Svet, država, večina medijev, trgovci in še koga bi lahko naštela, nas tiho silijo v to, da smo vedno bolj le številke. Razvrščajo nas v škatlice, nas oštevilčijo in obravnavajo kot porabnike. Na eni strani nas zastrupljajo, na drugi zdravijo, vse to pa je povezano s strahom za preživetje. Ta strah ves čas vzdržujejo, o njem pišejo, govorijo … ga širijo tako ali drugače, da bi ga zanesljivo vsi občutili in se zato odzvali – z bojem za preživetje.

Ko delujemo iz strahu za preživetje, ves čas iščemo rešitve, kako bi zbrali dovolj denarja, da bi se počutili varne. Če pogledamo širše, ugotovimo, da ima nekdo zaradi našega delovanja iz strahu vedno korist. Mi pa ostajamo … le številka? Kje je naša individualnost? Nam jo v slalomu od enega strahu do drugega uspe živeti?

 

Kar se Janezek nauči, Janezek zna

Vse se začne v otroštvu, ko nam starši kažejo, kako delujejo v tem svetu. Četudi nas starši naučijo, da je svet krut ali čudovit, smo se rodili rahločutni in si dogodke v življenju lahko razlagamo po svoje. Seveda smo z budnim očesom opazovali bolj prakso kakor teorijo matere in očeta, pozneje pa še svojih vrstnikov. Formula izkušenj iz preteklosti nas je ustvarila takšne, kot smo ta trenutek.

V sebi nosimo zmožnost za toliko več, za svobodno ustvarjanje iz svoje notranjosti, ki pa je ta trenutek prav verjetno še zelo omejena. V zavednem umu vemo in razumemo omejeno resničnost. Vemo in razumemo to, kar smo se naučili in kar smo skusili. To je bilo bodisi veselo bodisi žalostno, radostno ali boleče. Če si vzamemo nekaj minut, se lahko spomnimo kar nekaj dogodkov iz preteklosti. Kako hitro lahko prikličemo spomin na radostne dogodke in kako hitro na boleče?

Navadno se bolečih dogodkov spomnimo hitreje in močneje kakor radostnih. Zakaj? Ker se lahko bolečih občutij »oprimemo«, radostnih pa ne. Ko občutimo negativno čustvo, ga močno čutimo v telesu … boli nas pri srcu, morda hrbet, glava … Ko smo radostni, občutje ni zares oprijemljivo … naše telo, fizično in energijsko, je pretočno in radosti ne moramo zares »otipati«. Oseba, ki je zelo prestrašena in s svojim umom močno nadzira, zelo težko opusti boleča čustva, saj z njimi močno nadzira sebe. Za občutenje radosti je treba opustiti nadzor, iti prek strahov in se prepustiti radosti. Če želimo živeti iz srca, radostno in ustvarjalno, potem se moramo z zaupanjem resnično prepustiti toku življenja.

 

Zaradi omejitev uma občutimo manj radosti in ljubezni

O radosti in ljubezni je bilo že veliko napisano, a nam ju, kot kaže, še kar ne uspeva zares doumeti in občutiti. Verjetno zato, ker ju skušamo razumeti z umom. S starim načinom delovanja bi želeli živeti drugače. S strahovi in nadziranjem bi radi živeli svobodno življenje. Radi bi občutili ljubezen, a ljubezni ne bi odprli srca. Poenostavljeno rečeno: kocko bi radi spravili skozi okroglo odprtino – pri tem izgubljamo izjemno veliko energije, ne uspe nam, nesrečni smo, ker se to ne zgodi, in to si ves čas ponavljamo.

Tako smo živeli doslej. Dober občutek v nas se lahko porodi ob védenju, da smo lahko drugačni in tudi lahko bivamo drugače. Odvisno je od tega, koliko smo pripravljeni razširiti svoje obzorje. Koliko smo pripravljeni naučiti svojega notranjega »Janezka, ki se je naučil, kar zna«, da njegova omejitev ni v tem, kar ve v umu, temveč da omejitev ni. Da nemogoče je mogoče.

Legenda o Kolumbovem jajcu govori o Kolumbovem drugačnem razmišljanju in delovanju. Ko nihče ni znal postaviti jajca na rob mize, ne da bi se to skotalilo dol, ga je Kolumb prijel, ga toliko potolkel, da je dobilo malo ravne ploskve, in ga nato postavil na mizo. Ko so drugi videli rešitev, so trdili, da bi tudi oni to znali storiti, a Kolumb jim je odvrnil: »Razlika med menoj in vami je v tem, da bi vi to znali storiti, jaz pa sem res storil.« Ali torej znamo premagati svoje omejitve in najti rešitve, ki so lahko zelo preproste in pravzaprav že v nas?

