Človek živi v svetu oblik, ki se jih od prvega dne uči zaznavati in prepoznavati v njihovih različnih položajih. Za to rabi zdrava čutila in zdrav živčni sistem. Možgani skozi proces učenja dograjujejo notranje celične povezave (nevronske kroge, kognitivne mape). Zabeleženo izkušnjo imenujemo vednost, ko je ta praktično uporabljena, pa spretnost in znanje. V človekovem spoznavnem sistemu je zunanji svet posredovan v predstavah. Toda predstav se ne da posredovati neposredno, ampak samo s simboli. Najuporabnejši sistem simbolov je jezik. Ta je lahko besedni, slikovni, zvočni, gibni ipd. Tako kot se moramo naučiti zaznavanja, se moramo naučiti tudi simbolov, ki pripadajo ustreznim zaznavam, sicer ne moremo komunicirati.

Ta proces socializacije se dogaja najprej v družini, nato pa zelo sistematično v šolah. Tam se človek uči mnogih spoznanj, ki jih je človeštvo nakopičilo v preteklih časih. Tako se usposobi za znajdenje v družbi in za opravljanje poklicnih nalog. Vsak človek namreč ne naredi vsega, kar rabi, sam, ampak je vključen v izmenjavo dobrin in storitev. Da izve čim več tega, kar mu lahko koristi, uporablja komunikacijska sredstva, od knjig, prek telefona, časnikov, televizije pa do interneta. Po prostoru se premika s prometnimi sredstvi. Stvari, ki jih potrebuje, kupuje v trgovini. Sporočila in blago pošilja po pošti. V sodobnem svetu dobivajo vse večji pomen informacije, se pravi podatki. Dostikrat se namreč praktične operacije da nadomestiti s podatkovnimi.

Kadar človek sporoča, kaj doživlja, rečemo, da se izraža. Izražanje ima najprej praktičen pomen, saj z njim sporočamo vsebine in namene. Poleg tega pa ima tudi socialni pomen, saj z njim vzpostavljamo in kultiviramo različne odnose in ti oblikujejo skupnosti. Od sposobnosti izražanja je v veliki meri odvisna človekova sposobnost znajdenja v svetu. Jezik je dostikrat močnejši od mišic. Seveda pa človek lahko uporablja samo tistega, ki ga zna. Zato rečemo tudi: v znanju je moč. Človekovo znanje v veliki meri opredeljuje njegov socialni položaj. Zelo pomembne so tudi človekove zveze. Te so odvisne od njegove komunikacijske iznajdljivosti in spretnosti.

Ena od človekovih temeljnih gnanosti je radovednost, vedoželjnost. Ta človeka žene v raziskovanje in proučevanje. Človek odkriva svet in njegove zakonitosti ter izumlja nove stvari in postopke. Išče podobnosti in razlike, pridobljena spoznanja pa sintetizira v sisteme, ki jih imenujemo vede. Dobra spoznanja so tista, ki prestanejo teste logike in metodike. Vsake toliko časa se pojavijo nova spoznanja take vrste, ki revolucionirajo prejšnji način gledanja. S tem ko človek proučuje svet, nehote proučuje tudi svoje spoznavne zmožnosti. Človekov um je vedno odsev njegovega sveta in nasprotno. Temeljita razgledanost zato vpliva tudi na samospoznanje.

Sposobnost za stik in komunikacijo, za znajdenje v stvarnem in simbolnem prostoru, za pozornost in učenje je psihosomatsko povezana z rokami, sklepi, živčevjem in pljuči. Resne blokade na področju zanimanja za svet in komunikacije z okoljem se lahko pokažejo na obolevanju teh organskih sistemov. Prav tako sodijo sem govorni organi, še posebno glasilke.

ČUTNO PRIKRAJŠANJE: Morda se komu zdi nenavadno, da govorimo o vzorcu, če je nekdo slep ali slaboviden, gluh ali naglušen. Tudi v ozadju odpovedi ali šibkosti kakšnega čutnega organa je podzavestna motivacija. Človek, ki je v prejšnjem življenju izgubil življenje zaradi vlečenja na ušesa ali pa je kako drugače zlorabil svoj sluh, se morda odloči, da bo v naslednjem življenju gluh. Lahko gre za to, da ni hotel slišati, da je bil neposlušen in neodziven in sedanja gluhota zanj pomeni kazen. Poželenja delujejo prek čutov in včasih se kdo tako ustraši samega sebe, da si odreže pot do skušnjave.

