ODGOVARJA VIKTOR GERKMAN – KAKO OBVLADATI ČUSTVENA NIHANJA
Vprašanje: Dogajajo se mi velika, prevelika čustvena nihanja, ki jih ne znam obvladati. So obdobja, ko sem dokaj mirna, zaupljiva, prijazna in dostopna. Potem pa se v meni nenadoma pojavi nemir brez razloga. Dobim odpor do službe, ljudje so mi odveč, postanem zadirčna, zahtevna in nestrpna, začne se mi muditi. Tulim nad hčerko, na cesti besnim nad počasnimi vozniki, obsojam vsepočez, nazadnje se skregam še z možem. Rečem mu vse najhujše, kar mi tisti hip pride na pamet. Hočem ga prizadeti za vsako ceno. Mečem stvari ob tla, treskam z vrati, rjovem kot zverina.
Če mož ne bi bil fizično močnejši, bi ga najbrž stolkla. Skratka, postanem uničevalna. V takih trenutkih vidim vse črno. Posledice seveda niso nedolžne. Družinske napetosti nam vsem uničujejo zdravje. Pravi čudež, da mi še ni razpadla družina. Ko se orkan v meni poleže, mi je seveda žal. Ne znam pa enkrat za vselej opustiti razdiralnosti, ki me ima v pesti. Kadar me mož vpraša, kaj se dogaja z mano, ne vem reči drugega kot to, da pač taka sem. Tak odgovor me seveda ne pomiri. Kako naj si pomagam?
Odgovor: Človek lahko obvlada sleherno negativno energijo, ko se enkrat zares zave, kako škodljiva in nevarna je. Tedaj sprevidi, da z njo ne sme sklepati nobenih kompromisov. Tudi najmanjše popuščanje namreč vodi v to, da se izbruhi negativnosti nadaljujejo. Če si reče »tak pač sem«, se je že prepustil istovetenju z negativnostjo in upanje v napredek potlej splava po vodi. Kdor res hoče napredovati, se nikakor ne sme poistovetiti z zlom. Negativne energije mora obravnavati kot nekaj tujega, nesmiselnega in nevrednega. Če ga te energije včasih nadvladajo in podredijo, ga zgolj zaradi lahkomiselnega, zaslepljenega in sebičnega mišljenja.
Ljudje, ki se vrte v začaranem krogu ponavljanja istih napak, si na tihem govore, da te napake niso usodne, da še ni prišel čas, da bi jih odpravili, ali pa da nimajo energije za to. Kakovost njihovega življenja je skromna, njihovo samospoštovanje je prav tako nizko. Moč za preobrazbo je z vsakim izgubljenim dnem prej manjša kot večja. Mlačnost prej ali slej pripelje do kakšnega udarca usode, ki človeka za nekaj časa vrže s tečajev. Bolezen, nesreča, izguba, poraz in sramota nas prebude iz letargije nezavedanja boljših možnosti. Tedaj se hočeš nočeš moramo vprašati, ali je naše življenje sploh kakšno življenje.
Vsak človek išče nekaj boljšega. Skoraj vedno nas motivira iskanje dobrin. Problem je v tem, da človekovo iskanje ni notranje uravnoteženo, da ni usklajeno s širšo celoto, da ne upošteva naravne hierarhije vrednot. Ko svoje napake opravičujemo, velikokrat najdemo dobre razloge za svoje početje. Primer: Hišna gospodarica hoče imeti red v hiši. Red sam zase je vsekakor vrednota. Toda ko gospa vzpostavlja svoj red, zaide v hude konflikte z možem in z otroki. Predmete razporedi po svoje, mnoge stvari pospravi tako, da jih nihče ne najde, ko jih rabi. Postavi trda pravila preobuvanja in preoblačenja, omejuje obiske, »ki ji povzročajo samo dodatno delo«, in tako naprej.
Morda je njena hiša res kot iz škatlice, toda v takem redu se vsi počutijo slabo, ker ni funkcionalen, ampak je predvsem izraz gospodaričine gospodovalnosti. Nemci imajo za gospe, ki letajo s krpico po hiši in vsak hip ugotavljajo, kaj ni na svojem mestu, izraz Putzteufel – čistilni hudič. Kar močan izraz. Če pobliže opazujemo tako gospo, vidimo, da ves čas ureja zunanjost, medtem ko je njena notranjost neurejena. Njene predstave o tem, kako urejati medosebne odnose, so povsem zgrešene. Zato ji njen trud ne prinaša zadovoljstva, ampak razočaranje. Počuti se kot žrtev, njena okolica pa prav tako.
