Vprašanje: Ko je govor o tem, kje naj mlad človek dobi in razvije smisel za vrednote, politiki in šolniki vedno pokažejo na družino. Dejstvo pa je, da je družina že stoletje v vse globlji krizi in da ne more niti dati niti razvijati tega, kar je v procesu rahljanja družinskih vezi zgubila. Ali ni skrb za vzgojo in za prenašanje vrednot na mlajše generacije, vsaj v civilizaciji, kakršna je naša, potemtakem tudi ali celo predvsem naloga države? Samo država namreč lahko sistematično pokrije številne primanjkljaje, ki so jih otroci deležni v sodobnih deficitnih družinah. Te ne zgubljajo samo nekdanjo vsebino odnosov in njihovo kohezivnost, ampak celo že identiteto. Ali ima družina sploh še kako perspektivo?

Odgovor: Kako brezbrižen je sodobni svet do družine in do temeljnih družinskih vrednot, se vidi že iz tega, da človek za vožnjo avtomobila rabi izpit, za poroko in osnovanje družine pa ne, čeprav je družinsko življenje daleč zahtevnejše kakor vožnja avtomobila. Posledica te brezbrižnosti je pač to, da v zakonu, se pravi pri oblikovanju družinskih odnosov, mnogi povsem odpovedo, drugi pa se lovijo in nikoli ne dosežejo občutka, da so končno na zeleni veji. Velika čustvena nihanja, ki se dogajajo v nezrelih partnerstvih, ogrožajo celotno družino, še bolj pa otroke, ki za ugoden duševni razvoj rabijo čustveno varnost. Čustveno nezreli partnerji sami niso zmožni kompenzirati svojih primanjkljajev, zato bi jim odgovorna družba morala priskočiti na pomoč.

Silam zla je bilo vedno zelo veliko do tega, da bi družini vzele čim več tistega, kar omogoča njeno notranje ravnotežje in njen harmonični razvoj. Dominacijo moškega, prav tako pa tudi ženskega elementa v družini je treba razumeti kot usoden odklon, ki uničuje občutek enakopravnosti, iniciative, podjetnosti, zaupnosti, spoštljivosti in osebne svobode v partnerskih odnosih. Duhovno zdrave skupnosti zato niso gojile patriarhalnih razmerij, ampak enakopravne odnose, utemeljene na bližini, prijateljstvu, vzajemnosti in solidarnosti. Moški so vsekakor imeli drugačne vloge kakor ženske, niso pa zato bili več vredni. Rušenje vrednostnega ravnotežja med moškim in ženskim polom pa tudi med starši in otroki onemogoča kakovostne družinske vezi.

Prvi način škodovanja družini torej poteka z rušenjem družinskega ravnotežja. Družinska razmerja se okužijo s principom moči in prisile, ta princip pa ne oživlja, ampak ubija. Vsak sistem prisile seveda razvije svojo ideologijo, z njo se propagira in brani. Več ko je v družini prisil, manj je v njej občutkov, kajti prisila človeka zakrči s tem, da ga izpostavlja obsodbam, bolečini in stiskam. Namesto zaupanja in podpore so člani družine deležni dvomov, sumničenj in občutkov krivde. Družina postopno ni več prostor varnosti in topline, ampak zahtev, sodb in sankcij. V taki družini se člani drug od drugega odtujujejo. Niso več veseli drug drugega, temveč postanejo drug drugemu breme.

Druga vrsta škodovanja družini poteka z rahljanjem vezi, tako fizičnih kot tudi duševnih. Kajti vsak odnos potrebuje svoj čas in svojo intenzivnost, da živi in se poglablja. Če bolan otrok dlje časa preživi v bolnišnici, starši pa ne morejo biti z njim, lahko dobi trajne čustvene poškodbe. Če je otrok med tednom v vrtcu in ga starši v tem času sploh ne vidijo (to je značilno za nekatere socialistične režime: nekoč nacistična Nemčija, Sovjetska zveza, Bolgarija, danes Kitajska, Severna Koreja, Izrael ipd.), pogreša tesne osebne odnose. Podobno velja za zavodske otroke. Ti se ne morejo zasidrati v občutku domačnosti in medsebojne pripadnosti. Navezovanja se celo boje, ker možnosti za trajne navezave dostikrat ni, pogosta razhajanja pa so preveč boleča.