Motivacija za odpoved kakemu čutu je lahko tudi pozitivna. Vem za osebo, ki je bila v prejšnjem življenju slepa, v zdajšnjem pa se je rodila z jasnovidnimi sposobnostmi. Tudi v zdajšnjem življenju je zelo kratkovidna in do njenega petega leta starši sploh niso bili prepričani, ali vidi kaj ali nič. Nekdanja slepota jo je spodbudila, da je aktivirala in izostrila notranje čute. Žal se to večini čutno prikrajšanih ne posreči, in sicer zaradi močnih strahov, ki so povezani z izgubo nekega čuta. Večina slepih in gluhih ljudi je namreč nekoliko paranoična, ker ne more dovolj nadzirati okolice.

Lahko domnevamo, da imata tudi kratkovidnost in daljnovidnost neki pomen. Kratkovidni ljudje so pretirano zaposleni s podrobnostmi in konkretnostmi, s tem, kar je pred nosom, daljnovidni pa preveč skrbi namenjajo temu, kar se še sploh ni zgodilo. Tudi druge vrste slabovidnosti, ki se pojavijo v življenju, s svojo specifiko simbolično odražajo neke osebnostne težave. Pojav mrene zanesljivo pomeni nezadostno ‘razločevanje duhov’, če naj uporabim svetopisemski izraz. Človek noče videti, da se stvari vendarle močno razlikujejo in da ne kaže vsega metati v en koš.

Seveda lahko dandanes veliko težav z vidom pripišemo čezmernemu obremenjevanju oči. Toda tudi tu je pomembno razumeti, da škoduje predvsem živčno nenehno napenjanje oči. Utrujenost nastaja prav zaradi nesproščenosti mišic na glavi. Če se odvadimo togega napenjanja oči, očesne mišice pa znova navadimo na prožnost, se nam dioptrija lahko znatno popravi. Poseben primer je preobčutljivost za svetlobo, zaradi katere nekateri nosijo črna očala. Tem se svetloba in nazornost, ki jo omogoča, zdita utrudljivi in celo nevarni.

Posebno zanimivi sta hipo- in hiperestezija. Gre za premajhno ali pa močno povečano občutljivost, denimo erogenih con na koži in sluznicah. Seveda psihoanalitiki za temi pojavi najdejo podzavestne odpore do spolnega stika. Tako premočna vzdražljivost kot tudi neobčutljivost praktično onemogočata normalno seksualno življenje. Čutna bariera je tu nekakšen izgovor, da se ni treba ukvarjati s čustvenimi stanji. Če se z psihoanalitično obravnavo doseže sprostitev in dobro zaupanje, se fizični parametri čutenja spremenijo sami od sebe.

Težave s čutili skoraj vedno pomenijo zoženo polje zavedanja sveta. Človeku manjka podatkov, ki so potrebni za vsestransko znajdenje v svetu. Zato se po navadi ljudje te vrste specializirajo za določena področja. Slepota ni huda ovira, če je človek denimo pevec, telefonist ali refleksoterapevt. Gluhota ni ovira, če postane gluhi slikar, pleskar, tkalec, potapljač ali poštni sortirec. Družba itak skrbi za to, da čutno prikrajšani gredo v prilagojene programe izobraževanja in da uživajo določene bonitete, če je to potrebno.

POMANJKANJE ORIENTACIJE in NEOBVEŠČENOST: Človek ima lahko težave z znajdenjem v fizičnem prostoru, lahko pa tudi samo v simboličnem prostoru. Prva vrsta ljudi se velikokrat zgubi, povsem narobe ocenjuje razdalje, ne zapomni si smeri sveta med hojo ali vožnjo, pomeša pozornost zbujajoče podrobnosti, ki lahko rabijo kot orientir. Druga vrsta ljudi pa določene besede uporablja napačno, ne razume metaforičnih izrazov, se izraža le približno, ne zna razložiti, kaj je mislila, težko se uči tujih jezikov, še posebno tistih, ki imajo precej drugačno strukturo.

Dobro znajdenje je pomembno v številnih poklicih, zato ga je pri poklicnem usmerjanju tudi treba testirati. Pilot, šofer, geodet, ladijski kapitan, vojak, gasilec, jamar, alpinist, lovec, gorski vodnik in reševalec se morajo v prostoru znajti zelo dobro, sicer bodo prej ali slej ogrozili svoje in tuja življenja. V simbolnih prostorih pa se morajo še posebno dobro znajti arhitekt, tehnični konstruktor, kirurg, botanik, orodjar, modelar, portretist, masker, režiser, scenarist, koreograf, skladatelj, psihoterapevt, filozof, prevajalec in profesor katere koli stroke.

Da so ljudje v svojih poklicih dostikrat neuspešni, je krivo to, da slabo obvladajo pomenski prostor, v katerem delajo. Znajdenja se človek namreč ne more naučiti, ampak je prirojena danost, ki pa se z leti seveda razvija. Znajdenje pomeni to, da človek opaža vsa pomembna dejstva in njihove interakcije ter da jih upošteva glede na določene prioritete. Kako težka je ta naloga, lahko opazujemo ob raznih okroglih mizah na televiziji, kjer tudi zelo kompetentni ljudje isto situacijo presojajo precej ali celo povsem drugače.

