Vprašanje: Moj sin je že nekaj časa v stiku z eno izmed manj številčnih krščanskih Cerkva. Kot opažam, mu je srečanje z njenimi nauki zbudilo precej zanimanja, ga pa hkrati tudi močno bega. Začel je govoriti, da se v soboto ne bo ničesar pritaknil, ker da je Bog rekel, da je sobota njegov dan, ki ga je treba praznovati. Bil je ves iz sebe, ko je zvedel, da je bilo v enolončnici, ki sem jo skuhala in jo je pojedel, tudi nekaj koščkov svinjine. Pravi, da pred poroko ne bo imel spolnega odnosa z nobenim dekletom, ker so predzakonski spolni odnosi greh. Sprašuje se, ali je res, da so edino pripadniki te ločine pravi kristjani. Tudi sicer se v njem kopičijo občutki krivde in vse bolj se boji, da bi lahko bil pogubljen. Govori, da bo šel študirat teologijo. Pameten pogovor z njim ne zaleže skoraj nič. Ni prepričan niti, da ima prav ta ločina, niti da imajo prav tisti, ki mislijo drugače. Znašel se je v nekakšnem precepu, iz katerega ne zna najti poti. Pripomniti moram še, da se je pred časom zdravil na psihiatriji, vendar v zadnjem času, ko je v stiku s to Cerkvijo, nima blodenj niti halucinacij. Jemlje pa nekaj terapije. Ali je zanj dobro, da nadaljuje stike s to Cerkvijo? Sicer pa mu jih tako ne bi mogla niti hotela preprečiti. Je namreč že nekaj let polnoleten.
Odgovor: Vaše vprašanje objavljam zato, ker je tema najbrž zanimiva še za marsikoga. Gre za vprašanje realističnega stika z metafizično stvarnostjo, ki je vsebina vere in religijskih naukov. Da je ta stik nekaj precej spolzkega in težko oprijemljivega, lahko sklepamo že po tem, da nekateri ljudje sploh ne verjamejo v metafizično stvarnost. Tisti pa, ki vanjo verjamejo, ta stik čutijo in pojmujejo na različne načine. Eni se tradicionalno udeležujejo verskih obredov, vere pa v resnici niti nimajo. Drugi verjamejo v to, kar uči njihova Cerkev, duhovni svet pa nameravajo doživeti v posmrtnosti. Tretji pa imajo z metafizično stvarnostjo tudi izkustven stik. Ti ne samo da verjamejo, ampak tudi vedo, da nad fizičnim svetom obstaja še nekaj več.
V bistvu gre za vprašanje izkustvene gotovosti glede finejših vidikov samega sebe. Ker nismo samo fizična in psihična, ampak tudi duhovna bitja, se nam ob spoznavanju samega sebe odkriva tudi duhovni svet. Pri ljudeh, ki premorejo stabilno in dobro diferencirano duševno strukturo, je razlikovanje med fizičnimi občutki, med čustvi, stališči, verjetji in mnenji, med domišljijskimi tvorbami, intuicijami in duhovnimi uvidi bolj ali manj jasno. Vendar ljudi z zares kakovostno in zanesljivo duševno strukturo ni veliko. Pri večini ljudi se meša tisto, kar je njihovo, in tisto, kar so povzeli po drugih, tisto, kar vedo, in to, kar samo verjamejo, pa tudi tisto, kar jim je narisala domišljija, in tisto, kar jih je navdihnilo od zgoraj.
Največje težave s čustveno in miselno gotovostjo imajo duševni bolniki. Njihovo spoznavno polje je polno praznin in nejasnih razmejitev med predstavami o stvareh. Zato so v življenju pogosto zelo negotovi in zbegani, njihovi odzivi pa neustrezni in slabo odmerjeni oziroma nadzorovani. Strokovnjaki pravijo, da imajo ti ljudje nezanesljiv stik z resničnostjo. Zato je tudi njihov nadzor nad lastnim življenjem labilen in nezanesljiv. Včasih se še kar znajdejo, včasih nemočno nihajo med nasprotnimi možnostmi, včasih pa se lahko povsem zgube. Tedaj začnejo bloditi in halucinirati. Seveda se je najlaže znajti pri preprostih, privajenih in močno utrjenih praktičnih opravilih.