Otrok, ki mu manjka občutek varnosti in sprejetosti, zelo težko razvije stabilen občutek sproščenosti in zaupanja v življenje. Ta občutek pa je potreben za zmožnost organskega presojanja. Če otrok tega občutka nima, ga nenehno preganja negotovost. Veliko preveč je dovzeten za miselne sugestije od zunaj. Ker se ne more opreti na lastne občutke, išče miselne opore za znajdenje v zapletenem sodobnem svetu. Pri tem pa se lahko zelo moti. Lovci na duše, ki iščejo kandidate za samorazstrelitev, vedo, da bodo imeli najlažje delo pri negotovih, izkoreninjenih mladostnikih. Osebe, ki so preživele srečna otroška leta, ljubijo življenje in instinktivno v sebi čutijo, da ubijanje ne more biti nekaj zdravega, kaj šele posvečenega.

Revolucionarji, plačanci, mafijci in vojni zločinci se rekrutirajo iz čustveno hladnih oseb, ki se niso zmožne vživeti v človeka, ki jim stoji nasproti. Trpljenje drugih se jih ne dotakne pa tudi veseliti se z drugimi ne znajo. Polni so kritike in obsojevalnosti, pod obojim pa skrivajo nesprejeto bolečino. Zanašajo se samo na moč, njihova stališča so proizvod miselnih (samo)manipulacij. Ker vso svojo energijo usmerijo v povzpetništvo, ni čudno, da se pogosto prav takšni značaji znajdejo na najodgovornejših položajih. Odgovorni v pravem pomenu besede pa niti ne morejo biti, saj nimajo občutka za to, kaj je res vredno. Nekateri med njimi so verbalno zelo spretni, a ker jim manjka prav občutek za to, kar je resnično in vredno, ves čas manipulirajo.

Manipulativnost pa je lahko posledica tudi naslednje, tretje vrste škodovanja družini, ki ga lahko imenujemo pomanjkanje strukture. Enakovrednost družinskih članov še ne pomeni, da so njihove vloge zamenljive. Za vsakega mladostnika je pomembno, da se nauči upoštevati temeljna načela urejenega življenja. Ta pa so: jasna razmejitev pravic in dolžnosti, spoštovanje funkcionalne hierarhije, strpnost in zmožnost prilagajanja, odgovornost zase in nekoliko tudi za bližnje, primeren nadzor nad egoističnimi vzgibi, spoštljiv in pozoren odnos do vseh vrst vrednot (se pravi do narave, predmetov in ljudi). Niti ljubezen niti svoboda ne moreta napredovati v kaotičnih razmerah.

Enakopravnost otrok in staršev še ne pomeni, da imajo ti enako besede pri odločanju. Starši so veliko bolj izkušeni in imajo zato tudi veliko večjo odgovornost za usmerjanje družinskega dogajanja. Otrok se mora nujno naučiti podrejanja starševski volji, če noče postati egoman, ki se mu pozneje ne bo dalo nič dopovedati. Tega pa se bo seveda naučil laže, če bo čutil, da so starševske odločitve izraz skrbi in ljubezni, ne pa dokazovanje premoči. Če se družinska hierarhija izraža na zdrav način, se otrok počuti varnega tudi takrat, ko je nemočen. Pretirana muhavost in upornost se pri otrocih razvijeta tam, kjer starši ne vedo dobro, kaj otroci smejo in kaj sami hočejo, in se potem vedejo nedosledno.

Velika škoda se dogaja tudi v družinah, kjer ni pristnosti in iskrenosti. Nekateri starši namreč zgrešeno mislijo, da morajo nekatere plati družinske resničnosti pred drugimi člani družine skriti. Nekateri skrivajo svoje želje, drugi svoje odpore, tretji ravnodušnost, četrti egoizem, peti preobčutljivost. In še veliko tega je, kar skrivamo. Včasih tudi ljubezen. V taki družini lahko postopno vse postane igra, resničnosti pa ni več. Člani družine drug pred drugim blefirajo. Ta blef je lahko tudi zelo subtilen, tako da je skorajda nezaznaven. Lažno se vedejo povsod tam, kjer so ljudje pod močnim vplivom ideologije, moralke, bontona ali pa religije. Ne upajo se pokazati takšne, kot so, ampak se kažejo takšne, kot naj bi bili.

