Vprašanje: Imam težave s kritiko. Vedno, kadar me kdo kritizira, opazim, da sem prizadeta, da se potem zaprem, na vsebino pa se ne odzovem. Povedano drugače: kdor me kritizira, mu zagotovo ne bo uspelo. Zdi se mi, da se podobno odziva tudi večina drugih ljudi. Dolga leta sem bila prepričana, da s kritiko zagotovo ni mogoče človeku kaj dopovedati. Prijatelj, ki ga cenim kot izkušenega človeka in izvrstnega razlagalca, pa me večkrat prepričuje, da bo prišel čas, ko se bom morala odzvati tudi na kritiko in sprejeti način, ki zame doslej ni sprejemljiv.

Nisem človek, ki bi se ogibal preobrazbi, mislim celo, da sem na sebi naredila kar precej. Verjamem, da tako mislijo tudi ljudje, ki me poznajo dalj časa. Toda ko naletim na kritiko, slišim samo obsodbo. Preplavi me negativno razpoloženje, tako da se um odziva samo še z obrambami, ni pa več sposoben razumevanja kritične vsebine. Tudi sicer nimam rada bolečine in prosim Boga, naj poteka moja preobrazba mehko in blago, četudi potrebujem za samouresničitev še tristo inkarnacij. Želim si živeti lepo in večinoma mi to tudi uspeva.

Dolgo sem bila prepričana, da sama sploh ne kritiziram, ampak skušam človeku, ki nima prav, tako rekoč materinsko razložiti, kako bi pa bilo prav. Pred nedavnim pa sem zaznala, da sama tudi obsojam in da znam na koga kar hudo pritiskati, le da se pri tem spretno skrijem za neka kvaziobjektivna dejstva. Nad tem uvidom sem bila najprej zaprepadena, dal mi je veliko misliti, zdaj pa se obračam na vas, ki ste znani kot zelo kritičen človek. Zanima me, kako vi vidite vlogo kritike v človeškem življenju.

Domnevam, da ste se zaradi svoje kritičnosti marsikdaj zapletli v spore, ne vem pa, kako vam jih je potem uspelo reševati. Mislim si, da ste svoj odnos do tega načina komuniciranja najbrž razvijali in dodelovali in da veste o tem marsikaj povedati. Iz vašega dolgoletnega pisanja je mogoče razbrati, da ste svoj pristop do ljudi in pojavov spreminjali in da ste v zadnjih letih postali bolj široki in blažji. Ne zamerite, ker sem zdajle nekoliko osebna.

Veste, vedno sem zelo rada prebirala vaše članke v Auri, tudi takrat, ko so bili precej pikantni. V njih se namreč pretaka posebna živost, ki je ne srečaš pogosto. Izražajo tudi izjemen um, ki pojave zna videti v njihovi celoti in jih obenem analizirati v podrobnostih. Zelo si želim, da bi ozdraveli, da bomo lahko še dolgo spremljali vaša razmišljanja.

Odgovor: Vaša neposrednost mi je všeč. Če ob mojem pisanju uživate, toliko bolje. Glede kvalitete pa si mislim tako: sam sem najbrž še najbolj kritičen bralec svojih zapisov. Take stvari, ki bi se mi zdela pod neko ravnijo, seveda ne dam iz rok, ampak jo popravljam, dokler nimam občutka, da je le »sedla«. Včasih, ko me kaka tema posebno nagovori, pa je navdiha več in besedilo izpade tudi bolj polnokrvno. Velika kritičnost in pomanjkanje strpnosti ali pa širine, če hočete, je bila večji del življenja moj resni problem. Toda pogosto je ravno to, da sem se s kom zapletel v konflikt, v meni sprožilo naval energije in sem pisal z večjo lahkoto kot sicer.

V polemičnem pisanju sem večkrat zaznal svojo prikrito napadalnost, ki je glede na burne odzive vpletenih oseb morala biti kar huda. Vseeno pa sem pazil, da bi svoje kritične ocene argumentiral čim bolj podrobno in prepričljivo. Po odzivih sem ugotovil, da so bile osebe, katerih stališča sem obravnaval, zelo užaljene, v vsebino argumentacije pa se niso spuščale toliko, kot bi bilo prav. Kot da bi šlo za osebe, ne pa za stališča, pojmovanja, pristope … Ker pričkanje vsekakor ni bil moj namen, sem se v polemiziranje s članki ali pa dogodki spuščal vse bolj poredko. In če sem se že, sem skušal obiti osebe, ki so stale za njimi.