Kadar človek postane nemiren, bi se moral vprašati, ali v takem stanju sploh lahko naredi kaj pametnega. Obstaja namreč velika nevarnost, da bo svoje notranje protislovje, ki ga dela nemirnega, samo pozunanjil, se pravi materializiral. Harmonično delovanje v glavnem izhaja iz miru, iz notranjega skladja. Zato so modrijani vedno svetovali, naj se človek, ki je nemiren in razrvan, najprej spravi v red, šele potem naj se loti »izboljševanja sveta«. Ljudje, ki so v praktičnem življenju zelo uspešni, vedo, da izvedbena moč lahko izhaja samo iz jasnih misli in čustvenega ravnotežja.
Zato velja, naj bi človek na prvo mesto postavil tisto notranje delo, ki harmonizira misli in pomiri srce. Šele ko človek začuti, da je miselno, čustveno in telesno pripravljen, naj se loti praktične dejavnosti, pa najsi bo zidar, učitelj, advokat ali študent. Nesmiselno je nemir reševati s preurejanjem stvari, s pregovarjanjem in natezanjem. Tudi prenajedanje ali kaka druga odvisnost ne pomeni prave rešitve. Nemir terja soočenje z nerazrešenimi notranjimi protislovji. Ko človek v sebi začuti nemir, naj bi »ustavil svoje konje«, kajti sicer bodo ti kaj kmalu podivjali in se iztrgali nadzoru.
Nemiren človek ne more narediti nič boljšega, kot da se usede, pogleda vase, kaj ga žre, in premisli, kolikšno ceno mora plačati, če hoče biti pošten do življenja. Nemir vedno izhaja iz tega, da človek na nekem področju špekulira. Hoče imeti nekaj, za kar se ni pripravljen zares potruditi. Ostaja nekako polovičen v svojih prizadevanjih, približen in površen v svojih dosežkih. Njegov višji jaz pa čuti, da tako ne bo šlo, zato človek tudi postane nemiren. Na neki ravni zavedanja se že čuti neuspešnega in poraženega, čeprav se stvari niti še niso razpletle do konca. In se začne na tihem jeziti, se prepirati s stvarnostjo.
Ko človek postane nemiren, začne njegov um nihati med poloma dobrega in zlega. Zgubi ravnovesje zdrave ravnodušnosti in postane napet. Sile privlačnosti in odporov se v duši tedaj zelo okrepijo. Ta napetost pa seveda pomeni trpljenje. Spontan odziv na trpljenje je beg pred tem, kar povzroča bolečino. Toda vzrok bolečine sploh ni pravilno ugotovljen. Zato človek išče grešnega kozla, na katerega bi stresel svoj gnev. Ali pa se oklene nekaterih misli oziroma početij, ki naj bi pomenile rešilno bilko. Eni se brezglavo vozijo naokoli, drugi gredo v igralnico, tretji šraufajo svoj motor, četrti pokličejo šlogarico, peti pa se napijejo.
Nemir pomeni naval bolj ali manj kaotičnih misli in čustev. Dva najpogostejša načina reševanja stiske ne vodita do prave rešitve. Pri tem mislim najprej na iskanje žrtve, na katero nemirnež prenese svoj nemir tako, da jo sekira. Prej ali slej se bo krog žrtvovanih sklenil in negativna energija se bo vrnila na izhodišče. Iskanje strelovoda je deloma smiselno samo takrat, kadar svojo napetost odvedemo v prazen prostor. Če gremo v gozd in tam kričimo, ne naredimo kake posebne škode. Nekoč sem bral, da je negativna čustvena energija drevesom čisto prijetna in da jo z lahkoto preobrazijo.
Drugi neučinkoviti način reševanja napetosti pa je potlačevanje, se pravi ogibanje in prisilno pozabljanje. Potlačena čustvena energija ne izgine, ampak se samo shrani in nekoč pozneje v prvotni ali pa psihosomatsko preobraženi obliki spet butne na dan. Vsaka energija je namreč neuničljiva. Ne izgine, lahko se le preoblikuje. Nevrotičnost ni nič drugega kot stalen boj z energijami, ki jih ne priznamo in ne sprejmemo. Nevrotični ljudje marsičesa nočejo doživeti in izraziti, ker so preveč poistoveteni z nekaterimi predstavami o sebi in življenju. Samo človek brez predsodkov si upa doživeti vse, kar gre skozenj, in izraziti vse, kar doživi.