Problem pa nastane, ko se je treba znajti na področjih, ki jih lahko razpozna samo intuicija. Duhovnost je vsekakor tako področje. Ker se verski voditelji zavedajo, da ima večina ljudi zelo šibko duhovno intuicijo, so si izmislili verski nauk, dogme, zapovedi in prepovedi. Verski nauki so zunanja opora umu, ki se sam ne zna dokopati do duhovnih resnic, ker pač ni zmožen neposrednega izkustva duhovnega sveta. Vse zunanje opore pa so podobne berglam: toge so in so zato le slaba, zasilna zamenjava za zdrave noge, ki lahko hodijo brez pripomočkov. Vsi imamo izkušnjo, da nas verski in moralni stereotipi lahko včasih napeljejo na presoje, ki so povsem neživljenjske. Dogmatičnost ima večinoma slab prizvok.
Večina ljudi ima toliko zdravega občutka, da verske nauke jemlje »z zrnom soli«. Tisto, kar se jim zdi naravno in razumno, upoštevajo, pretiravanja pa ignorirajo. In zato niti nimajo slabe vesti. Smiselno in resnično se jim zdi pač samo tisto, kar je blizu njihovemu doživljanju. Humanisti so temu kriteriju rekli homo mensura – človek je merilo stvari. Pravoverneži in tankovestneži pa so nemirni in nesrečni, če jim ne uspe uresničevati tudi tistih naukov, ki niso najbolj naravni in zdravorazumski. Njihov odnos do vere je nevrotičen. Ne izhajajo iz sebe, ampak iz abstraktnih idealov. Prav ljudi, ki ne čutijo svojega naravnega središča, je najlažje nagovoriti za abstraktne ideale.
Kajti ti ideali pomenijo nekakšen miselni orientir in na videz nadomestijo pomanjkanje intuitivnega znajdenja. Toda ta orientir je sporen takoj, ko se izkaže, da je v nasprotju z naravnimi vzgibi, ali pa mu nasprotuje okolica. Po navadi se zgodi kar oboje. Intuitivno negotov človek dileme, kaj je bolj res in kdo ima bolj prav, dostikrat ne more rešiti in se znajde v zagati, saj se ne more odločiti. Pri morebitnem odločanju ga ne vodi razvidnost stališč, ampak čustveni pritisk, ki je vezan na določena stališča. Zato sekte svoja ekstremna stališča redno podkrepijo s fanatično privrženostjo, pa tudi z zbujanjem strahov pri tistih, ki teh stališč ne bi hoteli upoštevati. Strašenje s pogubljenjem in peklom izvira prav iz tega vica.
Zgodovina religij nam kaže, kako pogubne so odtujitve, nastale zaradi sledenja verskim avtoritetam, ki tudi same nimajo duhovnega stika in se sklicujejo kvečjemu na izkrivljene razlage »svetih knjig«. Tako je Bog postal opravičilo za verske vojne, za duhamorno versko in moralno prakso, za miselno nasilje in skrajno nazorsko ozkost, za materialno izkoriščanje in brezpravje malega človeka, za nesprejemanje samega sebe in občutke krivde glede vsegamogočega. Verski nauki bi morali biti v pomoč pri vzpostavljanju duhovnega stika, toda zaradi človeške topoumnosti so postali njegov nadomestek. Ljudje se jih oprimejo in jim postanejo privrženi, čeprav v njih ni žive vode, ki jo potrebuje njihova duša.
V stoletjih so se ljudje navadili na to, da je versko učenje poleg določenega obredja vsa vsebina religije, saj niso nikoli srečali razsvetljenega človeka, se pravi človeka, ki je zares spoznal Boga. Če pa so ga že srečali, so nastale velike težave, kajti verski voditelji niti te možnosti, kaj šele dejstva nikakor niso hoteli pripoznati. Katoliška hierarhija niti po 700 letih ni sposobna prebaviti največjega evropskega duhovnega učitelja, Mojstra Eckharta. To pa zato, ker je govoril iz sebe, iz svojega globokega in neizpodbitnega izkustva božanskosti. Pri tem je trčil na miselne stereotipe tistih, ki so se v svoji duhovni revščini kot pijanec plota držali neizkustvenih dogmatskih stavkov. Namesto da bi se od njega učili, so ga skušali napraviti za krivoverca.