Kritika je v komunikaciji eden osrednjih problemov in kdor zna svojo kritiko posredovati tako, da ta res doseže svoj nameravani cilj, je že kar mojster medosebnega stika. Pri tem domnevam, da kritika želi doseči določene uvide, katerih posledica so pozitivne spremembe v mišljenju in delovanju ljudi, ne pa da jih želi zgolj prizadeti in kaznovati. Kritika naj bi torej izpostavila napačne predstave o stvareh in pa napačno vedenje v sistemih, od družinskega do poslovnega. Da bi laže dosegla svoj cilj, naj bi zbujala čim manj negativnih čustev. Naj bi torej ne bila v prvi vrsti osebna, ampak čimbolj stvarna.

Ker pa so naše napake velikokrat tesno povezane z našimi značajskimi pomanjkljivostmi, se prizadetosti pogosto ne moremo ogniti. Ker gre pri mnogih napakah za obravnavo dela osebnosti, kritika navidez postane osebna. Zato pri taki kritiki včasih izrecno poudarimo: »Oprosti, ne gre za nič osebnega, nič nimam proti tebi. Rad pa bi, da, če moreš, spremeniš določena stališča in začneš ravnati drugače, ker bo to dobro tako zate kot tudi za širšo okolico.« Pri tem se seveda čim bolj ogibamo pokroviteljskemu tonu in ogrožajočim podtonom. Tem podtonom pa se ne bo dalo ogniti potem, ko bo obravnavani še naprej ostajal gluh za konstruktivno kritiko tistih, ki so do nje upravičeni.

Izostanek potrebne kritike zaradi nelagodja, ki ga ta vnaša v komunikacijo, pa je dostikrat vsaj enako huda napaka, kot je groba kritika. Kajti če ljudje še pravočasno ne popravijo svojih napak, lahko v delovanju sistemov nastane velika škoda, ker nekatere funkcije lahko povsem iztirijo. Lagodnost in pretirana popustljivost vodita v sabotažo dobrega delovanja sistemov. Potlačevanje problemov zaradi ljubega miru pogosto pripelje tako daleč, da ozračje postane nabito z jezo in ljudje potem ne morejo več normalno razmišljati in delati. Kritika torej mora biti, ni pa pametno, da postane patogena, kot se reče, da torej ne pokvari ozračja še bolj, kot ga je že sama napaka.

Vedno se moramo spominjati, da se težava ni začela s kritiko, ampak z napako, ki je v sistem vnesla skrb in nemir. Prizadetemu je treba pojasniti, da bo pritisk kritike pojenjal šele, ko bo napaka odpravljena, in da drugače najbrž ne bo šlo. Položaj pa je povsem drugačen takrat, kadar zaradi osebnih zamer pri nekom komaj čakamo, da bo naredil napako, in potem navalimo nanj z vso močjo. Takrat gre predvsem za nekaj osebnega, šele potem za nekaj vsebinsko zgrešenega. Toda tudi takrat je optimalno, če prizadeti zmore odpraviti svojo trenutno napako in se morda tudi opravičiti za težave, ki so nekoč prej privedle do zamere.

Težava pri sprejemanju kritike, pod pogojem, da kritizirana napaka res obstoji, je ta, da je v igri ego. Kot ljudje smo bolj ali manj nezreli, to med drugim pomeni, da se preveč istimo s svojimi mislimi, čustvi in dejanji. To pomeni, da vedno, kadar kdo obravnava kakšno našo izjavo ali kako početje, doživljamo, da nas obravnava kot celoto. Ne znamo ločiti svojega osrednjega jaza od svojih, relativno manj pomembnih pojavnih oblik. To pa preprosto zato, ker razlike doživljajsko še sploh nismo dojeli. Proces notranje prepoznave občutkov in njihove pojmovne razdelave preprosto še ni prišel tako daleč.

Bolj ko smo infantilni, bolj se istimo s svojim telesom, svojimi občutki, čustvi in miselnimi predstavami. Vsako vmešavanje v te naše stvari nas boli, ker smo še tako zelo ranljivi in nestabilni. V procesu zorenja čedalje bolj uvidevamo, da so to samo naše obleke, naša prehodna stanja in da jim ni treba tako zelo pripadati. Še sploh ne, če nam to povzroča muke. Z zorenjem osebnosti se naša identiteta, za katero se nam zdi, da jo moramo ščititi, oži in na koncu preprosto izgine. Razsvetljeni ljudje rečejo, da obstaja samo tok doživetij, nas kot nosilcev pa da sploh ni. Svoboda je kot nebo, ki se ne isti z oblaki, ki plavajo po njem.