Družinski odnosi se ne morejo zares razviti in poglobiti tam, kjer ni medsebojne dostopnosti in razpoložljivosti. Egocentrizem v družini privede do osamljenosti, celo do občutka zgubljenosti in brezdomstva. To, da starši gmotno poskrbe za svoje otroke, je dosti premalo. Otroci potrebujejo njihov čas, se pravi pogovor o vsem mogočem, skupno igro in delo, včasih pomoč pri učenju, včasih tudi skupno preživljanje tišine. Seveda veliko časa z otroki avtomatično pomeni manj časa za kariero, hobije, prijatelje in znance. Toda tudi ljudje, ki so na raznih področjih zelo uspešni, sodijo, da čas, namenjen otrokom, nikakor ni slabo porabljen. Otroci prinašajo v življenje staršev svežino, igrivost, spontanost, radost »brez razloga«.

Če člani družine drug drugemu niso na voljo, se neogibno razvijejo medsebojne zamere in postopno tudi odtujevanje. Če zaradi pomanjkanja zanimanja za svoje bližnje zgubimo odnose z njimi, je to vsekakor velika škoda. Če ne znamo ohraniti družinskih vezi, bomo imeli težave tudi z ohranjanjem drugih vezi. Labilne družinske vezi so praviloma posledica preračunljivosti. Takoj ko začnemo razmišljati, koliko koristi in koliko škode imamo od koga bližnjega, se bo odnos začel krhati. Nekateri dojemajo družino kot stalen vir bonitet. Svoje starše izkoriščajo vse do njihove smrti. Toda tak nehvaležni odnos uniči smisel za bistvo družine. To bistvo ni v medsebojnih obveznostih, ampak v pripravljenosti na medsebojno darovanje.

Družina mora biti šola prostovoljne nesebičnosti. Otroci, ki imajo kaj smisla za odnose, nikoli ne bodo rekli: »Moraš mi to kupiti, moraš me vzdrževati do tega in tega leta.« Kajti s takim izsiljevanjem na starše izvajajo nespoštljiv pritisk in jim vzamejo priložnost za darovanje. V številnih družinah starši delujejo samo še kot molzna krava. To kaže, da ni spoštovanja dobrin in ustrezne hvaležnosti do starševskega truda. Poleg tega pa pri starših kaže tudi na izgubo samospoštovanja in občutke krivde, ki jih ti poravnavajo z denarjem. Ljubezen se v družini še zdaleč ne izraža samo s posredovanjem gmotnih dobrin. Če te postanejo najpomembnejše, to pomeni, da je vzgoje konec.

Tu je treba načeti vprašanje, kaj sme kdo od koga pričakovati. Današnja materialistična miselnost otrokom daje kup pravic, staršem pa skorajda nobenih. Mnogi površni in čustveno nezreli starši tako definicijo odnosov sprejmejo, potem pa so seveda hudo užaljeni in nesrečni, ko se njihovi otroci preobrazijo v čiste teroriste in parazite. Starš, ki ga otroška samopašnost in zahteve brez konca in kraja spravljajo v občutek nemoči, ne more vzgajati. Ne preostane mu drugega, kot da si prizna, da je usodno odpovedal in da so potrebne korenite spremembe v odnosu najprej do samega sebe, nato pa tudi do otrok.

Nemočni starši so od svojih otrok pravzaprav globoko odvisni. Nimajo stika s seboj in svojo notranjo močjo, zato jim otroci pomenijo dobrodošlo vsakdanje mašilo, s katerim zapolnjujejo praznino v sebi. To, da jih otrok nenehno potrebuje, jim ustvarja občutek čustvene varnosti. Vedo, da so za lep čas varni pred zapuščenostjo. Toda vsak odnos, ki ne temelji na svobodi, se postopno skvari. Odvisnosti se postopno pridružijo raznovrstna izsiljevanja, radosti pa je vse manj. Na koncu pomeni odnos samo še breme, ker prevladajo v njem nehvaležnost, kritika in celo zaničevanje. Starši se imajo za slabe starše, otroci pa za slabe otroke.

