»Naj vas vedno spremlja najbolj zdravilna sila – ljubezen!« je napisal v svojo zadnjo knjigo, ki mi jo je prijazno poslal kot darilo. Prvič sem ga videla mesec dni pred tem, na predavanju v Ljubljani. Visok, vitek in modrook je s širokim nasmehom stopil pred ljudi in jih že s prvimi besedami dodatno očaral. Iz uspešnega poslovneža je bolezen naredila človeka, ki prinaša drugim ne samo obilo dragocenih informacij o različnih možnostih zdravljenja, temveč tudi o upanju, volji, veri in, kot je napisal v posvetilu, ljubezni.    

Ko sem poslušala vaše predavanje in brala vaše knjige, sem se spomnila na naslov knjige dunajskega psihiatra, zdravnika dr. Viktorja Frankla, ki jo je napisal po grozljivi izkušnji v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno. Naslov njegove knjige je Kljub vsemu rečem življenju, DA. Bi se strinjali, da ste tudi vi »kljub vsemu rekli življenju, DA«?

Absolutno. Ob svoji bolezenski izkušnji sem se moral velikokrat zavestno odločiti, kako naprej. Ozdravitev je bila zgolj posledica zaporedja večjih ali manjših odločitev. Že na začetku sem se moral spoprijeti z nekaj dilemami, ki so od mene zahtevale jasen odgovor. Najprej glede izbire terapije, potem glede financiranja – terapija, ki sem jo izvajal, je zelo draga –, glede iskanja pomoči pri izvedbi, doslednosti izvajanja protokolov in tako naprej. Poglavitna odločitev je bila prav izbira, koliko se želim po eni strani prepustiti toku življenja, po drugi pa vzeti odločitev za ohranitev zdravja v svoje roke – kar je bilo odločilno, da sem »rekel življenju, DA«, če uporabim vaše besede.

Izžarevate izredno pozitivno samopodobo in samozavest.

Moja samopodoba je posledica moje izkušnje. Ko enkrat gledaš smrti v oči in odštevaš dneve, ki so ti še odmerjeni na zemlji – uradna medicina mi je prisodila še pol leta življenja –, je vse drugo preprosto in nepomembno. Pred časom mi je znanka tarnala o svojih težavah. Rekel sem ji: »Z veseljem bi ti posodil dva dneva svojega umiranja, da bi videla, kako po nepotrebnem te skrbi …«.

Ali ste dvomili o sebi?

Seveda, vendar dvomov ne dojemam več tako, kot sem jih nekoč. Včasih sem bil zelo kritičen do sebe in sem ob vsaki zadevi premleval, ali sem se dobro odrezal, kaj bi lahko storil drugače in podobno. Zdaj ne načrtujem več, kako bom iz nekega položaja iztisnil največ, temveč se prepustim trenutku. Kadar delujem resnično iz srca, mi ni pomembno, kakšen bo izid – odločilno je delovanje, izražanje lastne ustvarjalnosti.

Bolezen je torej zelo spremenila vaše prioritete?

Med krizo sem se ukvarjal samo s preživetjem. Ni me več skrbelo, kakšen vtis bom naredil na druge, ali se bom pred poslovnimi partnerji pokazal v najboljši luči, kako bom po eni strani negoval pozitivno podobo uspešnega poslovneža, po drugi pa duhovno zrelega modreca, ki pomaga vsem in dela svet boljši. Nič od tega ni bilo več pomembno, pa tudi velike želje so zbledele. V tistem kaosu, ko se nisem mogel opreti na nič znanega, varnega in preverjenega, sem se povezal z nekim notranjim delom sebe, kamor sem se zatekal v največjih krizah. Razkril se mi je »novi Boris«, ki ga ni bilo strah preživetja, ki ni iskal potrditve pri ljudeh, ki si ni želel očarati vsakogar, s katerim je prišel v stik, ali poslovne partnerje pripraviti k sodelovanju. Ob doživljanju novega Borisa sem bil sproščen, zaupljiv in lahko sem se prepustil življenju. Ugotovil sem, da je bil ta del Borisa zmeraj »tam nekje«, a si nisem nikoli vzel časa, da bi ga odkril ter se resnično povezal z njim.

Pogovor opravila: Barbara Škoberne; celoten pogovor lahko preberete v novi številki revije AURA, avgust 2015, št. 311