Tisto, kar zares doživimo, se skoraj nikoli ne bo izrazilo dramatično. Polno doživljanje ne poraja nobenega komentarja. Dramatično izražamo predvsem svoje odpore, svoja sprenevedanja in strahove. Energija, ki je izživeta v vsej polnosti, brez ostanka odide. Kar pa je potlačeno, se valja v človeku brez konca in kraja, dokler ni dopuščeno in doživeto, pa če je lepo ali grdo. Ne uničuje nas tisto, kar smo doživeli, ampak tisto, pred čemer smo pobegnili. Stvari, pred katerimi smo se umaknili, ostajajo neznanka. In prav neznanke nas s svojim imaginarnim potencialom vežejo. Spoznane stvari nas puščajo svobodne.
Prostost si torej zaslužimo z izkustveno odprtostjo. Česa nas pa uči ta izkustvena odprtost? Pač tega, da je vse relativno in vse minljivo. Toda naša duša se odžeja samo ob tem, kar je nedeljeno, popolno in večno. Da se naš um končno ustavi in neha iskati, česar ne more najti, mora spoznati definitivno jalovost svojega početja. Spokojni so lahko samo tisti redki, ki so spoznali nesmisel iskanja tega, kar je kakor koli omejeno. Modrijan je tisti, ki ga ne mika več biti očaran s tem in onim, ker ve, da bo prej ali slej tudi razočaran. Užitek in bolečina sta neločljivi plati iste medalje in se dostikrat medsebojno pogojujeta.
Norenje in napadalnost seveda pomenita, da nas neka dejstva domnevno ogrožajo. Toda razdiralno besnenje nas ne bo trajno zavarovalo pred ničemer. Če se bomo hoteli zares pomiriti, bomo morali ugrizniti v kislo jabolko, po možnosti s čim večjo pozitivnostjo. Začeti moramo verjeti, da smo lahko močnejši od svojih strahov. Če se nam zdi, da sami ne bomo zmogli, lahko v svojem srcu prosimo za pomoč višjih sil. Neki del našega bitja že ve, da te višje sile obstajajo in da nam lahko pomagajo. Nejevera je nepotrebno egovo razkošje, kadar potrebujemo navdih in pomoč.
Razdiralnost se po navadi izraža v dveh fazah. Prva je faza impulzivnega, eksplozivnega napadalnega odziva. Druga faza je faza togote, ki nadaljuje agresijo in jo celo stopnjuje še tudi potem, ko je razdiralnežu že postalo kolikor toliko jasno, da gre za zgrešeno početje. V obojem se kaže privolitev v egovo samopašnost. Togoti lahko vzamemo moč tako, da se odločimo, da se bomo po vsakem izpadu iskreno opravičili in popravili škodo, ki smo jo storili. Impulzivnosti pa vzamemo njen naboj s tem, da sprevidimo, kam nas lahko pripelje. Če sprevidimo, kako nevarno je lahko impulzivno vedenje, bomo opazovali kopičenje napetosti v sebi in si ne bomo dovolili, da pride do kritične točke neobvladanja.
Sam sem bil kot otrok precej impulziven. Sem ter tja sem koga mahnil, včasih sem vrgel kamen proti komu ali koga nevarno porinil, divjal sem s kolesom in motorjem po stranskih cestah, tudi na smučišču sem brezglavo divjal. Večkrat se je zgodilo, da sem se po storjenem dejanju ustrašil, da bom nehote še koga ubil, če bo šlo tako naprej. Sprevidel sem, da si ne smem dopuščati nobenih impulzivnih dejanj več. In to mi je tudi popolnoma uspelo. V zadnjih treh desetletjih se ne spomnim, da bi me impulzivnost kdaj našla nepripravljenega, čeprav sem bil čustveno nekajkrat do kraja izzvan.
Nasprotno. Z leti sem postopoma ugotavljal, da sem nagnjen še k drugim, veliko bolj podtalnim oblikam agresije. Kar sem znal razpoznati pri sebi, sem seveda potem lahko tudi pri drugih ljudeh. Pazljiva analiza mišljenja in vedenja človeku pokaže, da so tako rekoč vse kretnje ega manipulativne. Ne upoštevajo drugih na pravi način. Ne spoštujejo sočlovekove svobode. Ne dolgo nazaj sem zapisal, da je že vsako pričakovanje, ki ga imamo do sočloveka, pritisk, ki omejuje njegove možnosti prostega izražanja. V naši družbi je zelo malo spontanosti prav zato, ker ima večina ljudi komaj kaj spoštovanja do sočlovekove prostosti.
Še posebno so s pričakovanji, zahtevami in izsiljevanji obremenjeni družinski odnosi. Ko se odnos s poroko, s prihodom prvorojenca ali pa s selitvijo v isto stanovanje formalizira in konkretizira, se po navadi tudi precej spremeni. V njem se, včasih kar čez noč, pojavijo elementi nadzora in posedovalnosti. To ima za posledico, da ni več prejšnje občutljivosti in obzirnosti ter upoštevanja partnerjevih želja. Partnerja začneta nenadoma razmišljati drug namesto drugega in potem prideta na dan z izdelanimi pričakovanji. Začneta nekako razpolagati drug z drugim kot s predmetom, ki ne ve, kaj je zanj dobro in kaj hoče.