Jaz je samo ena od predstav, v katero pa tako zelo verjamemo, da se nam zdi sila stvarna. Zato ta jaz, ta sklop občutkov in predstav, ki si jih pripisujemo, ščitimo z vsemi sredstvi. Kdor se z našim načinom dojemanja in ravnanja ne strinja, nas nekako ogroža. Če pa se strinja, ga imamo za podpornika in prijatelja. Vsi vemo, da zunanja podpora ni nekaj najbolj zanesljivega, saj nas pod vprašanje postavljajo celo naši najbližji. Zato je prav, da skušamo s poštenim in doslednim ravnanjem doseči tisti moč in skladnost osebnosti, ki nam zagotavlja čim večjo neodvisnost počutja in presoje.

Notranje razklana osebnost, ki je polna protislovij in napetosti, se komaj drži skupaj in jo že rahel zunanji pritisk lahko močno vznemiri. Vsi poznamo z zunanjimi povodi nesorazmerno burne odzive nevrotičnih oseb, kadar jih izpostavimo. Če so zelo zavrte, kaotičnega notranjega dogajanja ne pokažejo navzven, zmedejo pa se vsekakor in težko se spet sestavijo. Njihova duševna struktura je skoraj tako rahla in nestabilna, kot če bi hišo napravili samo iz prislonjenih desk in tramov. Vsak večji tresljaj jo lahko podira. Zato je prav, da smo do takih oseb obzirni in jim, kadar delajo napake, rahločutno pomagamo do uvida. Pravice do nepopravljanja napak pa seveda zato še nimajo. Vsi se moramo razvijati.

Izkušeni ljudje, sploh pa še terapevti se zavedajo, da brez bolečin v procesu zorenja ne gre. Vsi se znajdemo v stanju, ko moramo kdaj pa kdaj požreti kako grenko pilulo. Oziroma ko se moramo odkrito soočiti s kritiko. Sprejemanje relativnega zavračanja in vsebinske kritike pomeni nekakšen oslovski most v komunikaciji. Če ne moremo sprejeti, da nekomu nismo všeč, ali pa da ga nekatera naša stališča in početja motijo, v sebi zagotovo nosimo nezaceljene rane iz mladih let. Samo malo je treba podrgniti, pa že spet krvavijo. Dodatno zorenje oziroma prebolevanje starih travm pa žal vedno spremljajo bolečine in razočaranja.

Še enkrat moramo namreč brskati po spominu in obnoviti situacije, ki so nas ranile. Rane, ki se pod krastami še vedno gnojijo, moramo odpreti in izčistiti. Ker smo odrasli, ne moremo računati, da nas bo kdo ujčkal, tolažil in stiskal k sebi, ko nam je znova hudo, ampak moramo tistim bližnjim osebam, ki so to zamudile, ko smo bili kot otroci prizadeti, odpustiti. Odpuščanje je zlata vredno, ker nam spravi težo z ramen in s srca. Skoraj nikoli pa se ne zgodi v enem samem zagonu, ampak je treba na njem delati, dokler se rane res ne zacelijo do kraja.

Da smo naposled zdravi, vemo prav po tem, da ob kritiki ne doživljamo več pomembne prizadetosti, ampak se nanjo lahko odzovemo zrelo, vsebinsko. Energijo, ki jo je treba vložiti v odpuščanje in predelavo pretekle in aktualne prizadetosti, moramo zbrati sami. Če jo bomo pričakovali od zunaj, smo še vedno otročji in kažemo, da nočemo zrasti. V terapiji se pogosto zgodi, da v terapevta projiciramo še vedno nepotešene otroške potrebe po sprejetosti, zaščiti in potrditvi. V njem začnemo videti kar nekakšnega odrešenika in si mislimo: končno nekdo, ki me bo razumel. Nekaj podobnega se lahko zgodi v zgodnjih fazah partnerstva.

Toda čaka nas razočaranje. Tako terapevt kot tudi partner nas bolj ali manj razumeta, toda kljub temu ne moreta igrati vloge naših staršev. Od nas pričakujeta odgovorno vedenje in kolikor toliko odraslo čustvovanje. Soočata nas z našimi otročjimi potrebami, kadar jih opazita, podpirata nas v naših stiskah, ne moreta pa privoliti v nezrelo in odvisno vedenje, ki je značilno za otroke. V odraslosti se pričakuje vsaj približno ravnotežje dajanja in sprejemanja. Pričakuje se pobuda, ne pa nenehna potreba po vodstvu. Terapevt, ki je pripravljen odločati namesto nas, za nas ne bo naredil nič pravega.