Človek se v šoli nauči samo okvirnih rutin. Fines, ki pa dostikrat odločajo o izidu, se mora naučiti sam. Vrhunski nogometaš ali pa košarkar mora odlično obvladati prostor. Prodre lahko samo tam, kjer je luknja. Če je ni, jo mora znati ustvariti. V vsakem trenutku mora preceniti, kakšen udarec na gol ali koš je lahko uspešen. Če je dovolj samoobvladan, se nikoli ne prenagli in ne strelja mimo. Njegove podaje so pravočasne in točne. V hipu zna spremeniti ritem, da se otrese nasprotnika, ki ga pokriva.

Trener pa mora obvladati tudi simbolni prostor. Prav zato vsak vrhunski igralec še ne bo postal tudi uspešen trener. Trener mora čutiti igralno polje, razumeti mora pomen igralnih tehnik in taktike, znati mora nadzirati razpoloženje igralcev. Hitro mora sprevideti, v čem nasprotnik šepa in v čem ima njegova ekipa prednost. Znati mora razporediti fizične in duševne sile, da te ne poidejo pred koncem tekme. Znati mora oblikovati tak tim, ki bo koheziven in bo dobro sledil njegovim spodbudam.

Direktor, ki spregleda pomembne dejavnike v delovanju podjetja, lahko podjetje potopi. Ni treba, da dela sto napak. Že ena sama je včasih usodna. Denimo ta, da si ne zna izbrati sposobnih in lojalnih sodelavcev. Ali pa da je neprilagodljiv, da ga obvladuje kaka fiksna ideja. K znajdenju spada tudi dober okus. Če nekaj proizvajaš, boš uspel tem bolj, kolikor bolj bodo tvoji izdelki funkcionalni in obenem všečni. Naša obutvena in tekstilna industrija gresta k vragu prav zato in samo zato, ker šepata tako glede funkcionalnosti kot tudi všečnosti.

Poseben problem je neobveščenost. Dobra obveščenost je ključna. Hitler bi skoraj gotovo dobil drugo svetovno vojno, ko Britanci ne bi zlomili nemšega šifrirnega sistema in ko ne bi iz nemških obveščevalnih in protiobveščevalnih agencij odtekala taka množica tajnih informacij. Ruski, britanski in ameriški generali so bili o nameravanih nemških operacijah poučeni dosti prej kakor nemški generali. Hitler je imel namreč zelo močno notranjo opozicijo in ta ga je ves čas izdajala. Celo sam vodja protiobveščevalne službe Canaris je bil zarotnik.

Rusi so za izdelavo atomske in vodikove bombe porabili izjemno manj denarja v primerjavi z Američani, ker so si pač pomagali z ukradenimi načrti. Nadzvočni potniški tupoljev je stal veliko manj kakor concorde, ker je bil narejen po ukradenih načrtih. So ga pa Rusi tudi dosti prej umaknili iz prometa, ker so prej izračunali, da nikakor ne more biti rentabilen. Ob koncu vojne so se Rusi, enako kot zahodni zavezniki, podali na lov za nemškimi strokovnjaki, ki so bili v mnogočem najboljši na svetu. Oboji so se zavedali, da je znanje največje bogastvo.

Dobra obveščenost je nenadomestljiva. V konkurenčnem svetu se zato informacije strateškega pomena skrivajo. Če ni pravih informacij, se da špekulirati in manipulirati. Dandanes ni nobenega resnega razloga za drago nafto. Zalog je še dovolj, s črpanjem ni težav, z distribucijo in predelavo tudi ne. Toda špekulanti so vzpostavili fiktivni trg, na katerem se prikazuje kot da nafte manjka. In potem se ta draži. Naftni proizvajalci, preprodajalci in davčne uprave si seveda ne bodo delali skrbi, ker imajo ob precenjeni nafti fantastične dobičke.

Če bi javnost vedela, da v Iraku ni nobenega orožja za množično uničevanje, bi si Blair in Bush ne mogla privoščiti vojne v Iraku. Ker Nemci niso vedeli, da Poljaki v resnici ne izzivajo, je Hitler s pretvezo lahko začel drugo svetovno vojno. Ker ameriška javnost ni vedela, da ameriška mornarica ve, kdaj in kje bo napadena, se je lahko zgodil »zahrbtni japonski napad« na Pearl Harbor. Ista ameriška javnost tudi ni vedela, da se Hitler med drugim oborožuje s posojili ameriških bank. Stalin ni vedel, da Nemčija snuje napad nanj, čeprav je bil z njo v vojaškem paktu.