Podobno je tudi v islamskem svetu. Da je vera v Alaha ponekod postala simbol za razkol, za sovraštvo med islamskimi ločinami in dandanašnji tudi za samomorilna teroristična dejanja, v katerih vsak dan umira na desetine ljudi, je krivo to, da so v islamski skupnosti dobili moč verski voditelji, ki jim vlada destruktivno naravnan um, ki ne pozna božanskih kvalitet, kot so usmiljenje, zaupanje, sprejemanje, razumevanje, ljubezen in odpuščanje. Na internetu lahko najdemo članke, v katerih dogmatiki pljuvajo po islamskih mistikih še 1000 let po njihovi smrti, pa čeprav so bili prežeti z blaženostjo, milino in vsesprejemajočo ljubeznijo, navdahnjeno z neposrednim doživetjem Boga. Opozorilo apostola Pavla, da je črka mrtva in da oživlja le Duh, je univerzalnega pomena.
Če bi proučevali osebnostne strukture dogmatično nastrojenih verskih voditeljev, bi videli, da gre za zelo toge, neprožne ljudi, ki se svojih stališč oklepajo kot pijanec plota zato, ker ne premorejo skoraj nobene čustvene varnosti, niti miselne samostojnosti. Njihove vodstvene ambicije so poskus, da bi si povečali vrednost v očeh drugih, kajti občutka lastne vrednosti jim zelo manjka. Zato tudi razmišljajo večinoma v kategorijah zla, strahu in krivde. Bogu pripisujejo človeške lastnosti strogosti, kaznovalnosti, maščevalnosti in nepopustljivosti. V človeški naravi zasledujejo predvsem nagnjenje k slabemu, za to je njihovo življenje en sam boj za uničevanje zla. Ker se posvečajo predvsem razmišljanju o zlu, postane to tudi glavna vsebina njihovega življenja.
Evangeliji in apostolski spisi iz časa zgodnjega krščanstva so prinesli nekaj, kar je glede na starozavezno miselnost pomenilo velik preobrat. Poudarili so, da je prav vsak vernik lahko deležen stika z božanskim in darov, ki jih ta stik prinaša. Sveti duh naj bi vsakemu verniku na njemu primeren način dal razumeti bistvo evangelija. Pozneje se je zgodilo, da se je avtoritarni starozavezni način učenja in vodenja verskih skupnosti obnovil. Verniki so bili degradirani na raven črednih bitij, ki nič ne vedo, nič ne razumejo in nimajo izoblikovane vesti, zato jih je treba voditi s skrajno konkretnimi navodili in jih ustrahovati s strahom pred pogubljenjem, če se teh navodil ne bi držali. Avtoritarnost pa je privedla do številnih zlorab, denimo do zloglasnega kupovanja odpustkov.
Martin Luther in drugi protestantski teologi so pomen neposrednega stika med človekom in njegovim notranjim vodnikom, Svetim duhom, obnovili. Potrudili so se, da je tudi preprost človek lahko prišel do zapisane Božje besede. Poudarili so evangeljski princip, da med Bogom in človekom ni potreben noben posrednik. To je mnogim vernikom pomagalo do tiste samozavesti, da so začeli verjeti v Božjo bližino in so jo začeli tudi iskati. Številne protestantske ločine, ki so nastale v stoletjih po Luthru, poudarjajo živ, neposreden in oseben stik z božanstvom. Nazadnje je o njem začela govoriti tudi Katoliška cerkev sama. Vendar pa je eno o čem takem govoriti, drugo pa to doživljati.
Veliko ljudi, ki svojih intenzivnih duhovnih potreb ni znalo potešiti znotraj cerkvenih obredov, je šlo iskat na Vzhod. Pa ne k velikim vzhodnim religijam in njihovemu učiteljstvu, pač pa k veliko bolj izkustveno usmerjeni mistični tradiciji vzhodnjakov. V Evropi je mistična tradicija skorajda izumrla. Na Vzhodu, še posebno v Indiji, pa je vedno delovalo na desetine institucionalno neobremenjenih gurujev, katerih večina je doživela in v sebi ohranila polnost Božanske navzočnosti. Ti ljudje so razbili mnoge stereotipe, v katere so vklenjene religije. Zato dandanes, ob razcvetu elektronskih komunikacij, nikomur več ni treba ostati neobveščen glede tega, kaj je v duhovnem iskanju bistveno, kaj pa je odveč.
