, ki ne morejo brez čokolade, tortic in kolačkov, morajo najprej spoznati, da so sladkarije res droga. Prinašajo sicer užitek, ki pa je nadomestni užitek. Potreba po sladkem bo precej manjša, če bodo več zadovoljstva našli na drugih področjih, se pravi pri učenju in delu, v odnosih, pri športu in rekreaciji. Navsezadnje tudi v meditaciji. Meditacija je šola odpiranja nežnim vibracijam. Pri zasvojenosti s sladkarijami in močno začinjenimi jedmi je težava v tem, da blagih okusov zasvojena oseba sploh ne čuti. Šele zelo intenzivni okusi pri njej sežejo prek praga neobčutljivosti in tako postanejo vir užitka.

3. ALKOHOLIZEM: Vsak deseti Slovenec je vdan alkoholu. V zadnjih desetletjih se je zelo povečal alkoholizem žensk. Včasih smo videli pijance kolovratiti naokoli, dandanes pa se vse bolj skrivajo. Ker je o alkoholizmu napisano veliko, se bom omejil le na psihodinamiko te zasvojenosti. Prvi vir alkoholizma je nevrotičnost. Številni mladi fantje pa tudi dekleta ugotovijo, da njihova trema in tesnobnost skoraj povsem popustita, če popijejo zadostno količino alkohola. Opiti se nehajo tresti pred šefom, bolj sproščeni so pri navezovanju spolnih stikov, laže se pogovarjajo z vrstniki. Alkohol je namreč eden najučinkovitejših psihorelaksantov. In povrh vsega je še zelo lahko dostopen. Zato se hitro vzpostavi povezava: »Joj napet sem in tesnoben, moram nekaj popiti.«

Tej psihični odvisnosti se pozneje pridruži še telesna odvisnost. Telo se na vsakdanje pitje navadi, in če »redne doze« ni, se pojavijo odtegnitveni simptomi. Ko je človek že dolgo globoko v alkoholizmu, ob prenehanju pitja lahko nastane smrtno nevarni delirij. Poglavitni problem pri alkoholizmu je ta, da alkoholik ne rešuje problemov, ki ga navdajajo s tesnobo, ampak se napije. Težave se kopičijo, pridruži se jim še slaba vest. Sčasoma pitje alkoholika osebnostno močno spremeni. Postane neobčutljiv, grob, egocentričen, primitiven, prav nekako izvotljen. Mladi alkoholiki so večinoma drugačni. Občutljivi so, mehki, čustveno odzivni in precej sentimentalni. Zato njihove partnerice dolgo odlašajo z ločitvijo, saj se jim v treznem stanju njihov partner zdi v redu človek.

Drugi vir alkoholizma pa je poživljajoči učinek alkohola. Zelo zaposleni ljudje ugotovijo, da jih kozarec viskija poživi, kadar njihova delovna energija začne pojemati. Seganje po žgani pijači kmalu postane avtomatizem: »Počutim se šibkega, pa popijem nekaj krepkega«. Utrujenost, ki kliče po počitku, preobremenjeni ljudje preganjajo še s kavo, v zadnjem času tudi s kokainom. Občutek prijetne toplote in povečane energije, ki se razlije po telesu, je zelo zasvajajoč. Po dvojnem odmerku popusti tudi zaskrbljenost in človek ima res občutek, da mu alkohol »naredi dobro«. Ko sem pred četrt stoletja nekaj časa delal z alkoholiki, sem naletel na pijance, ki so bili v alkohol dobesedno zaljubljeni. Bili pa so tudi taki, ki se jim je alkohol gabil in so pili na silo, ker jih je preganjal občutek, da niso dorasli svojim problemom.

Opazovalce, ki na alkoholikovo početje gledajo s strani, preseneča, da se tipični alkoholik ne zaveda, kako hudo je že zasvojen. Pije redno vsak dan, a je še vedno prepričan, da ni alkoholik in da ima svoje pitje pod nadzorom. Reče: »Vsak trenutek lahko neham.« Neha pa šele tedaj, ko je na pomolu popolna socialna katastrofa: žena vloži tožbo za ločitev, v službi mu ponujajo knjižico, trezni prijatelji iz prejšnjih časov se ga izogibajo, sorodniki ne pridejo več na obisk. Zdravljenje ne pomeni samo prenehanja pitja, ampak obnovo dejavnosti, ki jih je alkoholik s pasivizacijo zanemaril: branje in spremljanje dogodkov, komunikacijo in družabnost, prizadevanje za partnersko in družinsko sožitje, šport in rekreacijo, ukvarjanje z aktualnimi problemi, sproščanje in duhovno poglabljanje.