Povrh vsega imajo mnogi partnerji svoja posesivna pričakovanja za nekaj samoumevnega. Če je partner užaljen in če se pred takim odnosom skuša zavarovati, imajo to za individualizem, za izmikanje odnosu. Take odnose, prepojene s številnimi trenutki nezaupanja in nadzora, so seveda povzeli po matični družini. Če se pokaže, da partner novonastalega »ujetništva« ne bo prenesel in da grozi z odhodom, se pojavi vprašanje, kako sprostiti pripadnostne vezi, ki so začele utesnjevati. Vsekakor je potrebna korenita sprememba odnosa. Zmorejo jo pa v glavnem samo tisti, pri katerih je ljubezen močnejša od posesivnosti.
Pretekli časi nam ne ponujajo skoraj nobenih zgledov odprtih, spoštljivih, svobodnih odnosov. Evropska preteklost je tako tragična ravno zato, ker sta si država in Cerkev človeka tako rekoč popolnoma lastili. Razpolagali sta z njegovim življenjem in njegovo vestjo. Družina pa je nato razpolagala še z njegovim časom in njegovimi odnosi. Starši so odločali, kaj bo kdo počel, s kom se lahko druži in s kom poroči. Tisočletja nepoznavanja spontanih in odprtih odnosov se še danes kažejo kot globok strah pred spontanostjo, pred prostostjo, pred živostjo, ki jih spontani in odprti odnosi omogočajo.
Spone, utesnitve in strahovi, ki smo jih kot otroci ponotranjili, nas delajo tudi zelo utrujene. Toliko ovir moramo premagovati, preden se kam premaknemo. Tudi zaradi te utrujenosti smo nagnjeni k polovičnosti in k špekulacijam, o katerih sem govoril na začetku tega razmišljanja. Preprosto si ne pripisujemo tiste visoke energije, ki je potrebna za temeljitost in doslednost. Človek z veliko energije vidi v zapletenih in zahtevnih situacijah izziv. Uživa, ko išče popolne rešitve. Nevrotično utrujenemu človeku pa je odveč vse, kar zahteva napor in iznajdljivost. Išče bližnjice.
Ena takšnih bližnjic je siljenje, se pravi uporaba pritiska. Uporaba sile je večinoma zlo. Kadar človek uporablja zlo, nikakor ne more imeti dobrega občutka. Kakor je plemenitost sama sebi plačilo, tako je pokvarjenost sama sebi kazen. Človeka obremeni, obteži. Če rečete, da se napetost v vas pojavi nenadoma in brez razloga, to ni povsem res. Pomeni le, da niste opazili, kako so se v vaše razmišljanje prikradle negativne misli, ki ste jim sledili, namesto da bi jih kot take prepoznali in jih zavrnili. Po več dni ste jih tolerirali in koketirali z njimi, dokler niso dobile tolikšne moči, da so vas lahko preplavile.
Kadar človeka zajame strah, jeza, obup ali kako drugo močno negativno čustvo, to za ozaveščenega človeka pomeni urgentno psihično situacijo. Ustavi se in pogleda, kaj se dogaja in zakaj se tako dogaja. Negativni pristop zamenja s pozitivnim, in če se čuti šibkega, nemudoma zaprosi za pomoč višje sile. Ne bega se s tem, da ni vse v njegovih rokah in da je izid odvisen tudi od drugih ljudi in njihove dobre volje. Nemudoma se naravna na dobro in ve, da je storil, kar je bilo v njegovi moči. Zato je lahko miren. Kratkoročno je to vse, kar je treba storiti.
Na dolgi rok pa človek zori med procesom, ki ga imenujemo nevtralizacija polarnosti. Neštete izkušnje, ki jih je človek deležen iz dneva v dan, mu kažejo, da ne obstaja nič takega, zaradi česar bi se splačalo biti nestrpen in kar bi upravičevalo uporabo sile. Življenje je proces, ki vse stvari prej ali slej postavi na svoje mesto tudi brez človekovega vznemirjanja in potiskanja. Zadošča, da imamo odprte oči, pa lahko uvidimo, da človekovi strahovi in na drugi strani želje niso poslednja realnost in da jih zato ni treba jemati tako smrtno resno, da nas nadvladajo.
Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 225, maj 2008
Fotografija: Bigstockphoto.com