Vprašanje: Sprašujem se, kaj je samouresničenje. Včasih sem mislila, da to pomeni uresničenje največjih želja. Pozneje sem mislila, da gre za izgradnjo osebne moči in prepoznavnosti. Nekaj let sem ogromno brala, ker sem mislila, da gre za nabiranje spoznanj. Nato sem se lotila meditacije in drugih introspektivnih tehnik. Doživela sem marsikaj, morda sem celo precej izkušena oseba, čudeža samouresničitve pa le ni na spregled. Vi pišete o odmiranju ega. Ideja se mi zdi zanimiva, si pa ne znam prav predstavljati, kaj bi to bilo. Je odmiranje pasivizacija, prepuščanje, resignacija, samopozaba, umik od življenja? Zdi se mi, da je ta vzorec v naši sodobni kulturi slabo znan in neizdelan. Ga lahko bolj pojasnite?

Odgovor: V sodobnem svetu so pojmi, ki so nekoč kot sestavina krščanstva bili vsem znani, kar nekam poniknili. Relativiranje ega, samoobvladovanje in samozatajevanje so bile nekoč poglavitne vzgojne teme. Dandanes pa je skoraj vse vzgojno prizadevanje usmerjeno v izpolnjevanje otrokovih želja, v večanje njegove prodornosti in iznajdljivosti ter v doseganje njegove samopotrditve. Temeljno izhodišče take vzgoje je v verjetju, da zaželene, prijetne in ego potrjujoče izkušnje človeku pomagajo biti srečen ali pa vsaj zadovoljen. Velika pomanjkljivost tega enostranskega pristopa se pokaže šele takrat, ko se človeku generalno zalomi. Takrat, ko nikakor ne uspe v doseganju nečesa, kar mu zelo veliko pomeni.

Namesto, da bi si povedal, da je življenje spremenljivo in nepredvidljivo ter da uspeh nikakor ni zagotovljen, se pogrezne v črne misli. Ima se za zgubo, nesposobneža, za človeka, rojenega pod nesrečno zvezdo. Če je bolj ekstroverten, ga grabita jeza in razdiralnost, če pa je pretežno introverten, ga skušata melanholija in obup. Prizadetost in bolečina lahko vreta iz njegove duše v tolikšnem obsegu, da ju sploh ni zmožen sproti predelovati. Zato ju potlačuje. Potlačuje pa ju tudi zato, ker ju nima za veljavni čustvi, za nekaj, kar je normalna in vredna sestavina človeškega življenja. Pred žalostjo beži v površna razvedrila, a zares ubežati ji ne more. Ta ga čaka, dokler je ne bo pripravljen čutiti in jo preboleti.

Človek v resnici ne ve, kdo je. Zato se mu zdi potrebno, da se isti z nečim, kar je kolikor toliko oprijemljivo in stabilno: s svojim telesom in njegovimi občutki, z mislimi in čustvi, s temperamentom in značajem, z izobrazbo in statusom, s poreklom in pripadnostjo. Vse te identitete pa so precej ranljive in goljufive. Telo zboleva, se redi, stara in obnemore, da ne govorimo o problemu njegove všečnosti. Človek lahko zapade v negativna čustva in temačna razpoloženja. Njegove misli se včasih ujamejo v začaran krog fiksnih idej. Včasih zgube stik z resničnostjo in človeka zapeljejo v početja, ki jih potem obžaluje. Marsikdo je razočaran nad svojim značajem. Status ni nekaj trajnega, pripadnosti pa se rade zrahljajo.

Identiteta je socialni pojav. Če nas nekdo identificira kot nosilca pomembnih pozitivnih lastnosti in se njegove poti križajo z našimi, bo najbrž pripravljen na odnos z nami. Vsaj pogojno in vsaj za neko obdobje nas bo sprejel. Z nami bo delil nekaj svojega časa in svojih dobrin. S tem nam bo omogočil občutek, da smo živi in da nismo sami na svetu. Zagotovil nam bo občutek pomembnosti in zaželenosti. Morda bomo začutili tudi to, da nas ima rad, da nam podarja svojo toplino, nam ponuja pristno bližino in razumevanje. Nemara se bodo tudi v nas pojavili podobni občutki do njega. Problem je samo v tem, da človeške predstave, zaznave in pričakovanja, ki pogojujejo čustveni stik, precej nihajo.