Na drugi strani pa poznamo primere, ko so pravočasne informacije pomagale. Enajstega septembra 2001 je bilo v dvojčkih na Manhattnu veliko manj ljudi kot sicer ob isti uri. Na tisoče ljudi je še pravočasno dobilo telefonski klic, naj tega dne ne gredo v službo. Seveda ga jim ni poslala Al Kaida. Pravočasno obveščanje o prihajajočih naravnih katastrofah (orkani, poplave, izbruh ognjenika) je v zadnjih desetletjih rešilo veliko življenj. Še posebno razvit sistem obveščanja imajo ZDA. Razviti svet se veliko ukvarja tudi z medicinskimi testi za zgodnje odkrivanje nevarnih bolezni.

AVTIZEM in NEKOMUNIKATIVNOST: Nekomunikativnost je velikokrat posledica nevrotične zavrtosti, zaradi katere je človek nesamozavesten, zadregljiv, negotov, trese se mu glas, včasih pa se tudi zbega in je potem še verbalno nespreten. Ker se tega zaveda, nerad navezuje nove stike ali pa se glede tega močno obotavlja. Kako težko mu je, se vidi po tem, da je od premagovanja napetosti in tesnobe včasih ves prepoten. V takem človeku je želja po komuniciranju vsekakor navzoča, motijo ga le težave s premagovanjem čustvenega nelagodja. Če tak človek samega sebe sprejme v večji meri, se pričakovalna napetost ob navezovanju stika ustrezno zmanjša.

Močan, vendar pa nezaveden strah pred komunikacijo z nekom, ki ti je zelo všeč, je značilen tudi za nekatere psihotične osebe. Do navezave stika po navadi sploh ne pride, v zavesti pa pride do projektivne premestitve želje po stiku. Psihotična oseba ne reče: »Rada bi prišla v stik z njim (njo),« ampak: »On (ona) si me želi in me požira z očmi.« Obstaja pa več vrst motenj komunikativnosti, pri katerih želje po stiku sploh ni. Najznačilnejša od teh motenj je avtizem. Ker neki odstotek shizofrenikov postane popolnoma odljudnih, so imeli avtizem dolgo za eno od oblik shizofrenije.

Dandanes pa avtizem, še posebno pri otrocih, velja za samostojno psihično motnjo. Njene glavne značilnosti so: neodzivanje na ponujeni socialni stik, ki ga vzpostavi le ob telesnih potrebah. Otrok se ne odzove na svoje ime. Ne išče stika z očmi. Ne nasmeje se, njegova pozornost je šibka. Ne pove nič, razen redkih besed, ko kaj rabi, in si ne zna pomagati sam. Igra se sam. Ne izraža svojih čustev. Drugi otroci ga ne zanimajo. Ustvarjalnost in fantazijska igra skorajda nista navzoči, mehansko posnema svojo okolico. Zmeraj iste preproste operacije rad ponavlja brez konca in kraja. Jezika tako rekoč ne uporablja, včasih tvori nesmiselne besede in jih ponavlja. Na čutne dražljaje je zelo občutljiv, tako da ga zanimivi zvoki in barve fascinirajo.

Rad voha ljudi in predmete. Na bolečino in mraz je pogosto indiferenten. Težko se prilagodi na spremembo, ni vodljiv. Drži se svojega ritma, ne zna pohiteti. O sebi govori v tretji osebi ednine. Socialne situacije ga preplavijo, čuti se ogroženega. Opazne so nenavadne kretnje, predvsem pa veliko motorične dejavnosti (skakanje, udarjanje). Vsekakor pa ostaja v svojem svetu. Zna biti agresiven in nasprotovalen. Navedene značilnosti lahko spominjajo na otroka z nižjo inteligentnostjo. Dejansko je 75 odstotkov avtistov umsko šibkih. Niso pa vsi. To dokazuje spretno ravnanje nekaterih avtistov s tehničnimi predmeti, njihov dober mehanski spomin, njihovo veselje do štetja in računanja, pa tudi precejšnje konstrukcijske in risarske sposobnosti. Včasih se izkaže, da ima avtist velik besedni zaklad, čeprav ga tako rekoč nikoli ne uporablja.

V podzavesti številnih avtistov je zasidran občutek, da jih okolica ne sprejema. V svoj svet so se umaknili, da z običajno otroško glasnostjo ne bi bili komu v napoto. Denimo očetu, ki še ni bil pripravljen na otroka in je, ko je zvedel, da je partnerka noseča, otrokov prihod pospremil s komentarjem: »Samo pisne naj, pa bo videl vraga!« Da se avtist nekega dne lahko odpre in čustveno prebudi, mora začutiti izjemno, skorajda brezpogojno sprejemanje.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 227, julij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com