Življenje postane neveselo. Tako stanje kliče po preobrazbi. Straši morajo za vsako ceno preseči občutek ujetosti v čustveno odvisnost. Ustvariti morajo zdravo ravnodušnost do otrok, ta pa se lahko začne samo s sprejetjem fundamentalne samote. Kdor beži pred neizbežno, izvorno notranjo samoto, se bo prej ali slej pred njo skril v kak odnos. Toda v tem odnosu potem ne bo svoboden in suveren, ampak podredljiv in šibak. Prisiljen bo streči neupravičenim pričakovanjem tistega, ki ga je pripustil v odvisen odnos. Kolikor globlja je privrženost v odnosu, toliko hujše so lahko zlorabe tega odnosa. Tako partnerji kot tudi otroci in starši se včasih med seboj strahotno mučijo.

Vojna v družini je pogosto za zunanji pogled komaj opazna, a njene posledice niso prav nič manj strahotne in daljnosežne od vojn med državami, ki pobijejo milijone ljudi. Velike vojne niso nič drugega kot podaljšek tega, kar se zgodi v družinah in partnerstvih. Eden najpretresljivejših stavkov, izrečenih v prejšnjem stoletju, je Sartrov, ki pravi: »Pekel, to so drugi.« Pri čemer ne gre pozabiti, da smo za druge tisti drugi mi. Nič manj radikalno kot Sartre pa se ne izraža Tečaj čudežev, ki je svojevrsten Jezusov testament za 21. stoletje. Na mnogih mestih trdi, da vse, kar se dogaja v sferi naše vsakdanje, posvetne percepcije, ni nič drugega kot pekel. In v peklu, tako tudi pravi, ni prav nobenega življenja.

Pa vendarle je družina tisti prostor, v katerega še največ ljudi polaga neko upanje. Skoraj po vsem svetu je družina na vrhu lestvice vrednot. Kako to? Po mojem gre za to, da večina ljudi le nekako uvideva, da če zgubimo še intimno družinsko bližino, smo, ne glede na silen tehnološki napredek, zgubili vse, kar je vredno življenja. Zato je prizadevanje za ozdravljenje družinskih razmerij v našem času temeljnega pomena. Noben trud ni odveč, če le pomaga, da se spet najdemo. Samo samospraševanje je še enako pomembno, kot je pomembno vprašanje vnovičnega odkrivanja in dovoljevanja bližine. Bližina in razumevanje sebe se medsebojno omogočata.

Izkušeni terapevti vedo povedati, da za preobrazbo nikoli ni prepozno, samo če človek ve, kaj hoče. Še tako zavoženi družinski in partnerski odnosi se lahko prerodijo, če obstaja volja za to. Volja pa je po eni strani stvar navdiha, po drugi pa tudi stvar izbire, torej odločitve. Skrajno pomembno je v tem kontekstu spoznanje, da smo lahko zares živi samo, če v sebi ne nosimo nobenih mrtvecev. Torej nobenih spominov na skrajno prizadetost, ki je del nas pokopala na poljanah obupa in nenehne, čeprav potlačene oziroma pritajene bolečine. Tako kot nas spomini na lepo vsakič znova poživljajo, nas spomini na bolečino vsakič znova ugonabljajo.

Naša življenjska zgodba je zapisana v našem pogledu, v naši drži in naših kretnjah, v našem glasu, naši fiziognomiji in še posebej v vsebini naših misli in razpoloženj. Ne moremo je zares skriti ne pred sabo ne pred drugimi, čeprav to ves čas poskušamo. Dokler človek ne sprejme poslednjih, nezadržnih, totalnih izrazov svoje resničnosti, se ta zgodba v njem vrti brez konca in kraja. V introvertnih ljudeh se dogaja večinoma kot monolog, v ekstrovertnih bolj kot dialog, v bistvu pa nas s svojo relativnostjo in nedorečenostjo nenehno preganja. Človeška pojavnost teži k preseganju vseh določil, vseh meja. Vse končno se vsak čas izteka v neskončno.

Dandanes vse več ljudi čuti, da se življenja ne da stlačiti v škatlice. Celo filmska proizvodnja nam ponuja vse več izdelkov, ki odpirajo um in ga uče, naj ne določa, preceja in sodi, ampak raje utihne, opaža in občuduje … Odprt um je nekaj, kar ta čas potrebujemo veliko bolj kot tehnični napredek. Kajti prav in edino odprti um je tista zmožnost zavesti, ki vidi, kako se da slabo spreminjati v dobro.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 224, april 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com