Vsi vemo, da nas različni ljudje ocenjujejo precej različno. Za tiste, ki so bolj široki, odprti in ljubeznivi, smo sprejemljivejši in v nas prebude pozitiven odziv. Nasprotno pa se kritičnih, zahtevnih in ozkih ljudi bojimo in se jih ogibamo, če se le da. Za majhen ego so značilna združevalna, za velik ego pa ločevalna nagnjenja in izbirčnost. Majhen ego dopušča in po potrebi odpušča, velik ego pritiska, izsiljuje, zameri in sankcionira. Majhen ego se zadovolji z malim, velik ego pa je naravnan na odličnost. Majhen ego pomeni majhno luknjo v srcu, velik pa ogromno in nepotešljivo. Majhen ego je ovca in velik ego je volk, ki se odene v ovčjo kožo, kadar misli, da mu prenarejanje utegne koristiti.

Majhen ego nima veliko težav s stalnostjo odnosov, ker nima velikih pričakovanj. Velik ego pa svoji okolici vsak hip da vedeti, da je na preizkusu. Kar se dovolj ne obnese, to zavrže. Majhen ego del svojega zadovoljstva črpa iz stika s svojo notranjostjo. Velik ego pa ne čuti svoje človeške globine in je zato ves usmerjen navzven. Sebe čuti le prek naboja napetosti, ki ga seva v prostor in prek potrditve ali zanikanja, ki ju dobi kot povratni informaciji. Majhen ego je mehak in voljan, velik ego pa trd in neizprosen. Majhen ego moč volje uporablja za samoobvladovanje, velik pa za obvladovanje drugih. Majhen ego z lahkoto ostaja na trdnih tleh dejstev, medtem ko velik ego živi za uresničitev vizij, ki se pozneje izkažejo za iluzorne.

Z egom se rodimo prav vsi. Toda eni so že kot otroci krotki, vdani in prisrčni, drugi pa zahtevni, manipulativni in celo kruti. Take razlike so dediščina prejšnjih življenj. Starši svoje otroke spodbujajo pač k temu, v kar verjamejo sami. Eni verjamejo v izgraditev raja na Zemlji in pri svojih otrocih nagrajujejo ljubeznivost, spravljivost, pristnost, sočutje in solidarnost. Drugi starši pa verjamejo v preživetje močnejšega, zato pri svojih otrocih spodbujajo sebičnost, zvitost, bojevitost, nepopustljivost in maščevalnost. Otroci prvih staršev verjamejo v dobroto, otroci drugih staršev pa se je boje. Če nalete nanjo, takoj pomislijo, kaj se skriva za njo.

Velik ego velikokrat uporablja skrivalnice, medtem ko je majhen ego transparenten. Le kadar se čuti nadmočnega, velik ego pokaže vso svojo kapricioznost, brutalnost in aroganco. Da bi laže ohranjal svoj brezmejni narcizem nedotaknjen, se velik ego hermetično zapre in je gluh za vsa kritična mnenja drugih ljudi. Ne zanimajo ga vsebine, zanima ga samo moč, ali, bolje rečeno, premoč. Zaradi zaprtosti se kaj kmalu povsem izprazni. Iz letargije ga potem prebujajo le še ekscesi. Večina velikih egov zabrede v zločinska početja. Boga sovražijo, ker ne prenesejo misli, da bi morali kdaj pred njim polagati račune.

Velik ego se rad povezuje z negativnimi astralnimi silami. Te mu pomagajo do večje moči, a cena je visoka. Včasih so temu rekli: prodati dušo hudiču. Povezovanje z demonskimi silami je več kot nevarno, saj se skoraj brez izjeme konča v hudi in izredno mučni preganjavici. Velik ego se boji postarati in še bolj umreti, saj ne ve, kaj ga čaka onstran območja njegove nadvlade. Za majhen ego pa je misel na smrt celo tolažilna. Sluti, da se bodo z njo končale njegove telesne in duševne muke in da bo našel počitek v Stvarnikovem naročju. Majhen ego ve, da še najlaže najde mir, če se vda v usodo oziroma če se izroči v roke višjih sil.

Tako krepitev ega kot tudi obvladovanje ega terja od človeka obilico dela. Ni lahko doseči moči nad drugimi, enako pa tudi ne nad seboj. Težko je vsakega deklasirati, enako težko pa tudi vsakega sprejeti. Težko je zdržati kot Edino-jaz, enako težko kot Nihče. Zelo majhen ego je namreč za velik ego Nihče. Majhen ego ne zanika niti velikega ega, čeprav od njega žanje samo prezir. Majhen ego se odpove vsakemu pričakovanju, ker se zaveda, da je že pričakovanje neka vrsta pritiska, subtilnega nasilja. Majhen ego drugim pušča svobodo, ker verjame, da je to cena njegove lastne svobode. Velik ego pa druge podreja, ker prav v nadvladi vidi možnost za svojo svobodo.