Nevrotik po navadi misli, da nihče ne razume njegove potrebe po zaščiti. Toda resnica je drugačna. Terapevt še kako dobro čuti njegovo stisko in bi mu rad prišel naproti z neobveznim sprejemanjem vsega počez. V svojem šolanju se je izrecno usposabljal prav za to, da ne bi nasedal nevrotikovim zapeljivim ponudbam po odnosu, ki do njega ne bi imel nobenih zahtev in pričakovanj. Terapevt mora v terapevtskem odnosu ohranjati realizem ter biti kos nevrotikovim lagodnostnim in narcističnim težnjam. Nevrotik je potem, ko njegova otročja pričakovanja ostanejo neizpolnjena, razočaran in se nad terapevtom pritožuje, češ da ga je ta pustil na cedilu. Ta faza je za terapevta trpka, a jo mora znati prenesti.

Tudi v partnerstvu ni dosti drugače. Ko nevrotična partnerka ugotovi, da njen ljubi noče kar v vsem poskrbeti zanjo in da je do njene nezrelosti kritičen, je prizadeta. Poznejše zorenje pomeni sprejemanje nečesa, kar je težko sprejeti. Moramo namreč dojeti, da tistega, za kar smo bili prikrajšani kot otroci, kot odrasli najbrž ne bomo mogli nadomestiti. To spoznanje je kislo jabolko, ki ga moramo zaužiti in tudi prebaviti. V življenju se bo pozneje morda zgodilo, da se bomo še kdaj srečali z otroško radostjo in brezskrbnostjo, da se nas bo kdo dotaknil, kot da smo njegov otrok, toda čakati na to ne moremo. Bistvo samozdravljenja je v tem, da moramo ljubečega očeta in mater, ki smo ju pogrešali v otroštvu, zdaj roditi sami v sebi.

Ne bomo čakali na druge, ampak bomo sami v sebi poiskali prestrašenega in še vedno nepotešenega notranjega otroka, ga objeli in potolažili. Ko sem se nekoč vprašal, kakšnega otroka bi imel najrajši, mi je prišel presenetljiv odgovor: natančno takšnega, kot sem bil sam. Se pravi: sami s seboj smo najbolj skladni, sprejeti in ljubiti moramo najprej samega sebe. Dokler bomo popolnost iskali zunaj sebe, bomo odtujeni in zgubljeni. Vse, kar smo nekako povzeli po okolici, pa ni bilo občuteno kot naše, je tujek in to moramo izvreči. Ko v sebi obnovimo jasno razlikovanje med svojim in tujim, nas kritika ne bo več prizadevala.

Kajti če je poštena in upravičena, jo bomo pripoznali. Začutili bomo, da nam v bistvu sporoča isto, kar nam govori že naša vest, pa ji morda premalo prisluhnemo. Če pa govori o nečem, kar nas ne zadeva, se nas to ne bo kaj prida dotaknilo. Kritika in sankcije se po zakonih usode pojavijo takrat in tam, kjer so naše notranje regulacije odpovedale. Pomanjkanje notranje discipline prej ali slej pripelje do tega, da nas bo kdo discipliniral od zunaj. Materialni svet ni nič drugega kot zgostitev duševnih dejstev. Konkretni svet samo bolj nazorno in bolj brezpogojno od nas terja, da naredimo, kar je treba narediti.

V procesu zorenja in osamosvajanja prebujamo notranjega človeka, da se tako znebimo potrebe po zunanjih oporah in usmeritvah. Če se morajo drugi še dosti vtikati v nas, pomeni, da z zorenjem bolj ali manj zamujamo. Sankcije, ki sledijo neupoštevanju kritike, služijo pospešenemu soočanju s svojo zamudo. Če se zaradi prizadetosti naredimo gluhe, če kritiko in kritika sabotiramo ali pa če se spustimo v boj z njim, si delamo slabo uslugo. Naš zaostanek se bo namreč samo še povečal. Vsak sistem je napravljen tako, da neodzivnega naposled izvrže.

Starši obupajo nad tabo, partner se loči, vržejo te iz šole ali službe, na koncu te izločijo iz družbe in vtaknejo v zapor. Vse slabše razpoloženje te bo spravljalo v skušnjavo po begu pred sabo v opoj, po zasvojevalne nadomestne užitke. In tam te čaka propad. Zato dobra vzgoja otroka navaja na to, da je samokritičen in da sprejema tudi zunanjo kritiko, kadar pride do nje. Če otroka podpiramo v tem, da zunanje kritike ne sprejema, bo postal ohol in samopašen. Zavil se bo v pajčolan nedotakljivosti in njegov ego se bo razbohotil do nezavesti.