Načinov, kako najti spodbudo in usmeritev za pospešen duhovni napredek, je veliko. Najpomembnejše pa je, da v srečanju z različnimi metodami in duhovnimi praksami vsak sam začuti, kaj ga res nagovarja. Duhovna pot je nekaj, kar mora človeku »sesti«, sicer resnega napredka ne bo. Veliko je svetih knjig, veliko duhovnih šol, veliko tečajev meditacije in intenzivov ozaveščanja. In seveda je prava stvar tista, ki človeka odpira, ga osvobaja strahov in mu vrača mir, stabilnost in zdrave občutke. Nikakor pa ni prava stvar tisto, kar človeka bega, ga utesnjuje in obremenjuje z novimi strahovi. Kdor je zelo negotov, ima pri »razločevanju duhov« težave. Lahko nasede bodisi na evforijo ali pa na ustrahovanje. Zato potrebuje zelo nežno in uvidevno podporo, včasih pa tudi zaščito pred navalom dogmatikov in fanatikov.
Teologija ni študij, ki bi bil primeren za osebo, obremenjeno z duševnim zbolevanjem. Duševno labilne osebe naj bi se ukvarjale z nečim čim bolj konkretnim, ker jih to prizemljuje in jim omogoča občutek znajdenja. Teologija kot visoko abstraktna veda je primerna le za intuitivno gotove osebe, kajti le-te imajo lahko do nje problemski in zato ustvarjalen odnos. Problemski odnos pomeni zmožnost kritične presoje zaradi suverenega vpogleda v samo bistvo stvari. Večina študentov teologije te zmožnosti nima, zato je zanje študij teologije brez haska. In zato tudi delujejo tako neosebno, neavtentično in neprepričljivo, ko se znajdejo v duhovniški službi. Večina duhovnikov se ni zmožna odkrito pogovarjati o pomembnih življenjskih temah, ker se ni dokopala do izdelanih osebnih stališč.
Ta večina namreč verjame, da se resnica lahko posname po drugih. V resnici pa se je treba zanjo izbojevati v povsem osebnem in zelo temeljitem reševanju temeljnih življenjskih vprašanj in dilem. Poglavitno vprašanje zato nikoli ni: Katera religija je prava? Poglavitno vprašanje je: Kaj moram storiti, da bom jaz pravi? Zunanji nauki so podobno kot bergle zelo varljivi. Dlje kot se zanašaš nanje, bolj oslabel si lahko. Tudi najboljši učitelj in največja zakladnica zlatih naukov sta brez koristi, če človek ni dejaven in tega, kar mu je bilo ponujeno, v življenju ne preskuša z vso zavzetostjo, pa tudi kritičnostjo. Kajti navsezadnje nobena formulirana resnica ni več kot polresnica. Resnica je stvar osebne izkušnje. In kar precej poguma je potrebno, da se človek spusti vseh plotov in sam zakoraka v izkušnjo, ki je ne more nadomestiti noben nauk in nobena domišljija.
Z občutljivimi osebami je treba ravnati zelo rahločutno, kajti le tedaj izkustveno lahko slede. Vsak pritisk pa jih potisne v tolikšen nemir, da ne morejo razločevati, kaj je res in kaj ne. Celo v sebi trdni ljudje potrebujejo za duhovno raziskovanje kar precej miru. Kajti duhovna resničnost se razkrije sama od sebe, če ni ničesar, kar bi jo prekrivalo s svojim hrupom in svojo vsiljivostjo. Zato za vsakogar velja: če hočeš na duhovno pot, potem si vzemi čim več svobode. Svobode od vseh rutin in prisil mišljenja, vseh navad in stereotipov, vseh pogojenosti in programiranosti, vseh bojazni in strahov, vseh želja in poželenj, vsake naglice in nestrpnosti. Mojster Eckhart je nekoč dejal: »Če hočeš nekaj storiti na pravi način, potem daj vsako obremenjenost na stran!«
Vsakomur je v njegovem iskanju treba pustiti svobodo. Če se za vsak svoj korak odloči sam, potem tudi laže razpozna, kje je zašel s prave poti. Pot do resnice za nikogar ni lahka. In najboljše je, da sočloveku v njegovem iskanju pomagamo le takrat, ko nas za to prosi. Ne smemo pozabiti, da se resnica druži s puščanjem svobode in z ljubeznivim zaupanjem.
Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 218, oktober 2007
Fotografija: Bigstockphoto.com