Odmiranje ega se dogaja tako, da ima človek posluh za to, kako relativna so njegova pričakovanja, védenja in ravnanja. Realnost skoraj vsak dan zanikuje naš egocentrizem, našo samopomembnost. Če imamo radi resnico, potem nam ni težko sprevideti, kako relativni so naši odnosi, kako omejene so naše zmožnosti, kako silno majhni smo spričo sil, ki upravljajo z dogajanji v mikro- in makrokozmosu. Ego lahko krepimo le tako, da zanikujemo stvarnost in ji skušamo vsiliti svoja hotenja. Če smo zelo odločni, v tem za nekaj časa navidez tudi uspemo. Vele-ego, kakršen je bil Hitler, je za desetletje obvladal in omamil skoraj ves nemški narod. A nazadnje se je vsa njegova silna moč vendarle sesula v prah.

Dokler ima človek ego, se z drugimi lahko kombinira samo na temelju podobnih pričakovanj. Popolne ustreznosti pričakovanj med dvema človekoma pa ni, ker smo pač različni. Če smo različni, je to za sožitje moteče. Dokler obstaja ego, ki se identificira s svojo različnostjo, naše odnose opredeljuje dvojnost. Enost je mogoča šele, ko ego izgine. Ta enost pa ni več individualnega, ampak božanskega porekla. Ko dvoje v popolni vdanosti izgine, se pojavi Tretje, Presežno, Absolutno. Dokler imamo ego, živimo v lastnem imenu, torej zase. Ko pa ego presežemo, ne živimo več v lastnem, ampak v Božjem imenu. Cena doživljanja božanskosti življenja je popoln pristanek na ničnost telesnosti in osebnosti.

Ego odmre takrat, ko se do kraja zavemo, da niti občutki, niti čustva, niti misli, niti vizije nimajo nobene trajne, nadčasovne vrednosti in jim zato nehamo biti privrženi. To spoznanje pa mora v nas dozoreti. Pa ne kot nekaj, kar smo prebrali in se naučili, ampak kot nekaj, kar vsak dan izkušamo. Ego živi za prihodnost, ker se s sedanjostjo ne more sprijazniti. Ego sedanjost zanikuje kot neveljavno. Toda pričakovana prihodnost je iluzija, ki se nikoli ne uresniči povsem in do kraja. Ego se manjša, če privolimo v vsakdanja razočaranja kot v življenjsko šolo. Če pa od treznega soočenja s sedanjim bežimo v vizije boljše prihodnosti, se ego ohranja in morda še povečuje.

Kolikor se manjša ego, toliko se manjšajo tudi strahovi, povečuje pa se obseg tega, kar je sprejemljivo in smo pripravljeni čutiti. Velik ego je usmerjen samo na užitke. Tega, v čemer izrecno ne uživa, nikakor ne ceni in občutenje tega potlačuje. Velik ego potemtakem čuti le zelo malo stvari in dotaknejo se ga samo še zelo posebne stvari. Krompir, fižol in zelje mu ne pomenijo nič. V restavraciji zato naroči pršut, tartufe in kaviar. Majhen ego lahko vsak dan znova je omenjeno preprosto hrano in vsak dan mu je nova, ker živi na robu brezčasja. Velik ego pa naslednjič ne bo zadovoljen z isto izbrano hrano, ampak bo iskal nove draži v novih poslasticah. Od novega dne pričakuje spremembo, in to na bolje.

Ljudje, ki veliko razmišljajo in govore o uživanju kot edinem smislu življenja, v resnici uživajo najmanj, to pa zato, ker so neobčutljivi za večino stvari. Ambiciozni hedonist ne čuti oblakov, dežja in vetra, marjetice na trati in lišaja na stari ograji, niti naključnega pogleda mimoidočih. Čutenje teh preprostih stvari je privilegij preprostega, skromnega človeka. Preprost človek skorajda ne pozna hierarhije, medtem ko zahteven človek pozna »vrednost vseh stvari«. Človeška preprostost gre lahko tako daleč v smeri sprejemanja tega, kar je majhno in navidez nevredno, da se veseli celo ponižanj, težav in bolečin. Toda on tega ne čuti kot nekaj zlega, ampak samo kot drugačno vrsto občutkov.

Za človeka, ki je povsem zgubil ego, je vsaka stvar samo posebna oblika čiste energije. Zato zanj ni več ne zla ne pekla. Zanj je vse svetloba, vse bližina, vse popolnost. Njegov način dojemanja pomeni čisto demistifikacijo izbiranja in odtujevanja. Morda se nam tak način dojemanja zdi nedosegljiv ideal. Toda spust v to neskončno skromnost in preprostost je edini način rešitve iz trpljenja. Zato je odpiranje uma in srca za vso pojavnost edino resnično poslanstvo naše duše. Bolj kot smo senzibilni, prej bomo dojeli, da nas ambicioznost, izbirčnost in vzvišenost, ki jim v plastičnem ljudskem jeziku rečemo preseravanje, ne more pripeljati nikamor drugam kot v odtujenost od bistva življenja.