Za vsako kritiko, četudi kaže na še tako očitne napake, bo zahteval neko posebno argumentacijo. Toda tudi dokazi ga ne bodo pripravili do odzivnosti, ampak do še večje arogance. Kajti ego nima namena slediti, ampak zavrniti. Še tak racio spričo egove samozaverovanosti nazadnje obnemi. Egoman je na koncu zapleta pripravljen zastopati povsem absurdna stališča in njegove trme ga sploh ni sram. Zato ni treba biti naiven, kadar pri zavračanju kritike segamo po obširnih razlagah in argumentih zanjo. Tistemu, ki je odziven in uvideven, bo kmalu zadoščalo in bo spremenil, kar je treba spremeniti.

Narava življenja je namreč takšna, da nas je v ozko, razklano in čustveno spolarizirano bivanje spravil prav egov um s svojimi razumskimi shemami. Na poti duhovnega zorenja, se pravi na poti preobrazbe iz osebnosti v Novega človeka, je veliko stopnic, kjer moramo sprejeti nekaj, kar je nedokazljivo, aracionalno. Zato tudi rečemo, da moramo v teh fazah sprejeti tisto, kar se umu zdi nesprejemljivo. Komur je njegov um najvišja postavka, se bo pač še dolgo vrtel v njegovih risih. Kdor pa si nadvse želi svobode, miru in ljubezni, bo voljan vzeti nase tudi procese, ki se lagodnemu umu upirajo.

Črna noč duše ni nič drugega kot to, da moramo na poti Domov skozi procese, v katerih um popolnoma obnemore in je ego zato zelo prestrašen, pravzaprav paničen in grozav. Vsakršne razlage se tedaj sproti podirajo, um ne more najti opornih točk. Poleg vsega ima v takem stanju vsakdo občutek, da je ostal čisto sam, da vsi beže od njega, ko bi najbolj potreboval njihovo pomoč. V črni noči gre za to, da človek za vedno zgubi prej tako prepričljive koordinate zunanjega sveta in se mora znajti z iskricami, ki se počasi začno prižigati znotraj. Če bo še kdaj našel kakega boga, je tudi ta lahko samo v notranjosti.

V njegovem bitju, se pravi ne kot nekaj drugega, ampak kot nekaj istega. Stara zaveza pozna strogega in kaznovalnega boga Jahveja, ki je postal model brezpogojnega patriarhalnega discipliniranja otrok. Veljalo je načelo: »Šiba novo mašo poje«. In celo: »Treba je ubiti hudiča v otroku«. Šlo je tako daleč, da je vzgoja postala kruta in da so duhovni voditelji povsem pozabili, da je v otroku tudi kaj dobrega. Notranji otrok je bil ponižan, zlomljen, pohojen. Človek se je odcepil od svoje naravne radosti in se začel bojevati za kruh in nekaj prizanesljivosti v solzni dolini.

Potem je z velikimi duhovnimi učitelji, kot so bili med drugimi Buda, Sokrat, Jezus in Mojster Eckhart, nastal radikalen preobrat. Ti so pobrali skoraj mrtvega notranjega otroka, ga ljubeče objeli, oblekli, nahranili in pocrkljali. Veliko so se pogovarjali z njim in mu pomagali, da je spet začutil radost bivanja in se je postopno nehal bati Črnega boga in njegovih grozo zbujajočih zastopnikov. Temu lahko rečemo tudi tako: prišla je Nova doba in rojevati se je začel Novi človek. Ki sme dihati, čutiti in misliti po svoje ter početi, kar mu je blizu.

Naša osebna izbira je, ali smo v Jahveju in njegovi strogosti pripravljeni videti božanstvo. Vse velike religije poznajo zahtevna in brezkompromisna božanstva. Taka je bila oziroma je še vedno evolucija naših predstav o absolutu, o nadbitju. Kritika je del naše vzgoje in nas obrača v ponotranjenje, se pravi v (za)vestnost, kadar smo premalo budni. Med drugim nas uči razumeti, da je preveč nalahko pridobljenega dobrega slabo in da nas prav navzočnost slabega spodbuja k dobremu. Ko se zmožnost za čutenje dobrega, ki je navzoče tudi tam, kjer ga prej nismo videli, v nas tako razmahne, da začne dobrota sijati iz nas, nas temna plat stvarnosti ne plaši več.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 232, december 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com