Alkoholizem pogosto pomeni počasen, postopen samomor. Zato si je treba prizadevati tudi za osmišljenje življenja, za razumevanje, da sta tudi bolečina in stiska veljavni vsebini življenja. Samosmileče podoživljanje, ki je tako značilno za alkoholike, je treba zamenjati s konkretnim početjem, s sprotnim reševanjem problemov. Alkoholna zasvojenost je pravzaprav samo podaljšek svetobežne zasanjanosti.

4. DROGIRANJE: Drogiranje je, podobno kot alkoholizem, spremljevalec mehkužnosti. Trdni značaji ne zapadejo v zasvojenost, tudi če poskusijo trdo drogo. Mehkužni ljudje pa v stiku z drogo začutijo, da so našli bližnjico do ugodja. Na začetku se jim drogiranje ne zdi nič problematičnega, saj se še ne zavedajo, da vodi v propad osebnosti in nato tudi organizma, zraven pa še v kriminal. Večina mehkužnih ljudi so razvajenci, ki jim ni bil privzgojen občutek, da je ugodje nagrada za dobro opravljeno delo. Koščka čokolade niso dobili na koncu kosila, ko so pojedli najprej zajeten obrok zdrave hrane, ampak so se do sitega najedli kar čokolade. Zato se je v njihovem umu vzpostavil vzorec, da je vse, kar ni čisto ugodje, tako in tako odveč. Ne poznajo odlaganja zadovoljstva, pritrgovanja in odpovedi. Zato jih intenzivni občutki, ki jih sproži vnos droge, povsem podredijo.

Redni spremljevalki drogiranja sta tudi laž in manipulacija. To sta prav tako dve lastnosti mehkužcev, ki se nikoli niso navadili sprejemati odgovornosti za svoje napake. Terapevti vedo, da je delo z zasvojenci zelo nehvaležno, ker nikoli ne veš, ali to, kar povedo, tudi mislijo. Redno se dogaja, da si tisti, ki se prijavijo na detoksikacijo, torej na prekinitev jemanja drog pod zdravniškim nadzorom, organizirajo »prijateljsko« dobavo drog v zdravstveno organizacijo. Detoksikacija se tako izkaže samo za nekakšno igro, s katero želijo pomiriti starše, v resnici pa droge ne nameravajo opustiti. V procesu zdravljenja je najpomembnejši del vzpostavljanje pozitivnega odnosa do dela in odgovornosti. Gre za pridobivanje delovnih navad in odnosa do vrednot, ki so potem podlaga za resnično samospoštovanje. Ko ima človek glede sebe in svoje udeležbe v življenju dober občutek, beg v omamo ni več tolikšna skušnjava.

Seveda pa so med posameznimi vrstami drog velike razlike. Marihuana je relaksant, ki ne bi bil nujno sporen, če za nekatere ne bi postal edini način pomirjanja in tako postal nadomestek za premislek in kreativno rešitev problemov. LSD, ki ga skoraj ni več dobiti, je halucinogen, podobno kot meskalin, datura, gobice, ibogain ipd. Človeka spravi v stik z njegovo podzavestjo, včasih tudi nadzavestjo. Terapevtsko usmerjena in strokovno nadzorovana uporaba teh drog bi lahko bila tudi koristna. Ekstazi človeka emocionalno odpre, s tem pa ga tudi močno energizira. Opiati ponujajo kratkoročen padec v ekstazo, ki se zasvojencu zdi edina pomembna stvar na svetu. Kokain pa energizira in privzdigne razpoloženje. Človek, ki je bil še pred nekaj minutami vsega sit, je spet fit. Za uro ali dve spet lahko jaha na konju ameriških sanj (american dream).

Vsako drogiranje, tudi z analgetiki in psihofarmaki, pomeni beg pred resnico. Kadar resnica tako boli (in to ni ravno redko), da je nismo sposobni prenesti, je drogiranje za nekaj časa morda tudi smiselno. Ne sme pa postati edini in trajen način življenja.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 219, november 2007

Fotografija: Bigstockphoto.com