Ego je zmaj s tisoč glavami. Zato samoobvladovanje še zdaleč ni pasivnost. Da se ga postopoma znebimo, je potrebno veliko prisebnosti in iskrenosti. Zelo pomembno vlogi pri krotitvi ega ima odpovedovanje. In to tako pasivno kot tudi aktivno odpovedovanje. O pasivnem govorimo, kadar privolimo v majhnost, neuspeh in izgube, o aktivnem pa, kadar se namerno ognemo vsem tistim stvarem, ki krepijo in napihujejo samovšečni ego. Čim manjši je ego, tem jasnejše je naše spoznanje. Ko se ego dotakne samih tal niča, se pravi popolne lastne nepomembnosti, se v človeku pojavi enovit Božji glas, glas Resnice. Odtlej ni več dvomov in dilem.

V verskih spisih se pojavljajo izrazi kot razsvetljenje, odrešenje, vstajenje in poveličanje. Ti izrazi pomenijo manifestacijo resničnega, večnega, božanskega človeka, potem ko odpadejo vse predstave o sebi, s katerimi se hrani in vzdržuje ego. Dokler smo naivni in verjamemo egovim zamislim, se trudimo za boljši svet. Ko pa vidimo, da se boljši svet ves čas odmika in se nikoli zares ne uresniči, začnemo iskati drugje, namreč v notranjem svetu čiste intuicije. Ta nam pokaže popolnost, na kateri sploh temelji naše bivanje. Zavemo se, da je ta popolnost naša resnična identiteta. In potem lahko odložimo napake, ki so nas pestile v dolgih fazah posvetnosti: sebičnost, zaprtost, ljubosumje, zavist, nezvestobo, pohlep, požrešnost, pohoto, lažnivost, hinavščino, manipulacijo, nasilnost in strahopetnost.

Vedno se bojimo za stvari, ki jih bomo nepreklicno prej ali slej zgubili. Bojimo se za stvari, ki so neobstojne, ker niso povsem resnične, saj ne izhajajo iz popolnosti našega Duha, ampak iz naše domišljije. Strahovi potemtakem podaljšujejo našo agonijo. Ščititi se pred strahovi je nesmiselno, z njimi se je treba soočiti. Povedo nam, kaj je premalo resnično, da bi lahko osmislilo naše prizadevanje. Povedo nam, kaj je iluzorno. Nastavljajo ogledalo našim predstavam o sebi, našemu egu. Ko naših iluzij ni več, tudi strahov ni več in se lahko odpočijemo v tem, kar preostane. Preostane pa čisto bivanje. Se pravi tisto, kar je bilo za ego nevidno, kar mu ni pomenilo nič.

Boga ne vidimo prav zato, ker Bog kot čisto bivanje egu ne pomeni nič. Ego hoče bivanje oblikovati, da bi ga lahko prijel in posedoval. Čisto bivanje je fluidno, oblike pa v primerjavi z njim toge in grobe. In to toliko bolj, kolikor se ego poisti z njimi. Ko se enkrat zavemo, kdo je tisti, ki nam povzroča strahove, občutke krivde in vsakovrstne bolečine, nam postane jasno, da ego pomeni zločin nad seboj. Mine nas usodna sentimentalnost do svojih iluzij in pripravljeni smo se strezniti. Tedaj brez žalnih slovesnosti pokopljemo svoje številne nadomestke za ljubezen in se do tal priklonimo temu, kar ljubezen zares je.

Živimo v času neverjetnih slepil, pa tudi v času poglabljajoče se odtujenosti in bolečine. Če si hočemo dobro, ne bomo več nasedali manipulatorjem in lovcem na duše, ki hranijo svoj ego z energijo naše prestrašenosti in nemoči. Ne bomo več poslušali sugestij, ki nas hočejo definirati kot element porabniškega sveta. Šli pa bomo globoko vase in tam poiskali to, kar je večno. Tisti jaz, ki se zdi neskončno večji od nas, pa je vendarle nam enak, če smo le dovolj majhni, da mu napravimo ves prostor, ki ga potrebuje za svoj razmah. Odmiranje ega potemtakem ni nič drugega kot pripravljanje prostora temu, kar je resnično obstojno in večno prepričljivo.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 220, december 2007

Fotografija: Bigstockphoto.com