 

Nemogoče je velikokrat mogoče

Pred leti nam je dal učitelj na mizo surovo jajce in rekel, naj ga postavimo na konico. Ampak tega ne smemo storiti, kot je storil Kolumb – jajce mora ostati celo. Stati mora brez opore. Do takrat je bilo to zame nekaj neverjetnega in po besedah fizikov tudi nemogočega. Ker je bila vaja namenjena odpiranju uma k »nemogočim« dejanjem, nam je učitelj pokazal fotografije, da je to v resnici mogoče, ter dal tudi nekaj besednih napotkov, kako naj to storimo. V uri, ki smo jo imeli na voljo za takšno igranje, so pred nami stala jajca (nekaterim je uspelo prej, drugim pozneje). Nekaj, kar je bilo v našem umu še pred eno uro zapisano kot »nemogoče«, in nam niti na misel ni prišlo, da bi to skušali spremeniti, je postalo zdaj v resnici »mogoče«. Občutek pa je bil čudovit, saj jajca ne postavljaš z omejitvami uma, temveč z občutkom možnosti za ustvarjanje iz svoje hare (središča moči svojega bitja, pri tem je treba opustiti nadziranje uma). Ko sem se doma še sama igrala z jajcem, je to celo teden dni samostojno stalo na polici. Postavila sem ga tudi na poševno površino, na zrcalo, steklo … Nekaj mesecev zatem sem po elektronski pošti prejela fotografije umetnika, ki s postavljanjem jajc ustvarja celo prave strukture. Ko sem se z ljudmi pogovarjala o tem, da je jajce mogoče postaviti pokonci, so vsi zavzeto trdili, da to ne drži in da bodo verjeli le, če bodo zadevo videli. Najlepše je bilo videti tistega, ki je jajce sam zelo hitro postavil, pred tem pa je bil še prepričan, da to fizikalno ni mogoče. Ko sem v skupini udeležencem povedala, da bodo postavljali jajca sami, in so to možnost sprejeli, jih je sprva veliko podvomilo o sebi: »Dobro, mogoče je, vendar, ali bom zmogel tudi jaz?«

Vsakokrat, ko pomislim na postavljeno jajce, se čudim, kako močno je naš um omejen na to, kar smo se naučili – kaj »vemo«, da je mogoče in kaj ni. Naša zdajšnja naloga je, da presežemo svoje omejitve uma v vsakdanjem življenju. Da vidimo prek omejitev, saj nas to vodi v svobodo bivanja.

 

Pretočnost bomo občutili, ko se bomo osvobodili

Ko živimo v okviru svojih omejitev omejujemo svoje izkušanje na doživljanje v svoji preteklosti. Ko v zdajšnjem trenutku občutimo boleča čustva, smo nekako v svoji preteklosti. Če o bolečem dogodku še premišljujemo in govorimo, smo ves čas v krogu preteklosti in iz nje si ustvarjamo bolečo prihodnost. Da bi lahko pretrgali začaran krog, se osredinjajmo na pozitivne izkušnje. Obujajmo lepe spomine, razmišljajmo o pozitivnih stvareh in imejmo čim bolj pozitivna občutja (četudi le malo boljša kakor so ta, ki jih čutimo zdaj). Sprva bo radost lahko celo strašljiva, saj smo vajeni delovati v območju bolečih čustev in ob nadziranju uma, v radosti pa je energija pretočna in neoprijemljiva. Stopimo iz iluzije omejitev in občutij strahov v pretočnost bivanja. V pretočnosti smo povezani s svojo notranjo modrostjo in zato naše vodilo v življenju niso več strahovi, temveč ustvarjalnost.

xxx

Vaja

1. Odločite se načrtno teden dni živeti brez negativnega besedičenja, brez pritoževanja, opravljanja, preklinjanja … Čim bolj vadite občutenje hvaležnosti, radosti in preprostosti … Če ste ga opazno »polomili«, začnite od začetka. Tako boste spoznali, koliko pozornosti v svojem življenju (govorite, mislite in čutite) namenjate dogodkom, stvarem, odnosom, ki v vas hranijo boleča občutja in kot taka tudi vplivajo na vaše telo.
2. Iz hladilnika vzemite sveže jajce. Postavite ga pokonci na ravno površino. Preden ga postavite, ga v umu uglejte, kako stoji pred vami. Bodite umirjeni in osredinjeni na svoje telo. Tik preden boste jajce postavili, boste občutili spremembo v energiji. Če vam vaja ne uspeva, skušajte opustiti nadziranje uma (morda za nekaj časa premišljujte o čem sproščajočem, nečem, kar vas radosti, in se medtem igrajte s postavljanjem − tudi to lahko pomaga).

 

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, julij 2011, št. 263

Fotografija: Bigstockphoto.com